Družbeni sistem mora zagotoviti dostojno življenje tudi najšibkejšim in neuspešnim

4
Jožef Praprotnik (Foto: osebni arhiv)

Miroslav Potočnik iz Kamnika je 24. avgusta me je na moj sestavek s tem naslovom v Nedeljskem dnevniku krepko obtoževal in pri tem ni izbiral besed, s katerimi me je sramotil pred bralstvom. Ve celo več o meni kot jaz sam pa tudi bolj pameten je kot Google, zato ga bom vnaprej imenoval Vsevedi.
Pa lepo po vrsti. Vsevedi Mirček pravi, da sem se z veliko vnemo zavzemal za upravičenost tedanje kolaboracije s prisego domobrancev, s tem pa za rehabilitacijo fašizma, ki je leta na pohodu okoli nas, potem pa pravi še, da tudi moj zadnji sestavek govori le o negaciji povojne komunistične oblasti s prenašanjem vsega zla iz roda v rod z iskanjem novih krivcev za današnje stanje po osamosvojitvi v RS z obsodbo novih zvestih naslednikov komunistov.

Še enkrat: zakaj so bile ustanovljene vaške straže in iz njih domobranstvo?

Vsevedemu Mirčku moram priznati bogat besedni zaklad in to, da najde v mojem prispevku tudi tisto, česar nisem napisal, pa zdaj najprej malo o tem. Nikoli nisem zagovarjal kolaboracije niti rehabilitacije fašizma. Ta je bosa kot vse njegove trditve, sem pa poskušal razumeti nastanek vaških straž in kasneje domobranstva, ki ima prizvok slabega, kar so nam vcepljali v glave od leta 1945 naprej. Pa naj tako napišem: so mar ustanavljali vaške straže zaradi potepinskih muckov in kužkov po od Italijanov zasedeni deželi ali zaradi žab v Ljubljanski pokrajini, ker takrat sončnih peg še ni bilo? Ali pa kmečki možje in pobje niso imeli kaj početi, pa so se šli vojake med oštarijo in farovžem, saj so žene in mamke zlahka same opravile z letino in skrbele za kurjavo?
Kaj bi vsevedi napravil, če bi danes vdrlo k njemu petdeset nepridipravov in mu reklo: »Avto gre z nami in tiste suhe klobase, ki ti visijo v kleti, pa še oni sod vina!« Bi se Mirček uprl ali mirno prenašal teror? Če bi se uprl, bi postal avtobranec, klobasobranec in vinobranec, nikakor pa ne svojega doma branec, ker je to vcepljeno kot nekaj neprimernega. In če bi se vtikali še v njegovo ženo in otroke, bi mu bilo kar prav ali bi se postavil njim v bran? V vseh sistemih je lastnina svetinja, razen v njegovem opevanem socializmu ali komunizmu, kjer je vse naše, pa zato nihče ne nosi odgovornosti. Naj si Mirček še kdaj ogleda Partljičevega Moj ata socialistični kulak.

Česa je deležen človek, ki jasno spregovori o zločinskosti komunizma

V nadaljevanju postaja Mirkec vse bolj pameten. In nesramno žaljiv, ko pravi, da sledim lastnim fobijam in preganjavici, obremenjenim z nekdanjim komunizmom, čeprav očitno tudi sam izhaja iz njega. Pri mojih osmih križih bo držalo, da izhajam iz tistega časa, toda moja dosedanja pisanja bazirajo na dokazih, ne na fobijah in preganjavici. Za vse imam trdne dokumente, ne izhajam kot Vsevedi iz predpostavk in laži. Medtem ko jaz govorim o divji privatizaciji družbenih in potem tudi delniških podjetij – mimogrede: več kot 90 odstotkov direktorjev je moralo biti članov partije, sicer ne bi bili direktorji –, on, Vsevedi, vključi v to še Vatikan, vrnitev argentinske migracije, tuje korporacije pa pohlep.
Tu ima prav. Komunisti so zavohali, da jim vrnitev v kapitalizem lahko obilno napolni žepe. Kako jim je pomagal Vatikan in tistih sto mandeljcev iz Argentine pri divji privatizaciji, najbrž tudi Mirček ne ve, zato pa ve, da je SDK ukinila prva slovenska Demosova vlada, čeravno poredni Google pravi, da je SDK ukinila Drnovškova vlada aprila 1996, ko Demosa že zdavnaj ni bilo več. Ti, ti grdi Gugelček, ti, kako zavajaš ljudstvo.

