Miroslav Potočnik iz Kamnika je 24. avgusta me je na moj sestavek s tem naslovom v Nedeljskem dnevniku krepko obtoževal in pri tem ni izbiral besed, s katerimi me je sramotil pred bralstvom. Ve celo več o meni kot jaz sam pa tudi bolj pameten je kot Google, zato ga bom vnaprej imenoval Vsevedi.
Pa lepo po vrsti. Vsevedi Mirček pravi, da sem se z veliko vnemo zavzemal za upravičenost tedanje kolaboracije s prisego domobrancev, s tem pa za rehabilitacijo fašizma, ki je leta na pohodu okoli nas, potem pa pravi še, da tudi moj zadnji sestavek govori le o negaciji povojne komunistične oblasti s prenašanjem vsega zla iz roda v rod z iskanjem novih krivcev za današnje stanje po osamosvojitvi v RS z obsodbo novih zvestih naslednikov komunistov.
Še enkrat: zakaj so bile ustanovljene vaške straže in iz njih domobranstvo?
Vsevedemu Mirčku moram priznati bogat besedni zaklad in to, da najde v mojem prispevku tudi tisto, česar nisem napisal, pa zdaj najprej malo o tem. Nikoli nisem zagovarjal kolaboracije niti rehabilitacije fašizma. Ta je bosa kot vse njegove trditve, sem pa poskušal razumeti nastanek vaških straž in kasneje domobranstva, ki ima prizvok slabega, kar so nam vcepljali v glave od leta 1945 naprej. Pa naj tako napišem: so mar ustanavljali vaške straže zaradi potepinskih muckov in kužkov po od Italijanov zasedeni deželi ali zaradi žab v Ljubljanski pokrajini, ker takrat sončnih peg še ni bilo? Ali pa kmečki možje in pobje niso imeli kaj početi, pa so se šli vojake med oštarijo in farovžem, saj so žene in mamke zlahka same opravile z letino in skrbele za kurjavo?
Kaj bi vsevedi napravil, če bi danes vdrlo k njemu petdeset nepridipravov in mu reklo: »Avto gre z nami in tiste suhe klobase, ki ti visijo v kleti, pa še oni sod vina!« Bi se Mirček uprl ali mirno prenašal teror? Če bi se uprl, bi postal avtobranec, klobasobranec in vinobranec, nikakor pa ne svojega doma branec, ker je to vcepljeno kot nekaj neprimernega. In če bi se vtikali še v njegovo ženo in otroke, bi mu bilo kar prav ali bi se postavil njim v bran? V vseh sistemih je lastnina svetinja, razen v njegovem opevanem socializmu ali komunizmu, kjer je vse naše, pa zato nihče ne nosi odgovornosti. Naj si Mirček še kdaj ogleda Partljičevega Moj ata socialistični kulak.
Česa je deležen človek, ki jasno spregovori o zločinskosti komunizma
V nadaljevanju postaja Mirkec vse bolj pameten. In nesramno žaljiv, ko pravi, da sledim lastnim fobijam in preganjavici, obremenjenim z nekdanjim komunizmom, čeprav očitno tudi sam izhaja iz njega. Pri mojih osmih križih bo držalo, da izhajam iz tistega časa, toda moja dosedanja pisanja bazirajo na dokazih, ne na fobijah in preganjavici. Za vse imam trdne dokumente, ne izhajam kot Vsevedi iz predpostavk in laži. Medtem ko jaz govorim o divji privatizaciji družbenih in potem tudi delniških podjetij – mimogrede: več kot 90 odstotkov direktorjev je moralo biti članov partije, sicer ne bi bili direktorji –, on, Vsevedi, vključi v to še Vatikan, vrnitev argentinske migracije, tuje korporacije pa pohlep.
Tu ima prav. Komunisti so zavohali, da jim vrnitev v kapitalizem lahko obilno napolni žepe. Kako jim je pomagal Vatikan in tistih sto mandeljcev iz Argentine pri divji privatizaciji, najbrž tudi Mirček ne ve, zato pa ve, da je SDK ukinila prva slovenska Demosova vlada, čeravno poredni Google pravi, da je SDK ukinila Drnovškova vlada aprila 1996, ko Demosa že zdavnaj ni bilo več. Ti, ti grdi Gugelček, ti, kako zavajaš ljudstvo.
