Družina, Dnevnik in drugi o aferi Rode

2
284

Francoski mediji o Pedru Opeki, slovenski daleč od tega

Avtor: Robert Petkovšek. Več: Družina. Leta 399 pr. Kr. je bil v Atenah usmrčen Sokrat. Živel je v predanosti resnici in pravičnosti, zato ga mnogi primerjajo z Jezusom. Zahodna civilizacija se je v dobršni meri oblikovala iz posnemanja teh dveh vélikih človeških likov. Platona, ki je bil Sokratov učenec, je učiteljeva smrt globoko prizadela. Takrat je bil star približno petindvajset let; iz razočaranja nad dogodkom je sežgal vsa svoja pesniška in druga umetniška dela – zgodbe, ki jih je do takrat ustvaril – in se zaobljubil iskanju resnice. Na oblast je hotel privesti »izvedence v resnici« filozofe, ker je resnica temelj pravičnosti, brez pravičnosti pa vsaka človeška skupnost potone v nasilje.

……

Medijev takrat niso poznali, poznali pa so izvedence v besedi, govorce, ki so krojili politiko in z močjo svoje besede usmerjali javnost. Javnost je sledila njihovi besedi. Ko so s prstom pokazali na Sokrata, se je proti njemu obrnilo tudi javno mnenje in od njega zahtevalo, naj se odpove svojemu prepričanju, drugače ga bodo odstranili – likvidirali. Platon, njegov učenec, je vse to opazoval. Videl je, da samovoljno ustvarjenje zgodb vodi državo v propad. Država, ki živi od praznih zgodb in obljub, od čehljanja po ušesih in od slepljenja src, ne more preživeti. Državo je začel primerjati z votlino, ki jo razsvetljuje le šibek sij ognja, v katerem so vidne le sence in ne stvari same. Iz senc pa si težko ustvarimo pravo podobo o izvirniku. Ta prispodoba o votlini opisuje družbo, ki ne živi od resnice, ampak od njenih senc: od zgodb, od polresnic in od laži. V okolju polresnic in laži ni bilo težko Sokrata, ki nesporno velja za enega največjih, najbolj krepostnih duhov, prikazati kot pritlehnega škodljivca in intriganta.

Prispodoba razsvetljuje situacijo, v kateri živimo. Vlogo atenskih govorcev, agitatorjev, so prevzeli nekateri mediji. Ti mediji določajo cilje, ki jim javno mnenje sledi. Ustvarjajo zgodbe, ki vlečejo za seboj mišljenje, voljo in srce, in ogrevajo ljudi za dobro ali slabo, tem v podporo, onim v škodo. Masa – moramo reči: masa! – temu preprosto sledi in ponavlja: »Če je tako pisalo, bo že držalo!«

Najbolj očiten primer takšnega delovanja medijev je »afera Rode«. Ustvaril jo je časopis Delo – s pojasnilom urednice, da »pišejo zgodbo«. Slišalo se je … Ena govorica je povlekla drugo; val je hipoma zajel vso Slovenijo in pljusknil daleč prek meja male Slovenije. Zgodba je nenadoma postala uspešen izvozni artikel; žal zanjo tujina nič ne plača, spominja pa jo na majhno deželo z zmožnostjo ustvarjanja velikih škandalov. V tem je prva, vélika zasluga časnika Delo: lahko bi si prizadeval, da bi v tujino »prodal« zgodbo o Pedru Opeki, duhovniku iz iste hiše in iz iste redovne družbe kakor kardinal Rode. A ne, to raje prepušča francoskim časopisom, ki zgodbo o Opeki obnavljajo iz tedna v teden in ljudi spodbujajo k nečemu lepemu, človeškemu, vzvišenemu …

Ne, če je mogoče škodovati »notranjemu sovražniku«, Cerkvi, se je bolje lotiti tega! Del medijev se še vedno ni odpovedal dediščini komunističnega režima, škodoželjnosti do Cerkve. Motiv za takšno obnašanje časnika zagotovo ni javni interes; je ideološki, in še bolj preprosto: psihološki, v glavah posameznikov, če ne celo zgolj fiziološki, v tem, da je kardinal Rode obtičal v »prebavnem traktu« kakega posameznika, ki ga zaradi osebnih zamer ne more in ne more »prebaviti«. Vsekakor v zgodbi, polomljeni od notranjih protislovij, ni niti kančka sledu o resnici in o iskanju resnice. Resnica je v popolnem nasprotju z zgodbo, ki jo je časnik ustvarjal – in jo je hotel še nadaljevati, kakor se to kaže v drugih medijih, satelitih Dela. A nadaljevanke je tu konec – predčasno!