Družbeni sistem ocenjujemo po tem, kako živijo najšibkejši in neuspešni

In potem Mirček pravi, da trditev, da so nasledniki nekdanjih komunistov delavstvo žejno prepeljali čez vodo, nikakor ne drži. Torej je po njegovem delavstvo razgrabilo tovarne in delniške družbe, čemur so se direktorji na vse kriplje upirali, dokler se niso znašli kot tehnološki presežki na zavodu za zaposlovanje. V tem istem nekoliko daljšem odstavku razpreda tudi o obnovi dežele, o gradnji bolnišnic, cest in prog, čeravno vem, da je progo Kranj–Tržič in ono Jesenice–Rateče ukinila Juga, druge so bile pa zgrajene še v ranjki Avstro-Ogrski.
Naj dodam še svojo misel. Družbeni sistem – učinkovitost in človečnost moramo ocenjevati po tem, kako se godi množici ljudi, ki v življenju iz različnih vzrokov niso uspeli, pa tudi tistim, ki so se zaradi svojih idej znašli v kolesju oblasti, oporečnikom torej. V Kraljevini Jugoslaviji je bila komunistična partija prepovedana, pa se je znani jugoslovanski revolucionar Moša Pijade znašel v zaporu. Največ časa je prebil v Lepoglavi, kar 14 let. Google piše, kaj je počel ta čas, in če ta Guglček ne laže, je prevajal, ker je bil eden vidnejših intelektualcev, zraven pa pripravljal program nove države, ki je prišla po vojni. Vojna je bila kot naročena, saj se v miru komunisti nikoli ne bi prebili na oblast, ker so se pobijali v medsebojnih obračunavanjih. Tako se je torej 14 let godilo Moši Pijadeju.

Kaj se je dogajalo v povojnih komunističnih taboriščih?

Preskočimo zdaj v povojni čas, ko je bil MP prvi predsednik jugoslovanske skupščine. Nova komunistična oblast se je – v obrambo pridobitev revolucije, beri stolčkov – zatekala tudi k montiranim procesom, kot je bil Nagodetov ali so bili dachauskih procesi, oporečnike pa zapirala v taborišča, kot so bili Goli otok, Strnišče, grad Rajhenburg ali Kočevsko, kjer so v Ferdrengu svinjsko trpele predvsem ženske, saj jim na primer ni bila omogočena niti osnovna higiena ob mesečnih težavah. V teh zverinskih taboriščih si niso niti predstavljali, kako se je avtorju te nove socialistične Jugoslavije godilo v Lepoglavi. Primerjave so naravnost srhljive, tudi zato je nesprejemljivo, da zdaj MP tako nekritično presoja prejšnji sistem.

