Upornikom proti sporazumu ACTA, zlasti tistim, ki so pred nekaj tedni kljubovali huronskemu sneženju, sem pravzaprav naklonjen. Toliko sem odvisen od medmrežja, da me je vsakršnega poseganja v dostopnost informacij na njem že nagonsko strah. Ker delam v šoli, bi hkrati brez vsaj občasne pomoči Partisa le stežka shajal.
Neznani slonokoščeni stolp
Od vsega začetka pa sem imel nekoliko ambivalenten odnos do ikonografije skupine Anonimni. Pravzaprav enako ambivalentnega kot do filma V kot vroče maščevanje, ki jo je navdihnil. Slednji je po eni strani prava zakladnica antoloških prizorov, a se po drugi strani nekako ne morem spoprijateljiti z nekaterimi njegovimi osrednjimi sporočili. Zato niti nisem bil presenečen, da si je skupina za svojo prvo tarčo ob vstopanju na teren, ki ni več neposredno navezan na povod njenega nastanka, na Slovenskem izbrala prav Katoliško cerkev.
Kratka graja te ustanove ni nič posebnega, še manj kaj novega. V glavnem odmevajo razmeroma dolgočasni klišeji o sramotni organizaciji, o nespodobnem bogastvu, o nedopustnem vmešavanju v družbo in državo, na kratko, o “mafiji v limuzinah”. Razumem, zaprašena institucija je za (večinoma najbrž mlade) s tehniko in napredkom okužene hekerje prvovrstni bavbav. Za kar velikokrat poskrbijo njeni voditelji sami. Še posebej, če in ko jemljejo za samoumevne stvari, ki so bile stalnica pred pol stoletja ali več, danes pa bi se morali zanje bolj potruditi in si uho slovenske (in širše) javnosti šele pridobiti. Ker za zdaj v glavnem vztrajajo v svojih slonokoščenih stolpih in iz njih mečejo težke besede, pri širokih plasteh ljudi, ki Cerkve drugače kot po občasnih televizijskih podobah ostarelih načičkanih prelatov v dragih avtomobilih dejansko sploh ne poznajo več, žanjejo seveda začudenje. In apriorni odpor. Toda to je samo ena plat medalje, na katero nas opozarja akcija Anonimnih.
Neizmerna moč nevednosti
Druga plat razkriva, kako močno orožje je še zmeraj nevednost. Če ji damo prosto pot, kot so ji jo dali Anonimni v svojem pozivu, ni nobenih ovir, da ne bi priplavali na dan stari prijatelji stereotipi in klišeji, od katerih se je slehernemu človeku tako težko posloviti. Veliko laže jih je ujčkati in se ob vsakem opozorilu na drugačno resničnost tolažiti, češ, nekaj že mora biti na tem. Potem je vsaka duhovnikova izjava že lahko sramotno in nedopustno vmešavanje v družbo in politiko. In potem je moč živeti v utvari, da s salvami stereotipov pomagamo rušiti mogočno in zatiralsko organizacijo. Pri tem pa zaradi nevednosti spregledamo, da velika večina udarcev ne bo padla po mogočnežih v slonokoščenih stolpih, marveč po navadnih vernikih, ki jim Anonimni zagotavljajo svoje spoštovanje. Nič drugače ni bilo niti v vseh tistih režimih, ki so si za cilj zadali zmanjševanje moči neke fantomske in strašljive Cerkve, na dosegu roke pa so v glavnem imeli samo njene običajne člane.
Da ne bo pomote, zelo dobro se zavedam, da je nevednost kot uničevalno (in včasih kot smrtonosno) orožje kdaj v svoji zgodovini uporabila tudi Cerkev sama (in skušnjava verjetno do danes ni čisto minila). Toda zaradi tega Anonimni in vsi drugi, ki jo rabijo zoper njo, bržkone niso upravičeni do sklicevanja na Jezusovim podobne besede, češ, kdor z nevednostjo maha, bo z nevednostjo pokončan.
P. S. Verjetno Anonimni tudi ne vedo, da je bil Guy Fawkes, ki ga s svojimi maskami jemljejo za nekakšnega patrona, katoliški zarotnik, ki se je namenil pognati v zrak protestantskega kralja s protestantskimi parlamentarci vred.
Foto: Vidi.hr
