Družba stranmetanja

Janševe besede in vihar iz leta 2007

Se spomnite viharja iz oktobra 2007, ki so ga povzročile zaletave besede Janeza Janše, ki so šle nekako v smeri, da “dokler iz smetnjakov gledajo štruce kruha, smo bogata družba”?

Besede – tudi meni se zdijo neprimerne za predsednika vlade, ki je želel zmanjševati učinke, takrat že bližajoče se krize in verjetno izrečene nekako brez resnega premisleka, pa vendarle držijo. Še več, hrana ne gleda samo iz smetnjakov, kamor jo najverjetneje odvržejo vsega presiti, pač pa bi, če bi lahko, gledala iz hermetično zaprtih plastičnih posod, ki jih podjetja za ravnanje z odpadki odvažajo v predelavo (v bioplin).

Zategovanje pasov, ki to sploh ni

Posel enemu večjih podjetij za ravnanje z organskimi odpadki se je po podatkih Supervizorja (v javnem sektorju) v enem letu povečal za skoraj 20 odstotkov. Ilustrativno je, da je podjetje od proračunskih porabnikov v letu 2011 prejelo skoraj 950.000 €.

Daleč na prvem mestu je ena od slovenskih bolnišnic, ki za odvoz odpadkov porabi kar okoli 10.000 € mesečno. Pa izračunajmo na palec koliko hrane je to. Če vzamemo podatek, da za odvoz 35 l soda podjetje zaračuna okoli 7 €  (= 20 centov za kg – podatek je za drugo podjetje in za leto 2010), potem lahko izračunamo, da samo ta bolnišnica mesečno odvrže okoli 50.000 kg ali neverjetnih 50 ton hrane. Neverjetno, upam, da je v ta strošek vključeno še kaj drugega. Še enkrat poudarjam, da izračun ni natančen, pač pa naj služi samo za oceno koliko hrane pravzaprav zavrže samo ena bolnišnica.

Če si pogledamo stroške odvoza zavržene hrane še nekaterih drugih proračunskih porabnikov na primer drugih bolnišnic, centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, zaporov, domov starejših občanov, šol in vrtcev, bi hitro dobili po posameznih področjih sliko odnosa do temeljne človekove potrebe – hrane. Če pa bi primerjali količino zavržene hrane še med posameznimi enotami iste dejavnosti (bolnišnice, šole, vrtce, …) glede na število uporabnikov, bi dobili zanimive podatke, ki bi lahko služili … marsičemu.

Vsekakor so (tudi) tule priložnosti za “zategovanje pasov” o katerem govori vlada. In to niti ne bi bilo zategovanje pasov, pač pa samo logičen in edino pravi ukrep, ki ga je treba uvesti TAKOJ. Draga bodoča vlada RS, podatke imate (hvala bogu za Supervizorja), birokratov, pardon javnih uslužbencev je po ministrstvih dovolj. Dajte majhnemu sposobnemu timu nalogo naj naredi tak (samo malo bolj natančen) pregled, predlaga ukrepe, ki jih potem sprejmete in odgovorne v izstopajočih javnih ustanovah udarite po žepu. Moj glas imate.

Štručka, ki se spremeni v metanov prdec

Pa poglejmo še v zasebni sektor, kjer slika ni nič drugačna. Samo vlada tu ne more ukrepati, pač pa le mi potrošniki.

Ljudje želimo sveže, pa ne samo to, želimo vsak dan sproti sveže izdelke v vsaki minuti našega nakupa. Tako želimo na primer svež kruh in sveže pekovsko pecivo tudi pet do osmih zvečer, ko trgovino že skoraj zapirajo. Trgovska podjetja so se temu prilagodila in nam scrkljanim potrošnikom to tudi zagotavljajo. Ampak zanimivo, ne na svoj račun.

Vse kar trgovcem ostane le-ti vrnejo (po besedah zaposlenega v pekovskem podjetju) nazaj proizvajalcu – brez svojih stroškov. V nekaterih primerih se sicer dogovorijo za znižanje cene, a to je precej odvisno od dobre volje vodje poslovalnice. Torej od etične naravnanosti trgovske verige in še bolj od sposobnosti vodje poslovalnice je odvisno koliko hrane se bo vrglo stran. A to ne gre na stroške trgovca. Pač pa na stroške proizvajalca, ki jih seveda prevede v povišano ceno izdelka, ki jo plačamo na koncu mi kupci. Cena svežine je torej visoka.

Pa si zamislimo sirovo štručko, toplo-hrustljavo in dišečo, ki jo tik preden se trgovina ob osmih zapre, kar naenkrat ni več moč prodati. Čez noč ji svežina poide in še dobro pecivo roma nazaj k proizvajalcu in naprej v … hermetično zaprte plastične posode vse do bioplinarne. Halo? Še dober izdelek se po nekaj minutah “življenja” spremeni v odpadek, ki ga v tem delu sveta ne porabimo niti za krmo živine. Prodajalke peciva ne smejo odnesti domov – to bi bila kraja, zaposleni proizvajalca teh izdelkov ne smejo nositi domov – tudi to bi bila kraja. Tu pri nas v razvitem svetu je pač ta štručka obsojena – ne boste verjeli – na zeleno energijo s katero se celo pohvalimo, kako ekološki da smo.

Najprej torej porabimo energijo za pridelavo žita, pa za mletje žita, za transport moke do pekarn, pa za pripravo testa, transport surove štručke do trgovca, ki porabi energijo, da jo speče, potem pa transport v obratni smeri – nazaj do proizvajalca, pa še do bioplinarne, kjer se spremeni v … metanov prdec iz katerega proizvedemo velecenjeno “zeleno” energijo. Kako smo mi ekološki!

Foto: Aleš Čerin