General Maister, partizani in osamosvojitelji

Na koncu se Vsevedi vrne k temu, da gremo še dvakrat na volitve, potem pa naloži, da sedanji svobodnjaški koaliciji letijo polena med in pod noge. Polen ne bomo metali, ampak jih bomo kurili kar sami, ker ukrepi te vlade niso niti malce podobni bombončkom, ampak so bolj drobtinice, če se spomnimo samo odpisa dolga Jankovićevemu pobu v višini 29 milijonov in 41 milijonov za blažitev energetske krize. Povsem na koncu pa Miroslav Potočnik sploh zabeli to presoljeno mineštro, da smo Slovenci lahko ponosni na Maistrove borce, na partizansko vojsko in osamosvojitelje.
Ja, lepa reč. O generalu Maistru v socialističnih šolah še slišali nismo, spomenike pa so pričeli postavljati šele takrat, ko se je okoli nas začel plaziti fašizem, vsaj tako pravi MP iz Kamnika. O Leonu Štuklju, Sokolovem olimpioniku, tudi nismo slišali besede, ker ni telovadil pri Partizanu Narodni dom, niti o preminulem Borisu Pahorju, saj je bil pri partiji osovražen, niti o številnih drugih, ki jih je obudil šele – po Potočniku – fašizem, ki se plazi okoli nas. Ja, Maister nam je povečal deželo, partizanska vojska s pomočjo Titovega zaveznika in učitelja Stalina pa zmanjšala za Koroško ter Trst s Furlanijo. To so dejstva. O osamosvojiteljih pa lepo in prav. Zaključuje z besedami Srečno Slovenija, bolj prav bi bilo pa, ko bi napisal tisto: Tito – partija, omladina – rakija!

Pripis

Kot mladenič sem bil idealist in kot predsednik velike mladinske organizacije kandidat za sprejem v partijo, a ker nisem bil karierist, ritoliznik, nisem bil sprejet v Zvezo karieristov, komolčarjev; komunisti so me hoteli izključiti celo iz ZMS, kar jim nikakor ni uspelo. Moj pravi obraz lahko spoznate, če boste, ko bo izšla, upajmo, da čim prej, naročili knjižico Črna luknja slovenske privatizacije: imena, dokumenti dokazi o potopu odlične tovarne pa ob obnašanju neodgovornih kot one opice, ki ne vidi, ne sliši, ne govori …

4 KOMENTARJI

  1. Menim, da so so vas uredniki Nedeljskega dnevnika izkoristili. Vaš prispevek so objavili, da se kažejo, kakšni demokrati so. Seveda so že tisti trenutek, ko ja padla odločitev o objavi vašega prispevka, dobro vedeli, da bo nek Vseved postavi stvari z lažmi “na mesto”.

    • Uredniki Nedeljskega niso moglo izkoristiti g. Jožeta Praprotnika, ko so objavili njegov prispevek. Če g. Praprotnik namreč ne bi poslal njegov prispevek Nedeljskemu, ga uredniki Nedeljskega ne bi mogli objaviti in tudi “vseved” ne bi mogel napisati odziva. Uredniki so torej objavili prispevek g. Praprotnika. Nato pa so objavili prispevek oz. skrajno žaljiv odziv “vseveda”, ki se je edini odzval na pismo g. Praprotnika, ki se je na to žaljivo pismo “vseveda” odzval s tem tudi tu objavljenim pismom, “Družbeni sistem mora zagotoviti dostojno življenje tudi najšibkejšim in neuspešnim”. Dnevnik pa to pismo Praprotnika (še) ni objavil, a pričakovati je, da ga bodo objavili v naslednji številki. Res so naši osrednji mediji zelo pristranski. Zasledil sem, da so, -prvo pismo Praprotnika-, objavili:Časnik, DEMOKRACIJA, REPORTER, SLOVENEC, objavljeno je tudi na FB, in seveda v Nedeljskem. Žalostno je, da že na te objave pisma Praprotnika, ni bilo nikjer zaslediti nobenega odziva, razen nekaj “všečkov” na FB, edina izjema je torej bil objavljen v odziv “vseveda” v Nedeljskem. Upati je, da bo vsaj ta praprotnikov odziv, le objavil vsaj še Nedeljski dnevnik, kar bi bilo korektno do avtorja in do bralcev, saj bi se pismi mogoče le dotaknilo, da ne bo vse “modro” tiho…?
      https://www.pressreader.com/slovenia/nedeljski-dnevnik/20220824/281848647403467