Škodoželjnost pa si že utira nova pota. Takoj ko je bilo jasno, da je »afera Rode« propadla, je začel Dnevnik ustvarjati zgodbo o krivdi nadškofa Stresa za finančni polom mariborske nadškofije. Vemo, da so preiskave v teku; a Dnevnik – na podlagi subjektivnih poročil – že vnaprej razsoja, kdo je kriv. To je rdeča nit vseh omenjenih zgodb: vedo več in prej, kakor to pokažejo rezultati analiz in raziskav. Čemu torej potrebujemo analize in raziskave, ko pa lahko resnico o Cerkvi izvemo takoj iz nekaterih naših dnevnikov? Ti pravijo: »Delamo v javnem interesu!« In kaj je zanje v javnem interesu? Vsekakor ne rezultati natančnih, objektivnih, strokovnosti zavezanih analiz, ampak zgodbe, ki jih iz nekih govoric nekih ljudi nekje in nekoč ti mediji ustvarjajo povsem samovoljno v podrejenosti svojim ideološkim, psihološkim in fiziološkim nastavkom.

V mladosti je Platon pisal in ustvarjal zgodbe. Ko je videl njihovo škodljivost – to, da je bil Sokrat žrtev enakih škodljivih zgodb –, je vsa svoja mladostna dela uničil. Tudi za trenutek si ni več dovolil, da bi jih prebiral in si z njimi slepil misel in srce. Val odjav dnevnika Delo, ki ga je sprožila zgodba o kardinalu Rodetu in smo o njem brali v pismih bralcev, je bil le izraz razočaranih bralcev, ki so v duhu sledili vélikemu Platonu. Sapienti sat!

Vir: Družina.

Pozor, kardinal na oblaku!

Avtor: Aleš Maver. Več: Dnevnik. Ko sem pretekli mesec zapisal, da je Delova operacija Peter S. pravzaprav napeljevanje vode na mlin tarče, edinega slovenskega kardinala, si nikakor nisem mislil, da se bo štiri tedne pozneje na ta mlin nateklo toliko vode. A včasih je treba računati s presenečenji.

In verjamem, da so pri Delu te dni precej presenečeni. Seveda omenjeno ne zmanjšuje nebogljenosti njihovih sedanjih zaklinjanj, kaj so napisali in česa niso napisali, kaj so trdili in kaj so obdržali v malih možganih. Rokavica, vržena z neko torkovo naslovnico, je bila dovolj in preveč povedna. Dopuščala je samo en pravilni odgovor in samo enega zmagovalca.

In ne glede na vse je danes ta zmagovalec Franc Rode. Ker (si) je priskrbel znanstveni dokaz, da “Peter S. še ni našel očeta”, kot so delovci rahlo stupidno naslovili svoj članek po triumfalni novinarski konferenci.

…….

Kakor koli je že to za katoliško občestvo lahko spodbudno, je sočasno nujno korak nazaj proti “Rodetovi dobi” in devetdesetim letom. Anahronistično je pravzaprav že, da je sploh potrebna figura s svetniškim sijem obsijanega voditelja. Ni pa v razmerah, v katerih je Cerkev na Slovenskem živela zadnjih sedemdeset let, nič posebej presenetljivega. Ker jo še zmeraj preganjajo demoni preteklosti in ker se z njimi vseh dvajset let slovenske države ni soočila nič bolj kot družba v celoti, je hlastanje za svežim zrakom v podobi hitrih, bombastičnih rešitev samoumevno. In z bogato pomočjo “sovražnih medijev” tako lepo stilizirana “Rodetova doba” jih je bila polna. Zakaj bi izganjali lastne demone, če je lepše verjeti, da so vsi samo zunaj? Zakaj bi gledali v skrite predale v omarah, če je lepše uživati v spektaklih, začinjenih z gromko, včasih tudi krepko govorico? Na katero se takoj nalepi časopisna kanonada, ki nas utrjuje v prepričanju, da imamo v vsem prav in vsi drugi v vsem narobe. Ob takšni fasadi je popolnoma vseeno, kakšna zavezništva sklepa s sijem junaštva obsijani in na oblaku jahajoči voditelj. In ali so to, kar počne, dejansko koraki proč od minulosti, ki je katoliško skupnost prerešetala bolj kot katera koli druga ujma, ali pa zgolj vztrajanje pri znanih vzorcih, ki so hočeš nočeš zrasli iz nje?

