Rezultat volitev je odvisen od celostne dolgoročne vzgoje volivcev

4
Mitja Pucelj Foto: arhiv Časnik

Družba, ki je izrazito naklonjena delitvi tujega premoženja, zelo hitro zdrsne v kaos, ko premoženja zmanjka. SFRJ ni propadla zaradi nacionalizma, verskega fanatizma ali ideologije, temveč zato, ker je zmanjkalo denarja za deliti, ker se nič ni (ali pa premalo) proizvajalo. Takrat so državo vodili ekonomski analfabeti, ki so znali saditi rožice, a so tiste, ki tega niso ustrezno razumeli, tudi kruto sankcionirali. V Sloveniji so njihovi (pravijo, da ponosni) nasledniki v današnjem KUL-u, katerega v glavnem podpirajo tisti, ki so večinsko neto prejemniki iz proračuna.

Rezultat referenduma je bil za marsikoga presenečenje

Marsikoga je rezultat referenduma zelo presenetil. Priznam, da tudi mene. Mi je pa dal misliti in me spodbudil, da se malce poglobim v proces volitev (oziroma odločanja v državi) pri nas skozi čas. Demokracije, kakršno uživamo danes, pač ne smemo vzeti kot nekaj samoumevnega, temveč kot rezultat zgodovinskega dogajanja ne samo pri nas, temveč v širšem okolju zahodnega sveta.

Nikoli ne smemo gledati na družbo samo skozi očala sedanjosti in sedanje samoumevnosti. Niso volitve samo takrat, ko uresničujemo splošno volilno pravico. Zgodovina pozna poleg osebne volilne pravice vsakega opravilno sposobnega državljana/ke tudi različice podeljene volilne upravičenosti, pridobljene volilne upravičenosti ipd.

Moj pogled na razvoj demokracije skozi čas

Demokracija se tesno povezuje z Atenami, kjer naj bi v večji ali manjši meri sodelovali vsi državljani brez posrednikov, vključno v zakonodajni in izvršni ter sodni oblasti. Ampak pri tem se pogosto pozabi dodati, da samo moški in samo svobodni (sužnji niso imeli nobenih pravic). Za Rim kot drugi temeljni kamen sodobne demokratične družbe velja, da je imel veliko vlogo pri sprejemanju odločitev senat. Poenostavljeno bi lahko rekli, da so bili odločevalci predstavniki (staroste, modreci) posameznih klanov oz. rodov. Vloga senata se je skozi čas spreminjala, vendar lahko tu govorimo o podeljeni volilni pravici posameznikom po opredeljenem ključu. Odločali so o javnih zadevah (res publika), kar je še dandanes temelj zakonodajne in izvršilne veje oblasti.

Vojvodina Kranjska in njen deželni zbor

Osnovni princip podeljene volilne pravice se prenese tudi v srednji in novi vek. Pri nas poznamo deželne zbore. To je bil običajen volilni (posvetovalni) organ v Rimsko nemškem cesarstvu (Francija je poznala stanove). Za vojvodino Kranjsko je veljalo (vir):

Pravico članstva so imeli pri kranjskem deželnem zboru izprva le grofi in gospodje (3 knezi, 18 grofov, 42 baronov), pozneje tudi 58 drugih plemičev, dalje škofje: ljubljanski, tržaški in pičenski, komendator nemškega viteškega reda, prosta ljubljanski in novomeški, opata stiški in kostanjeviški, prior bistriški, sedem stolnih kanonikov. Izmed mest so pošiljala svoje zastopnike: Ljubljana, Kranj, Kamnik, Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Lož. Tudi Trst in Reka sta bila dalj časa zastopana v kranjskem deželnem zboru.

    • V deželnem zboru je imel vsak stan svojo kurijo:
    • Prelati: Višja duhovščina, če je imela v deželi posest.
    • Gospodje: Plemstvo, od naziva barona.
    • Vitezi: Nižje plemstvo.
    • Deželnoknežja mesta in trgi

Čeprav je bila njihova moč omejena, vendarle lahko govorimo o soodločanju pri mnogih pomembnih odločitvah za državo (vojvodina Kranjska je bila v resnici za takratne čase nekakšna država), vendar ima glavno vlogo še vedno vladar oz. deželni gospod.

Francoska revolucija prinese volilno pravico še večjemu delu prebivalstva

Francoska revolucija postopoma pripelje tudi v naših krajih do pridobljene volilne pravice. V osnovi so si tisti, ki so z davki največ prispevali v državni proračun, izborili pravico, da volijo svoje predstavnike v zakonodajno vejo oblasti (parlament), ki se je postopoma vzpostavila po obdobju absolutistične oblasti. Na ta način so volivci dobili tudi možnost nadzora nad trošenjem državnega proračuna, v katerega so največ prispevali. Tu ne smemo pozabiti, da si je – tako kot si še dandanes – država za svoje delovanje monopolno izvzela posamezne vrste trgovine (monopol, ki ga kontrolira s trošarinami).

Splošna volilna pravica spremeni razmerje moči

Naslednja stopnja pa temeljito spremeni ustroj določanja izvršne in zakonodajne veje oblasti. Postopoma se je namreč uveljavila splošna volilna pravica, ki je po drugi svetovni vojni v demokratičnih državah postala samoumevna. V enopartijskih režimih je seveda splošna volilna pravica samo navidezna.

Prvi korak je bil v tem, da se volilna pravica podeli vsem moškim nad določenim starostnim pragom. Ženske so lahko volile samo, če so dosegale davčni cenzus, po prvi svetovni vojni pa so postopoma tudi dobile volilno pravico, kar je posledica predvsem emancipacije na delovnih mestih, kjer so nadomestile moške, ki so bili na fronti. Gibanje sufražetk je imelo tu verjetno manjšo vlogo, kot se jim pripisuje. So pa borke za žensko emancipacijo to novo vlogo žensk kot delavk seveda s pridom izkoristile. Poleg tega je padla tudi starostna omejitev (na 21 let, nato 18, danes je tendenca na celo 16 let).

Vzpostavita se dva pola: neto plačniki in neto koristniki proračuna

Na ta način se je spremenila struktura volivcev. Poleg tistih, ki so bili skozi celoten predhodni čas večinoma ali s predstavniki ali pa kot neposredni volivci, ki so večinsko prispevali v proračun, so se postopoma vključevali tudi volivci, ki so bili neto prejemniki iz proračuna (zdravstvo, sociala, infrastruktura ipd.). Več denarja ko zbere država (proračun se približuje polovici bruto državnega dohodka), več je tudi tistih, ki so neto prejemniki, in manj tistih, ki so neto plačniki v proračun.

Prejemniki s strani proračuna so tako fizične osebe (posamezniki, družine) kot tudi podjetja, ki poslujejo z državo oz. so odvisni od poslov pri z zakoni predpisanem izvajanju storitev države (npr. šolstvo, zdravstvo, infrastruktura ipd.). Pogosto se uporablja izraz prisesani na državo in v resnici ta izraz kar dobro opiše stvarnost. Sčasoma se obnašajo kot paraziti, za katere iz biologije vemo, da svojega gostitelja izčrpavajo toliko časa, dokler ga jim ne uspe fizično uničiti. Skratka. Danes obstajata v osnovi dve vrsti volivcev: neto vplačniki v in neto prejemniki iz proračuna. Zato je tudi povsod tako močna polarizacija med tema dvema blokoma.

Če lahko z veliko verjetnostjo računamo, da so neto vplačniki zagovorniki vitke države, lahko tudi z veliko verjetnostjo računamo, da so neto prejemniki navdušeni nad radodarno državo.

Seveda je tuj denar (oz. tisti, ki ga nisi sam zaslužil na trgu) veliko laže deliti kot pa tistega, ki si ga sam prigaral. To se zelo dobro vidi pri zagovornikih bogate države, ki se denarju, ki ga pridobivajo od države, zelo težko odpovedo oz. se težko sprijaznijo z odklopom od državnih jasli. Pogost izraz je: nam pripada.

Korak nazaj v družbi ni mogoč, treba pa je sedanje stanje ustrezno ovrednotiti in razumeti

Tega osnovnega okvirja se dandanes ni možno otresti. Edino upanje je, da se s primerno vzgojo in lastnim zgledom promovirajo vrednote podjetništva, kot so: skromnost, varčno ravnanje tako s svojimi kot s tujimi sredstvi, odrekanje danes za dosego rezultatov v prihodnosti (ne življenje iz rok v usta), inovativnost, spoštovanje tehnološkega napredka ipd. Le posameznik s takšnim načinom razmišljanja lahko sledi (baje Kennedyjevemu) reku: »Ne razmišljaj o tem, kaj mora država narediti zate, temveč o tem, kaj moraš ti storiti za državo.«

Podjetništvu naklonjenim staršem, starim staršem, šoli, medijem ipd. permisivna vzgoja nikakor ni blizu.

Na žalost pa sta celotna družba in družbena klima ne samo pri nas, v Sloveniji, temveč v celotnem razvitem svetu izrazito naklonjeni permisivni vzgoji, katere ključno načelo je v stavku: »Meni to pripada, drugi pa so zato tu, da mi to priznajo in dodelijo.« Zato so seveda veliko bolj priljubljeni tisti, ki delijo danes tisto, kar bomo mogoče zaslužili v prihodnosti. V kulturi všečkanja se je treba dobrikati vsem posameznikom in še zlasti vsem t. i. marginalnim skupinam (danes jih poudarjajo kot manjšine, ki jih je treba še posebej zaščititi).

Na volitvah vsak glas šteje. Na žalost pa te manjšine postanejo standard za večino (npr. LGBTIQ-gibanje, skrajni feminizem, okoljski ekstremizem ipd.) ali pa obvelja, da za nekatere etnične manjšine (ki pogosto povsem neasimilirano živijo v svojih getih – velja tudi za naše Rome) ne veljajo splošni zakonodajni standardi.

Zatiskanje oči ne vodi nikamor, pravzaprav samo v dramatične razmere

Ta začarani krog bo zelo težko preseči. Treba se je namreč zavedati, da je sedanji trend permisivnosti z evolucijo zelo težko obrniti v drugo smer. Revolucija pa nikoli ni dobra rešitev, ker prinese izjemno veliko trpljenja in gorja. Vendar obstaja upanje: če smo problem (sedanje stanje) sposobni ustrezno zaznati (vzroke in posledice), obstaja upanje, da se problematika v prihodnosti reši. Če pa si zatiskamo oči in upamo, da se bo problem rešil sam od sebe, ne moremo upati na spremembo stanja oz. se nam zagotovo bližajo lahko zelo hudi časi.

Družba, ki je namreč izrazito naklonjena delitvi tujega premoženja, zelo hitro zdrsne v kaos, ko premoženja zmanjka. SFRJ ni propadla zaradi nacionalizma, verskega fanatizma ali ideologije, temveč zato, ker je zmanjkalo denarja za deliti, ker se nič ni (ali pa premalo) proizvajalo. Takrat so državo vodili ekonomski analfabeti, ki so znali saditi rožice, a so tiste, ki tega niso ustrezno razumeli, tudi kruto sankcionirali. V Sloveniji so njihovi (pravijo, da ponosni) nasledniki v današnjem KUL-u, katerega v glavnem podpirajo tisti, ki so večinsko neto prejemniki iz proračuna.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

4 KOMENTARJI

  1. Gospod Mitja ima zelo podobno mnenje, kot ga imam jaz. Pa naj še tristo dvaindevetdesetič copy&paste Sokratovo mnenje izpred kake pol tisočletja pred Kristusovim rojstvom:

    »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
    Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.

    Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

    “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..

  2. Pa še isto, tokrat pa z lepimi besedami:
    https://youtu.be/fLJBzhcSWTk

    O demokraciji smo navajeni zelo lepih besed, prav tako pa o antičnih Atenah, civilizaciji, kjer se je demokracija razvila. Partenon je postala že skoraj sopomenka za demokratične vrednote, zaradi česar se toliko voditeljev demokratičnih držav tam tako rado slika. Zato je precej nenavadno odkriti, da je bila ena od starogrških velikih dosežkov, filozofija, zelo sumničava do drugega grškega dosežka – demokracije. Ustanovni oče grške filozofije – Sokrat – v Platonovih dialogih predstavlja izredno pesimistično držo do demokracije. Platon v šesti knjigi Države opisuje Sokratov pogovor z Adejmantom, v katerem Sokrat poskuša pokazati sogovorniku hibe demokracije s prispodobo o družbi kot ladji. Če bi se odpravljal na morje, sprašuje Sokrat, kaj bi si želel, kdo naj odloča o tem, kdo naj bo za krmilom? Naj o tem odloča kdorkoli ali pa posamezniki, ki so izobraženi o pravilih in zahtevah plovbe. Seveda naj odločajo slednji, pravi Adejmant. Zakaj torej, odgovarja Sokrat, še kar vztrajamo pri razmišljanju da je vsaka odrasla oseba primerna za odločanje, kdo naj bo vladar države? Sokratovo sporočilo je v tem, da je glasovanje na volitvah veščina, ne pa intinuitivna sposobnost. In kot vsako veščino se mora ljudi tudi to veščino sistematično naučiti. Dopustiti, da državljani volijo brez izobrazbe je tako neodgovorno kot postaviti jih za krmilo ladje, ki pluje v Samos sredi nevihte.

    Z neumnostjo volivcev je imel Sokrat katastrofalne izkušnje iz prve roke. 399 pr. Kr. je bil podvržen obtožbam kvarjenja Atenske mladine. Petsto Atencev je bilo povabljenih, da kot porotniki sodijo o primeru, in s tesno večino so odločili, da je Sokrat kriv. Obsodili so ga na smrt z zastrupitvijo. Ta proces je za mnoge razmišljajoče ljudi prav tako tragičen kot je npr. Jezusova obsodba za kristjane. Ključno je poudariti, da Sokrat ni bil elitist v običajnem pomenu besede. Ni trdil, da bi zgolj majhna peščica ljudi smela voliti. Je pa vztrajal, da so le tisti, ki so o zadevah premislili racionalno in poglobljeno, upravičeni do glasu. Pozabili smo na to razlikovanje med intelektualno demokracijo in dedno demokracijo. Glasovanje smo omogočili vsem ne da bi ga povezali z modrostjo. In Sokrat je vedel, kam to vodi. V sistem, ki so se ga Grki bali čez vse: v demagogijo. Atenci so imeli boleče izkušnje z demagogi, npr. z Alkibadom, bogatim, karizmatičnim, dobrikavim možakom, ki je spodkopal temeljne svoboščine in vodil Atence k vojaški katastrofi na Siciliji. Sokrat je vedel, s kakšno lahkoto lahko kandidati izkoristijo našo željo po preprostih odgovorih. Povabil nas je, naj si predstavljamo volilno debato med dvema kandidatoma; med nekom, ki je podoben zdravniku in nekom, ki je kot lastnik slaščičarne. Slaščičar bi o njegovem nasprotniku trdil: Poglejte, ta človek vam je storil veliko hudega. Povzroča vam bolečine, vam daje grenke sirupe in vam pravi, da ne jejte in ne pijte vsega, kar želite. Nikoli ne bo ustregel vašim številnim željam, tako kot vam bom jaz. Sokrat nas vabi, da razmislimo o odzivu občinstva: Mislite, da bi bil zdravnik zmožen učinkovitega odgovora? Njegov iskren odgovor – “Povzročam vam muke in delujem mimo vaših želja, zato da bi vam pomagal” bi povzročil razburjenje med volivci, se vam ne zdi?

    Pozabili smo na poglavitna Sokratova opozorila o demokraciji. Raje smo demokracijo motrili kot nedvoumno dobrino – ne pa kot nekaj, kar je učinkovito samo takrat in v toliko, kolikor je učinkovit izobraževalni sistem, ki ga obkroža. Zato smo izvolili tako veliko slaščičarjev in le malo zdravnikov.

    • Demokracija, kot jo poznamo zdaj, na prvo mesto postavlja legalnost: za izvoljeno oblast ni najvažnejše, da je modra, operativna, odgovorna, da ima vizijo itd…, pač pa je glavno to, da odraža dejansko stanje v družbi. Če bi bila družba iz samih bedakov, bo oblast verjetno bodisi neumna, ker bodo bedaki podprli ljudi svoje baže, še bolj verjetno pa pokvarjena, ker bodo prevaranti izkoristili neumnost ljudi. V nobenem primeru pa oblast ne bo dobra. Prednost sistema je v tem, da se oblast vedno lahko sklicuje, da predstavlja ljudstvo, kar krepi politično stabilnost. Državo torej vodijo najbolj reprezentativni, kj pa žal pogosto niso tudi najbolj kompetentni in so nemalokrat celo najslabši.
      Tipična oblast v Sloveniji je mešanica neumnih in pokvarjenih, kar dobro odraža stanje volilnega telesa. Občasno dobimo kompetentnejšo vlado, in takrat imamo praviloma težave s politično stabilnostjo. Cena legalnosti je pri nas žal previsoka in Sokratovi argumenti so na mestu.

  3. Tudi meni se zdi vzgojenost bistvena. Noben sistem ni odličilen in nobena zakonodaja ni odločilna.

Comments are closed.