      • Gotovo je Praprotnik napisal zelo dober in informativen članek, ki obravnava bistvene probleme na izbranem področju. Brez dvoma je vreden branja in vsesplošne objave. Toda za cinizem zavoda Dnevnik gre. Tam so pametni ljudje, ki točno vedo, da ni nobene potrebe, da bi bili vsi članki v Nedeljskem devniku slabi za uveljavljavitev njihovih kratkoročnih interesov. Zato izkoristijo zelo dobre članke, da jih nato oblatijo. Če dobrih člankov ne bi objavljali v ND, jih ne bi mogli nato oblatiti. Seveda gre za blatenje z nizkimi odarci. Toda to za njih sploh ni važno, saj vedo, da velika večina njihovih bralcev sploh ne bo šla natančno brati Praprotnikovega članka, da bi ugotavljala zmotnost Vsevedovih obtožb.
        Vse možnosti v ND imajo, da moje sklepanje popolnoma uničijo. Objavijo naj ta Praprotnikov odziv, kot ste napisali. Veselilo me bo!

  2. Letos bomo še dvakrat volili…(2) To pismo Nedeljski dnevnik ni objavil.
    Pismo Jožeta Praprotnika, objavljeno 17. avgusta v Nedeljskem, je močno razburilo Miroslava Potočnika. Praprotniku pripisuje nestrpnost, celo zagovarjanje kolaboracije in s tem rehabilitacije fašizma. Očita mu, da njegovo pismo vsebuje le negacijo povojne politične oblasti s poudarkom na komunistični oblasti in iskanje novih krivcev za današnje stanje po osamosvojitvi v RS, z obsodbo novih zvestih naslednikov komunistov. Potočnik je namreč prepričan:”Učinkovito povojno obnovo porušene domovine, je tedaj zmogla danes tako osovražena partija”. Potočnik pa že v uvodu pisma žali, saj pravi:”Praprotnik v pismu sledi le lastnim fobijam in preganjavicam, obremenjenim z nekdanjim komunizmom, čeprav očitno tudi sam izhaja iz njega.” Praprotnik v svojem pismu samo izpostavi vzroke sedanjega stanja države. S preoblikovanjem skupnega družbenega premoženja, ki je bil glavni dosežek revolucije, mnogi doživijo šok. Namesto poštenega lastninjenja, smo doživeli divjo privatizacijo, ki je mnoge opeharila pri delitvi skupnega premoženja. Revolucionarna oblast je po končani vojni vzela bogatašem, kar je nekako razumljivo. Njihovi zvesti nasledniki, pa so po osamosvojitvi naplahtali državljane, saj so podpirali privatizacijo tajkunov, brez denarja, ne pa razvoj podjetja in ne pravice zaposlenih do lastnine iz skupnega premoženja. V letih od leta 1945 do leta 1990 pa ni minil en sestanek, ena konferenca, en kongres, en časopisni sestavek, da komunisti ne bi ponavljali njihove povezanosti z delavskim razredom, z ljudskimi množicami in podobno. Potočnik je tudi prepričan:”Povojno obnovo domovine je tedaj zmogla le partija”. Praprotnik pa je v pismu kritičen do komunistov, ki so obljubili, da ne bo več izkoriščevalskih kapitalistov in bo ljudstvo imelo oblast, a je potem le “avantgarda” vodila državo. Po koncu vojne je izvršila izvensodne poboje nasprotnikov komunizma, kar je moralni in pravni zločin. Poskrbela je za montirane sodne procese, za taborišča na Kočevskem in drugje, po vzoru Stalinovega režima. Pri tem pa se pozablja, da je že Stalin izigral interese komunizma. »Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« Tako piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP, 30 maja 2020. Sovjeti so torej že avgusta 1939 sklenili z nacisti pakt, imenovan pakt Molotov – Ribbentrop. V tajnem sporazumu sta si kolaboranta