Vse omenjeno bi se ob kardinalovem triumfu, ki mu ga je spet omogočil vodilni slovenski medij, verjetno morali spraševati. Pa zdaj, ko že malo pozabljeni kardinal vnovič jaha na oblaku, res ni primeren trenutek za takšna profana vprašanja. Še toliko bolj ne, ker se je v medijskem ognju pravkar znašel še njegov drugi naslednik na stolici svetega Maksima. Ki mora za razliko od kardinala, katerega pravo mesto je v “zlati Rodetovi dobi”, z obema nogama stati v sedanjosti, kakršna pač je. In je za Slovenca, katoličana in nekatoličana enako, vedno manj lepa od vsakršne preteklosti. Če se je kdaj, morda še celo pred nedavnim zdelo, da bo morda on lahko tukajšnje katoličane popeljal iz z demoni obloženega 20. stoletja, je zdaj gotovo, da naslednja leta nepreklicno pripadajo s sijem nepremagljivosti obsijanemu kardinalu in vsemu, kar predstavlja.

Več: Dnevnik

Rode – Delo: kocka je na sodišču

Avtor: Matej Steinbacher. Več: Steinbacher media. Kot se zdi, so si pri časopisni hiši Delo z zgodbo okrog domnevnega očetovstva kardinala Rodeta privoščili malomarnost. Izjave vpletenih kažejo, da so na vidiku pravdni postopki. V kolikor bo dejansko prišlo do njih, se bo s tem kocka prestavila na pravosodne organe, ki bodo imeli priložnost in odgovornost pokazati, na kakšno mesto v družbi postavljajo takšna dejanja. Če kaj, potem bi moralo biti v sedaj že nekoliko pozabljenem »nacionalnem interesu« to, da se takšna ravnanja preprosto ne izplačajo.

Spomnimo, pred kratkim so pri britanskem News of the World kot posledica škandala vdora v zasebnost morali plačati 224 milijonov dolarjev, kar je časopis, ki je bil ustanovljen davnega leta 1843 in je svoj čas veljal za najbolj prodajan časopis v angleščini, pripeljalo do njegovega zaprtja. Nauk in s tem signal sta bila jasna: takšna ravnanja niso nekaj, kar bi si želeli v britanskem okolju, zaradi česar lahko odgovorni zanje računajo s posledicami, ki ne bodo majhne. Vsaj v primeru Newsa of the World te resnično niso bile nizke. In to je pravilno.

Ker odločitve sprejemajo posamezniki, ti zanje, hočeš nočeš, tudi odgovarjajo. V primeru kardinala in vseh vpletenih pri časopisni hiši bi bilo dobro slediti takšni podstati. Najmanj, kar bi si pa želeli, pa je, da bi se odgovornost za to, očitno slabo odločitev, prenesla na druge oziroma bi se zminimirala. Takšen beg pred odgovornostjo, v kolikor postane prevladujoča praksa, ustvarja v vedenju in delovanju ljudi moralni hazard. Če posamezniki ne nosijo negativnih posledic svojih dejanj, ampak le pozitivne, potem je manjša verjetnost, da se bodo obnašali odgovorno.

…….

Več: Steinbacher media.

Propadel je poskus medijskega umora kardinala Rodeta!

Avtor: N.N. Več: 24kul.si. V medijih odmeva negativni rezultat testa očetovstva v primeru Franca Rodeta in Petra Stelzerja. Ob tem se je razkril še en primer slovenske kristjanofobije, ki se kaže v t. i. »medijskih umorih« katoličanov.

Konec avgusta je časopisna hiša Delo sprožila afero o domnevnem očetovstvu kardinala Franca Rodeta. Novinar Dejan Karba je, na osnovi nezanesljivih in sedaj dokazano neresničnih informacij, začel javno gonjo proti najvidnejšemu predstavniku katoliške verske skupnosti v Sloveniji. Medijska diskreditacija kardinala Rodeta je postala osrednja tema medijev, ki je prilivala ognja na negativno podobo Cerkve in katoličanov v slovenski javnosti. S torkovim rezultatom bo omenjena gonja proti katoličanom prišla na sodišče, ki bo odločalo o tem, ali lahko nekateri novinarji in medijske hiše pri svojem delu kršijo temeljne človekove pravice in etične standarde.
V primeru razkritja resnične informacije, da ima pokojni predsednik Janez Drnovšek neznano hčerko, so mediji novico obravnavali kot tretjerazredno novico, sicer pa so o zadevi poročali spoštljivo in obzirno. V primeru kardinala pa se je razvnelo pravo tekmovanje v diskreditaciji katoličanov in njenih verskih predstavnikov v slovenski javnosti.
V Sloveniji letos beležimo intenziven porast dejanj verskega sovraštva, zasmehovanja in žaljenja kristjanov. Tako je Svetlana Makarovič, slovenska pesnica, januarja dejala, da »je njena državljanska dolžnost, da sovraži katoliško Cerkev.« Na Veliki četrtek je novinar Denis Avdič na radijski postaji Radio ena pripravil oddajo z naslovom »Jezus je bil pijanec«, kjer je javno zaničeval prepričanja kristjanov. Aprila je Zoran Jankovič ni hotel izdati dovoljenja slovenskim katoliškim študentom, ki so želeli na Prešernovem trgu prebirati odlomke iz Svetega pisma. Maja so domnevni umetniki v Strunjanu zažgali tamkajšnji križ, ki so ga domačini obnovili ob letošnji 500. obletnici tamkajšnjih Marijinih prikazovanj. Julija pa je nekdanji minister Ivan Svetlik javno spodbujal predsodke do katoličanov z lažnimi trditvami, da naj bi kršili človekove pravice istospolno usmerjenih ter s tem nadgradil svoje januarske obtožbe, da naj bi katoličani izvajali kulturno blokado države.
V letu, ko obhajamo 60. obletnico zažiga nadškofa Antona Vovka se verska preganjanja in diskreditacije še niso zaključile. Vse več je informacij, da zlasti novinarji nekaterih medijskih hiš načrtno ustvarjajo kristjanofobno vzdušje v družbi. Enotnost med verniki, duhovniki in škofi postaja zato zopet aktualna.

2 KOMENTARJI

  1. Ljudstvo v deželi, pogum! Za vsako ceno vztrajati v Resnici, v tem, kar je resnično dobro in biti pogumni pri izražanju mnenj, ki naj slabijo moč zla in krepijo pogum tistim, ki hočejo delati, kar se spodobi, kar je prav in pravično v korist vseh in nikomur v škodo.
    Vesel sem vsega dobrega, žalosti pa me slepota tistih, ki se zaganjajo kakor psi v karavano, ki potuje mimo.
    Se še spomnite “zlate dobe” LDS-a. “Psi lajajo, karavana gre naprej.” Kdo je zgodovinsko gledano karavana in kdo psi. Karavane je verno božje ljudstvo, ki gre nasproti svojemu odrešenju, je skozi čas potujoče občestvo – Cerkev, in pasje krdelo so razne združbe, ujete v hudičevo laž in želijo temu ljudstvu na vsak način škodovati.
    Nadškof Stres je pred leti zapisal(v času slovenske osamosvojitve)
    “Meja med dobrim in zlim ne gre med menoj in teboj temveč po sredini vsakega srca”. Povedano drugače: Če sem član RKC, še ne pomeni samo po sebi, da imam v roki cartifikat o lastnem popolnem dobrem in na drugi strani tudi nisem že v naprej obsojen, če sem član kakšne kriminalne združbe kot so mafija, komunizem, fašizem…Dokler smo živi, lahko aktivno vplivamo na svojo končno usodo. Vendar smemo upati, da bomo z zvestobo dobremu in resnici do smrti lahko spodbudili koga k razmišljanju, ki si je zaradi osebnih ali posebnih okoliščin človeške osebne stiske izbral zlo in z njim služi svoji resnici, čeprav je le ta le uboga laž, ki za seboj pušča le opustošenje in na milijone strtih src brez sence upanja v rešitev, ki je privilegij vernih kristjanov in tistih ki jo sprejmejo s preprostim in in predanim srcem.

  2. Predanost v bozjo voljo je bila vrlina prvih kristjanov. Takrat se bodoci mucenci niso mogli pritozit nikamor. Njihova edino upanje je bila visja pravicnost po smrti. Za Slovenijo trdijo samo levicarji, da je pravna drzava. Kar je cerkvenih zrtev s strani levicarskih medijev vedo, da levicarsko kontaminirana sodisca meljejo skrajno pocasi in proti njim. Le v izjemnih slucajih, ko jih je ze lahko sram, dajo komu zadoscenje. Zagovornice clovekovih pravic pa itak ni nikoli sram. Nekateri levicarski pravniki so menenja, da stojijo Cerkev in nasi cerkveni voditelji izven zakona. Makaroviceva, njej podobni novinarji in politiki sovrazijo Cerkev kot hudic in ji hocejo samo skodovati. Kardinal Rode utegne dobiti zelo pristranski in nesramen sodni proces. Zato bi bilo najboljse, da se njegova odvetnica na zanasa na Ljubljano ampak takoj pritozi na EU v Bruslju in sodisce v Strassburgu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite