Družba blagostanja

5
23

Osnovno vodilo današnje družbe, ki narekuje tako odnose med posamezniki kot med narodi, je njena blaginja. Temu brezkompromisnemu družbenemu imperativu je nadrejena logika kapitala, v čigar službi, mora biti tako politika kot vsi odnosi znotraj neke družbe. Pomembnost in primat vloge kapitala je posledica ekonomskega razmišljanja, ki pravi, da daje zagon in potrebna finančna sredstva praktično vsem družbenim aktivnostim. Da bi kapital uresničeval te družbene zahteve in potrebe, terja svojo ceno. Ta pa se kaže v njegovem povečevanju ali donosnosti. Ker bi slednje prispevale ravno družbene aktivnosti, ki jih poganja kapital, trčimo na dejstvo, da posledica vseh družbenih aktivnosti ni in ne more biti oplajanje vloženega kapitala.

Spričo tega dejstva, da je reprodukcija kapitala omejena zgolj na določene vrste družbenih oz. gospodarskih aktivnosti, je nujna potreba po tistih družbenih mehanizmih, ki bodo učinke kapitala alocirali tudi tja, kjer so potrebni. Zato liberalistična teza, da naj trg uravnava ekonomske odnose v družbi, ne zadostuje zakonitostim celotnih družbenih odnosov. Da bi vse družbene aktivnosti potekale nemoteno in družbeno koristno, je potrebna regulacija, kar pa je v družbi kot jo danes poznamo, nesporno funkcija države.

Kapital ima svoje omejitve

Gledanje na kapital kot na sredstvo, ki ustvarja blaginjo družbe in njenih posameznikov, je v svoji osnovi zmotno. Posledica takšnih stališč in njihovega udejanja v praksi, se oddaljuje od osnovnih načel, ki ohranjajo moralno podstat družbenih odnosov. Kadar začne kapital posegati na področje morale in narekovati katere vrednote so prave ob asistenci politike, se lahko opravičeno vprašamo, ali je meja poseganja kapitala prestopljena. Gledanje na blaginjo in blagostanje v družbi z vidika dostopnosti in posedovanja materialnih dobrin kot tudi kakovosti storitev in izdelkov, ki jih posamezne družbene aktivnosti zagotavljajo, je tako z etičnega kot verskega stališča preozko.

Sekularizacijski procesi in ločitev vere od države naj bi olajšali pot kapitalu, po drugi strani pa so mu prinesli toliko moči, da je prevzel tudi funkcije nad družbenimi aktivnostmi in odnosi, ki bi morali biti pred njegovem vplivom dodobra zavarovani. Spreminjanje vrednot, poseganje na področja vzgoje in izobraževanja kot na področja oblikovanja mnenj in zavesti posameznikov in celotne družbe, so posegi, ki daleč presegajo moralno dopustnost. To pa zato, ker cilj edukacijskih procesov ni kreiranje zavesti in morale posameznikov v cilju oplajanja kapitala, temveč ustvarjanja blagostanja, ki se bo prvenstveno kazalo v družbeni odgovornosti, ustvarjanju družbenih odnosov, ki bodo bazirali na etičnih principih in spodbujanju takšnih značajskih potez posameznikov, ki bodo prispevale k humanejši civilizaciji, ki bo zavirala procese, ki vodijo v družbena trenja, mednacionalne konflikte in devastacijo okolja, ki onemogoča pogoje za človeško eksistenco.

Država v funkciji blagostanja

Prioritetna naloga države ni servisiranje državljanov s storitvami. Prav tako država ne sme služiti kapitalu ali posameznim interesnim skupinam. Država mora biti socialni in moralni regulator, ki mora zagotavljati svojim državljanom čim boljše pogoje, da se realizirajo kot moralna človeška bitja s spoštljivim odnosom do vere, soljudi in drugih živih bitij. Država mora zagotavljati okvir, da se doseže blagostanje, ki ni merljivo samo v finančnih oz. kapitalskih kazalnikih, temveč in predvsem v tem, da so njeni državljani sposobni ustvarjati moralno sprejemljive medčloveške odnose, zagotavljati in vzgajati potomstvo v civilizacijo, ki bo čedalje odgovornejša do okolja v katerem živi in humanejša.

Nekateri imamo to priložnost, da lahko spremljamo razvoj države vse od njenega konstituiranja. Naša država je stara vsega 20 let. Tisto, kar je morda marsikoga ožalostilo je, da smo videli vse preveč zgodb s propadlimi podjetji. Priča smo t.i. tajkunskim zgodbam, na drugi strani pa tragičnim osebnim zgodbam mnogih poštenih družin, ki so zašle v resno finančno stisko. Kje je bila tukaj država, bi se lahko vprašali. Ali so si jo prilastile določene klike ali interesne združbe, ki so služile določenemu kapitalu in svojim lastnim interesom? Največjo ceno je na koncu plačal tisti, ki ključno prispeva k oplajanju kapitala, vendar je v teh zgodbah igral zgolj marginalno zgodbo, to je delavec.