razdelila Evropo na interesno sfero nacizma in komunizma in sta oba okupirala države, kot je navedeno v sporazumu. Hitler in Stalin sta napadla Poljsko. Anglija in Francija pa sta Nemčiji napovedali vojno, kar je pričetek druge svetovna vojna, kot posledica pakta “Hitler-Stalin”. Francija je kmalu kapitulirala. Anglija je morala potem sama, skupaj z deželami Komonwelta, prevzeti obrambo pred širjenjem nacizma in komunizma. Brez vstopa ZDA v vojno z nacistično Nemčijo, se druga svetovna vojna v Evropi ne bi tako končala. Stalin je ves čas pakta zvesto podpiral Hitlerja in ga oskrboval z nafto, surovinami, pšenico. Pozor! Stalin je bil Hitlerjev kolaborant, ko je ta okupiral kraljevino! Komunisti pa so kljub temu vestno spoštovali Stalina in kolaboracijo nacizma in komunizma. Mar ni to bila hipokrizija, izdaja naroda za cilje Stalina in partije? Potem šele, ko je Hitler potuhnjeno napadel partnerja in tekmeca Stalina, z njimi se je SZ priključila zahodnim zaveznikom, da skupaj premagajo naciste. Po pristopu k zahodnim zaveznikom, pa se je uspel z njimi pogoditi, da je Jugoslavija njegova interesna sfera, sicer bi se odvila drugačna zgodovina. Ne bi bilo ne partizanskega upora,
    ne državljanske vojne, edine v Evropi, ki je terjala ogromno žrtev, da je lahko Tito prišel na oblast in jo ohranil. Za komunizem niso pomembni interesi posameznih narodov in držav, ampak da le komunizem zavlada svetu, saj bo šele tedaj nastopil za človeštvo “raj na zemlji”. Tito je tudi uspel likvidirati vse nasprotnike komunizma. Imel je pripravljen načrt, da z orožjem prepreči izkrcavanje ali vkorakanje Anglo-Američanov na ozemlje Jugoslavije. Zavezniki so, od l.1943 dalje, samo Titu pomagali, ker je Tito obljubil Churchillu, da bo po končani vojni v Jugoslaviji demokracija. Ta obljuba je bila prevara. Ob koncu vojne je partija z veseljem sprejela pomoč SZ in je edino Rdeči armadi dovolila, da nas je “osvobajala”. Titovi partizani so ob pomoči sovjetskih tankov “osvobodili” Trst in prehiteli zahodne zaveznike, ki so potem zahtevali in jim zapretili z napadom, če ne zapustijo Trsta z okolico. Stalin je tedaj podprl zaveznike, ne pa jugoslovanske tovariše. “Titova velika prevara” je knjiga britanskega zgodovinarja Petra Battyja. Knjiga, šele na podlagi pred kratkim dostopnih arhivskih dokumentov in pričevanj, razgalja »eno največjih napak v drugi svetovni vojni«, kot je priznal Winston Churchill – zavezniško podporo Titu, za katerega se je izkazalo, da ni »pogumen partizanski vodja«, ampak tiran v nastajanju. Da je prišel na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov. Še vedno se prikriva žalostno dejstvo, da je tudi slovenska partija, šele po propadu pakta, pričela z oboroženimi napadi na okupatorje in takoj z revolucijo in je OF začela preventivno, brez dokazov (?!), pobijati Slovence, nasprotnike revolucije in komunizma. Vsak drug upor, izven OF, je partija že jeseni l. 1941 oklicala za izdajo naroda. Ne partija, ne OF ni imela za to mandata naroda! Mar ni to bila uzurpacija pravic naroda za dosego ciljev komunizma? Čas je že, da bi si že enkrat postavili vprašanje, kako bi potekala zgodovina, ko Hitler ne bi napadel Stalina in bi oba še naprej skupaj širila vsak svoje interese, doklej bi to bilo mogoče? Potočnik v pismu veliko piše o