Družbeni sistem ocenjujemo po tem, kako živijo najšibkejši in neuspešni
In potem Mirček pravi, da trditev, da so nasledniki nekdanjih komunistov delavstvo žejno prepeljali čez vodo, nikakor ne drži. Torej je po njegovem delavstvo razgrabilo tovarne in delniške družbe, čemur so se direktorji na vse kriplje upirali, dokler se niso znašli kot tehnološki presežki na zavodu za zaposlovanje. V tem istem nekoliko daljšem odstavku razpreda tudi o obnovi dežele, o gradnji bolnišnic, cest in prog, čeravno vem, da je progo Kranj–Tržič in ono Jesenice–Rateče ukinila Juga, druge so bile pa zgrajene še v ranjki Avstro-Ogrski.
Naj dodam še svojo misel. Družbeni sistem – učinkovitost in človečnost moramo ocenjevati po tem, kako se godi množici ljudi, ki v življenju iz različnih vzrokov niso uspeli, pa tudi tistim, ki so se zaradi svojih idej znašli v kolesju oblasti, oporečnikom torej. V Kraljevini Jugoslaviji je bila komunistična partija prepovedana, pa se je znani jugoslovanski revolucionar Moša Pijade znašel v zaporu. Največ časa je prebil v Lepoglavi, kar 14 let. Google piše, kaj je počel ta čas, in če ta Guglček ne laže, je prevajal, ker je bil eden vidnejših intelektualcev, zraven pa pripravljal program nove države, ki je prišla po vojni. Vojna je bila kot naročena, saj se v miru komunisti nikoli ne bi prebili na oblast, ker so se pobijali v medsebojnih obračunavanjih. Tako se je torej 14 let godilo Moši Pijadeju.
Kaj se je dogajalo v povojnih komunističnih taboriščih?
Preskočimo zdaj v povojni čas, ko je bil MP prvi predsednik jugoslovanske skupščine. Nova komunistična oblast se je – v obrambo pridobitev revolucije, beri stolčkov – zatekala tudi k montiranim procesom, kot je bil Nagodetov ali so bili dachauskih procesi, oporečnike pa zapirala v taborišča, kot so bili Goli otok, Strnišče, grad Rajhenburg ali Kočevsko, kjer so v Ferdrengu svinjsko trpele predvsem ženske, saj jim na primer ni bila omogočena niti osnovna higiena ob mesečnih težavah. V teh zverinskih taboriščih si niso niti predstavljali, kako se je avtorju te nove socialistične Jugoslavije godilo v Lepoglavi. Primerjave so naravnost srhljive, tudi zato je nesprejemljivo, da zdaj MP tako nekritično presoja prejšnji sistem.
General Maister, partizani in osamosvojitelji
Na koncu se Vsevedi vrne k temu, da gremo še dvakrat na volitve, potem pa naloži, da sedanji svobodnjaški koaliciji letijo polena med in pod noge. Polen ne bomo metali, ampak jih bomo kurili kar sami, ker ukrepi te vlade niso niti malce podobni bombončkom, ampak so bolj drobtinice, če se spomnimo samo odpisa dolga Jankovićevemu pobu v višini 29 milijonov in 41 milijonov za blažitev energetske krize. Povsem na koncu pa Miroslav Potočnik sploh zabeli to presoljeno mineštro, da smo Slovenci lahko ponosni na Maistrove borce, na partizansko vojsko in osamosvojitelje.
Ja, lepa reč. O generalu Maistru v socialističnih šolah še slišali nismo, spomenike pa so pričeli postavljati šele takrat, ko se je okoli nas začel plaziti fašizem, vsaj tako pravi MP iz Kamnika. O Leonu Štuklju, Sokolovem olimpioniku, tudi nismo slišali besede, ker ni telovadil pri Partizanu Narodni dom, niti o preminulem Borisu Pahorju, saj je bil pri partiji osovražen, niti o številnih drugih, ki jih je obudil šele – po Potočniku – fašizem, ki se plazi okoli nas. Ja, Maister nam je povečal deželo, partizanska vojska s pomočjo Titovega zaveznika in učitelja Stalina pa zmanjšala za Koroško ter Trst s Furlanijo. To so dejstva. O osamosvojiteljih pa lepo in prav. Zaključuje z besedami Srečno Slovenija, bolj prav bi bilo pa, ko bi napisal tisto: Tito – partija, omladina – rakija!
Pripis
Kot mladenič sem bil idealist in kot predsednik velike mladinske organizacije kandidat za sprejem v partijo, a ker nisem bil karierist, ritoliznik, nisem bil sprejet v Zvezo karieristov, komolčarjev; komunisti so me hoteli izključiti celo iz ZMS, kar jim nikakor ni uspelo. Moj pravi obraz lahko spoznate, če boste, ko bo izšla, upajmo, da čim prej, naročili knjižico Črna luknja slovenske privatizacije: imena, dokumenti dokazi o potopu odlične tovarne pa ob obnašanju neodgovornih kot one opice, ki ne vidi, ne sliši, ne govori …