Blagostanje izhaja tudi iz odnosa do vere

Rešiti se iz okovov, ki jih je ljudem nadel pohlep, pomeni rešiti se enega izmed smrtnih grehov. Zato ni smiselno potiskanje Cerkve na rob družbe, temveč ji omogočiti, da prevzame aktivnejšo vlogo, ki je sodobna sekularizirana država ne zmore odigrati. To je vzgajanje državljanov v duhu kreposti in blagostanja. Resnično blagostanje pa je, da ne živimo v grehu, četudi skromneje. Biti suženj želja po dobrinah in podrediti svoje življenju stremuštvu po vedno novih spodbudah, ki jih prinašajo užitki zaradi kopičenja materialnih dobrin, vodi sicer v pot večjega materialnega bogastva, ne vodi pa družbo, ki se bo lahko uspešno soočala s prihodnjimi izzivi. Zato lahko tudi pogosto slišimo, da nismo zabredli samo v finančno, temveč tudi v krizo morale, duha in vrednot. Reševanje moralne krize s kapitalom pa je jalov poskus.

Foto: IamNotSoHappy

5 KOMENTARJI

  1. Verjetno je v zadnjem odstavku mišljeno Cerkev kot nosilka določene vizije o družbi, kjati kot institucija , nima tega poslanstva. V bistvu pa je tako kot z misionarji v deželah revščine, kjer prevzamejo čisto humanitarne naloge, ko branijo dostojanstvo ljudi, ki ga človeštvo tepta.

    Slovenska Cerkev kot institucija se je tudi sama izgubila v vrtincu denarja. Tako je edina zdrava rešitev ta, da posamezniki s svojim intelektualnim naporom v civilni družbi aktivno odpirajo prave teme, probleme in o njih odprto diskutirajo. Dviganje nivoja razuma v družbi , je edina učinkovita metoda odpora proti potrošniški bebavosti.

  2. SANJE IN JEZDEC ZLA!
    Se spomnite tistih vznesenih časov, ob odhodu iz Balkana in vrnitvijo v družino Gotskih narodov Evrope! Se spomnite našega smeha, veselja, upov, vere, radosti in POPOLNE enotnosti! Nihče ni omenjal ali očital nikomer nič, tudi ne pobojev, posilstev in ropov zločinske tvorbe OF!
    Preprosto smo bili vzneseni in polni prihodnosti!
    In poglejte si še enkrat, od blizu in na tisti proslavi, ko smo prvič dvigovali našo zastavo, je Kučan, jezdec zla, vrhuška apokalipse 21-ih izjavil: “Danes se veselite, (pojdite spat) jutri bo nov dan!”
    INn poglejte si njegov pogled, ko je to izjavil! POGLED MORILCA!
    In že tedaj sem slutil, čaka nas pekel! Ta špetirmoher ne zmore ljubezni in radosti! On lahko obstaja samo v zlu!
    In s Menzigerjem in Bučarjem in kompanijo so ponoči, ko smo mi spali kot otroci mirno in blagoslovljeno, pripravili plan ropanja, plan zdrah! In spet so nas začeli moriti (Kramberger), posiljevati (TV, Časopisi) in ropati!
    Niti zavedali se nismo, ko je oguljofal pravičnika in častnega MOŽA, Pučnika na volitvah!
    In sledile so besede: “Nekdo pripravlja državni udar…”
    In zgodila se je Depala vas!
    In razdor je vdrl v naša srca! Seme zla je rodilo prve poganjke in Kučan je plesal svatovski ples smrti!
    In spet se je oglasil ta zlobni starec: “in zgodil se bo veliki pok!”
    Pa je prišlo do Patrie!In popolnega razdora v naciji!
    In pred meseci je v krogu svojih jezdecev apokalipse, zlobni starec, vodja, Kučan, izjavil: ” VSE JE LAHKO, SAMO JANŠA NE SME, NE MORE BITI!”

    In čaka nas nov krog zla! Človeka, ki bo v zgodovini zapisan kot največja katastrofa nacije, zločinec in krvoses!

    Ko boste volili, se, prjatli, spomnite naših sanj tam 1989! SPOMNITE SE NAŠIH SANJ!
    Vse je uničil Kučan! Za ves razdor je kriv Kučan, zanetol ga je in podpihoval!
    IN SPOMNITE SE NAŠIH SANJ; KO BOSTE VOLILI!
    kajti Kučan je igralec KOS-a in UDBE! In njih cilj je, da nas uničijo, ponižajo, narede popolne hlapce in podarijo Srbom! Srbija ne more obstajati brez Yugoslavije, minimalnega imperija! To so odpadniško pleme, ki ne ve kaj bi s seboj! IN TA nova-nova YU bo katastrofa za nacijo in posameznika! Ne marajo nas ne Srbi, ne Bosanci, ne hrvatje! In samo brusijo nože, da nas uničijo!
    POVEM VAM, TE VOLITVE BODO MNOGO BOLJ USODNE ZA SLOVENCE, KOT TISTI PLIBISCIT!
    In prosim vas, molim za vas, odločite se z razumom in modrostjo naših dedov! Te napake, če bomo volili napačno, ne bomo več ponavljali!