pokvarjenih osamosvojiteljih in o velikem napredku družbe, ko so komunisti vladali ali so bili v vladi. Praprotnik pa je kritičen do uspehov, ki jih našteva Potočnik. Kritičen je do “tranzicijskih politikov”, saj tranzicijska levica, zagovornica revolucije, ni bila uspešna ali ni znala zaščititi zaposlenih, navadnih državljanov pri divjem lastninjenju skupnega družbenega premoženja. Mnogi državljani smo ostali opeharjeni, a mnogi menedžerji so brez vložka svojih sredstev postali še lastniki podjetja. Zaposleni pa ostali raja brez kapitala, nekdaj skupnega premoženja. Priporočila dr. Jožeta Mencingerja, rektorja UL, dvakrat objavljena v GV, pojasnijo divjo privatizacijo: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Skoraj nikomur se ni nič zgodilo, edino zaposleni so ostali “žejni”, mnogi še na cesti. Politika je udobno rešila problem, ko je le ugotovila bančno luknjo. Enostavno je ustanovila “slabo banko” za sanacijo bančne luknje v višini pet milijard evrov, ki jih moramo državljani, davkoplačevalci plačati za rešitev bančne luknje. Politika je, – tako bankirje in menedžerje, lastnike ter še koga-, razbremenila odgovornosti za nevračljive kredite, ki so pristali v bančno luknji. Le zaposleni v takih podjetjih oz. brezposelni, so bili edini kaznovani. Politika je tako zaščitila odgovornost mnogih. Ni nič vprašala državljane, da bi ti na referendumu odločili, kdo je dolžan sanirati in odgovarjati za “bančno luknjo”. Mar se bo to lahko zopet ponovilo? Mnogi delojemalci in država so bili oškodovani, zaradi goljufije neuspešnih podjetnikov, ki so se prikrito prisvojili pokojninske prispevke. To je omogočal zakon vlade Antona Ropa. Šele po 13 letih uporabe, ko ni nobena politična stranka ali politična inštitucija nič ukrenila, je edino sindikat dal pobudo US za popravo zakona, katero pa je ugotovilo, da je šlo za protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Miroslav Potočnik pa kritičnemu Praprotniku enostavno napiše:”Trditev, da so nasledniki nekdanje partije, današnji novi komunisti, po osamosvojitvi naplahtali delavstvo ter ga žejnega peljali čez vodo, ne drži, ker je s prvimi večstrankarskimi volitvami zmagal Demos z dr. Pučnikom in postavil prvo Peterletovo vlado v samostojni Sloveniji. Brez komunistov”. Ni res! Zavajanje! Samo Peterletu je uspel podvig sestaviti vlado velike koalicije, z ministrico za delo, Jožica Puhar, iz vrst komunistov- prenoviteljev. Zavajajoča je tudi njegova izjava:”Prva demokratična vlada je ukinila SDK…! To je laž, tedanja vlada ni ukinila SDK. Resnica je: »S zakonom 25. 7. 1994 (Ur. l. RS, št. 48/94) se je SDK Republike Slovenije preimenovala v Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.« Tedaj je bil predsednik države Milan Kučan, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, minister za finance pa mag. Mitja Gaspari. Potočnik cinično doda:”Pohlep po oblasti in bogatenju povojnih “demokratičnih” vladajočih struktur, ki so nas zapeljale…” Zelo ponižujoča izjava za vse, ki smo se trudili za osamosvojitev in za demokracijo. Gotovo je več “pohlepa po oblasti in bogatenju”, kjer so na oblasti avtokrati, ki so lahko dolgo “pri koritu”, kar v demokraciji ni mogoče. Jože Praprotnik pravilno priporoči, bodimo kritični in izbirčni na letošnjih in na vsakih volitvah!
    Franc Mihič