Sodobni svet je stroj, ki hrupno šumi. Sleherni dan šumi vse naokoli: na ulici, v službi, v medijih, na obče-družabnih prireditvah. Po bližnji progi pelje tovorni vlak; šumenje njegovih oddaljujočih se stoterih koles po jekleni tračnici je zadušeno od sirene reševalcev, ki drve po bližnji aveniji. »Poslanci so izglasovali zakon o prepovedi rdečih klobukov v zimskem času«, pravi nezainteresiran glas na belem, svetlečem se radijskem sprejemniku, na televiziji se predvajajo slike zadnjih oboroženih spopadov nekje na daljnem zahodu ali jugu ali severu. Predsednik mednarodnega društva za ohranjanje sobote si je izpahnil roko na smučanju, angleško-vietnamska produkcija je osvojila največ nagrad na filmskem festivalu v Braziliji, nova aplikacija za pametne telefone pa uporabnikom omogoča neprestano spremljanje vremena na Marsu. V realnem času. In še posebna akcija za vas: »Samo ta teden 27% popusta na jabolka in hruške. Le pri nas.« Vse to odmeva noč in dan v glavah kot nek ra-ta-tam pam-pam, na srečo ali nesrečo, dovolj glasen, da preglasi bitje človeškega srca in nežen krik duše, ki občasno sprašuje o obstoju in smislu.
Narava kaže da že izstavlja račune za stoletje nebrzdanega izčrpavanja virov, s katerim so se nekatere izbrane družbe dokopale do ležernega uživaškega življenja. Misel na ekološki kolaps poraja močan odpor in mnoge žene v aktivizem, v eko-življenje, v nakupovanje tehničnih izdelkov višjega energijskega razreda ter v vegetarijansko prehrano. V tej panični mrzlici, ki s površnimi kozmetičnimi ukrepi poskuša v eni generaciji zavreti učinke stoletnega izčrpavanja naravnih virov, se v veliki meri skriva strah in odpor pred podnebnimi spremembami. Kakšen je razlog, da se človeštvo tako močno boji podnebnih sprememb? Živalske vrste so se razvijale in izginevale v dolgem teku zgodovine tako, kot vsak dan vzhaja in zahaja sonce. Od kod ta vzgib po večnemu ohranjanju polarnih medvedov, kitov in gorskih Planik, če je morda njihovo izginotje le del naravnega procesa? Le kdo bi vedel, od kod racionalnemu sodobnemu človeku tovrstni vzgibi!
Tudi človek ni več tak, kot je nekoč bil. Mnoge revolucije in sociološki eksperimenti so mu tekom zgodovine spremenili dušo in pretresli možgane, zlasti v zadnjih letih pa je globalizacija poskrbela za takšno internacionalizacijo družbenih konceptov in vrednot, da je -nekoč naravno- kulturno raznolikost nadomestil umetni, enolični multikulturalizem. Podobno kot v primeru podnebnih sprememb, so nekateri moderni procesi pospešili naravni tok sprememb in rodili novo vrsto v družbenem ekosistemu, ki je mešanica multikulturalizma s ščepico svetovljanstva ter dodatkom hedonizma, filantropizma, urbanicizma, scientificizma ter potrošništva. Duhovno se prehranjuje iz hrupa in ra-ta-tam pam pam-a, ki ga sama proizvede. Tradicionalni človek, sicer moralno nič boljši ali slabši od modernega, je danes ogrožena vrsta, ki polagoma izgublja hrano in prostor, ker se ne more kosati z vrednostno in kulturno prilagodljivostjo novega človeka. A presenetljivo, ta izguba ne povzroča toliko vznemirjenja, kot ga povzroča potencialno izginotje polarnega medveda.
Tradicionalni človek povzroča nevšečnosti povsod tam, kjer se zadržuje v večjih jatah ali čredah, ker se trmasto oklepa vrednot in običajev iz preteklosti in na nek način ovira prosti razvoj družbe. Noče sprejeti vsega, kar mu modernost ponuja. S strahopetno previdnostjo stokrat preveri vsako normo, ki mu jo dobrohotno ponuja okolica in se dostikrat raje oklepa lastnih predsodkov. Danes pa je najbolj pomembno, da je človek v skladu z duhom časa. Trend je neusmiljeni imperativ, ki izvaja pontifikat nad kulturno stvarnostjo. Novo je boljše, staro je preživeto. Biti za časom je žaljivka, ki v miselni areni a priori diskreditira netrendovska stališča. Staro vino se zliva v jarke, v stare sode pa se vliva novega, vedno novega, ne glede na kakovost. Res pa je spoznanje človeštva je tekom stoletij res napredovalo, in če danes s pogledom sežemo dlje kot sta v svojih obdobjih lahko segla Aristotel ali Tomaž Akvinski je to zato, ker intelektualno lahko stojimo na njunih ramenih. Pritlikavec, če stoji na plečah velikana, lahko seže dlje s pogledom, kot če se le oklepa lastnih pritlehnih dognanj. Vidi celo dlje kot velikan sam. A zato je potrebno sprejeti »pomoč« prednikov in priznati, da so ti davno prehodili marsikatero pot ter zaupati njihovim dognanjem tudi takrat, ko ti niso v skladu s tem, kar moda opredeljuje kot »trenutno uveljavljeno«.
Družba, ki na dnevni bazi postavlja pod vprašaj stoletne običaje, navade in rituale zavoljo trenutnega razpoloženja, potrebe ali kaprice, uničuje lastne korenine. Stoletja so minila, da je počasna, organska rast družbenih sistemov in podsistemov privedla do čudežne kompleksnosti in sofisticiranosti, ki odlikuje kulturno stvarnost. Intelektualni juriš zoper sleherno tradicionalnost naj bi prinesel osvoboditev izpod jarma preteklosti in napredek, a v resnici le podira stoletne kamnite gradove zato, da jih nadomesti z montažnimi barakami potrošniške banalnosti ter uživaške lahkotnosti.
Odgovore na vprašanja in izzive sodobnega časa ne bo prinesel družbeni rom-pom-pom sodobnega časopisja in interneta. Odgovore bo moč najti le, ko se bo sodobni človek pripravljen trezno distancirati od poplave intelektualne nesnage in duhovne cenenosti modernega časa in se podati na pot, globoko v preteklost Evrope in zahoda, vse do trenutka njenega spočetja, tam na bližnjem vzhodu. Še vedno so tam korenine, ki iz tal zgodovine črpajo vitalni sok smisla in dajejo ustvarjalno moč temu napol polomljenemu deblu.
Foto: Flickr