    IN TEDAJ SEM VAM PISAL, BOJTE SE TE JESENI!
    Kajti, če se odpove še JANEZ JANŠA, koga bomo imeli, KOGA BOMO IMELI!? Njemu ni potrebno ob ljubeči lepotici in vdani ženi in novorojencu ven in ven hoditi po ognju za nas!
    IN ČE PO PUČNIKU ODIDE ŠE JANEZ JANŠA, BOMO DOŽIVELI PEKEL!

  3. S člankom se v celoti strinjam, mogoče še kot zanimivost odlomek iz odlične knjige Ali središče drži Donalda Palmerja (DZS, Ljubljana, 1995):
    “Čeprav je John Stuart Mill pojmovan kot “svetnik liberalizma”, je nauk laisser-faire danes povezan z ekonomsko politiko konzervativizma. Vendar je navkljub svojemu navdušenju za ekonomsko politiko laisser-faire menil, da bi bili potrebni odkloni od nje:
    “Toda če delavec na splošno najbolje izbira sredstva, ali lahko enako univerzalno trdimo, da je porabnik ali stranka najprimernejši razsodnik rezultata? Ali je kupec vedno usposobljen za ocenjevanje blaga? Če ni, potem se domneva v prid tržni konkurenci zadeve ne tiče; in če je družba zelo zainteresirana za kakovost blaga, bi bila lahko za ravnovesje koristi zaželena neka oblika in stopnja posredovanja; zanj bi poskrbeli pooblaščeni zastopniki skupinskega interesa države.
    Trditev, da je porabnik primeren razsodnik blaga, lahko velja samo s številnimi pridržki in izjemami. Na splošno je najboljši razsodnik (čeprav tudi to ni obče resnično) materialnih predmetov, namenjenih njegovi rabi. Zadovoljili na bi neke fizične potrebe ali zadostili nekemu okusu ali nagnjenju in pri tem upoštevali, katere potrebe ali nagnjenja mu ne ugajajo; ali pa gre za sredstva in orodja nekega poklica, namenjena osebam, ki ga opravljajo in za katere bi lahko domnevali, da so razsodniki za stvari, ki jih potrebujejo pri običajnem poslu. Toda obstajajo še druge vredne reči, pri katerih povpraševanje trga nikakor ni merilo; reči, katerih koristnost ne služi nagnjenju, niti ne streže dnevnim navadam življenja in katerih pomanjkanje je najmanj čutiti tam, kjer je potreba največja. To še posebno velja za reči, ki koristijo predvsem stremljenju po izboljšanju značaja ljudi.”

    Mill se je torej zavedal, da prosti trg ni vsezveličaven, da je lahko celo škodljiv, ko gre za kultivacijo značaja (samo pomislimo na pornografijo in nasilje v naših medijih, če hočejo uspeti na trgu, je objavljanje takšnih vsebin conditio sine qua non). Vulgarizacije družbe, ki jo prinašata demokracija in prosti trg, se je zavedal tudi nizozemski kulturni zgodovinar Huizinga (v kratkem bo pri založbi Studia Humanitatis izšlo njegovo najbolj znano delo Jesen srednjega veka). Na eni od spletnih strani ( http://www.ljhammond.com/classics/cl4.htm#down8 ) sem našel tale zapis: “Huizinga’s In the Shadow of Tomorrow isn’t a historical work, but rather an analysis of Western civilization. It discusses the problems besetting the West, from moral anarchy to artistic decadence. Though it sometimes reminds one of Ortega’s Revolt of the Masses, it’s less pertinent to our time than Ortega’s work since much of it is a criticism of Fascism. It is, however, an interesting, brief and readable book. Huizinga notes that modern education and the mass media both have harmful effects on culture: “Our time [is] faced by the discouraging fact that two highly vaunted achievements of civilization, universal education and modern publicity, instead of raising the level of culture, appear ultimately to produce certain symptoms of cultural devitalisation and degeneration.”

    Upam, da bojo verniki svobodnega trga enkrat dojeli njegove negativne učinke, ki imajo lahko za družbo, če uničijo humano, na kultivaciji značaja temelječo kulturo, katastrofalne posledice.

  4. DA BI TE VOLITVE, TO DEJANJE NACIJE IN POSAMEZNIKA ŽE BILE MIMO! Kajti jasno je, da smo državo dobili po volji in zaslugah posameznikov in da večina ne ve ali noče vedeti, da je to dar, ki ga je potrebno častiti in nositi v srcu! Po teh volitvah bo vse drugače!

  5. …”Reševanje moralne krize s kapitalom pa je jalov poskus.”

    Reševanje moralne krize z regulacijo je pa boljše? Odkod so vsi ti moralisti zdaj priplavali ven?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite