Drugorazredna kandidatura

danilo turkMalo več kot leto dni je minilo, odkar je dr. Danilo Türk ob svoji drugi predsedniški kandidaturi dobil klofuto in doživel to, kar se je pet let prej zgodilo Lojzetu Peterletu, ki ga je premagal prav Türk. Že ob Türkovem porazu decembra 2012 se je šepetalo o tem, da bi utegnil poraženi bivši predsednik po umiku iz slovenske politike znova vrniti v Organizacijo združenih narodov (OZN), bolje rečeno na funkcijo generalnega sekretarja OZN. Le malo pa je bilo takšnih, ki bi takšne napovedi vzeli resno.

A kot kaže, je »beseda meso postala«. Nekdanji predsednik republike, ki se je v svojem edinem mandatu proslavil z raznimi bizarnostmi, s katerimi je samega sebe naredil za »drugorazrednega« predsednika, je namreč, vsaj s slovenskega stališča, tudi »uradni« kandidat za generalnega sekretarja OZN. Pa čeprav bo sedanji generalni sekretar OZN Ban Ki Moon ostal na tej funkciji do konca leta 2016, kar pomeni, da bi Türkova kandidatura »trajala« skoraj tri leta. A najpomembneje je, da ima Türk trdno podporo sedanje vlade. Kar morda niti ne bi bilo vredno takšne pozornosti, če se ne bi malo pred tem privoščili Lojzeta Peterleta, Türkovega poraženega tekmeca s predsedniških volitev leta 2007 ter dolgoletnega poslanca v evropskem parlamentu. Peterle je namreč nameraval kandidirati za generalnega sekretarja Sveta Evrope, vendar je pri iskanju podpore vlade naletel na »kajlo«, saj je, kot je priznal v nedavnem intervjuju za Demokracijo, v enem tednu srečal »tri različne Erjavce« (mišljen je seveda slovenski zunanji minister Karl Erjavec, ki očitno rad menja maske). Dilema o kandidaturi Lojzeta Peterleta je bila torej hitro rešena – vlada ga ni podprla. A za svojo nepodporo je morala poiskati tudi argument, ki bi bil za javnost dovolj prepričljiv in da ne bi kdo dobil občutek, da je Peterle diskriminiran zaradi politične pripadnosti. Ker je namreč lani jeseni previdno podprl resolucijo Evropske ljudske stranke o razmerah v Sloveniji.

Tiger brez zob

Toda poglejmo najprej, kaj pravzaprav je OZN. Naslednica nekdanjega Društva narodov naj bi združevala vse države sveta v boju proti vojni, revščini in ostalim tegobam, ki ogrožajo svet, predvsem države v razvoju. Toda vsaj v primeru balkanskih vojn se je pokazalo, da je bila OZN tiger brez zob in talec interesov velesil, ki so si v teh vojnah stale nasproti. Zato se je lahko vojna končala šele takrat, ko je Zahod vojaško posredoval brez mandata OZN ter ob glasnem negodovanju Rusije in Kitajske. Da seveda ne omenjamo interesov držav, ki jih vodijo diktatorski režimi. Tu se seveda postavlja vprašanje, kakšno vlogo ima v tem mednarodnem »zverinjaku« generalni sekretar OZN in kakšen ugled naj bi imel kandidat za to funkcijo. Navsezadnje je to funkcijo nekoč zasedal tudi Kurt Waldheim, ki je nekaj let po izteku mandata v OZN postal avstrijski predsednik, nikoli pa se ni mogel povsem otresti očitkov, da je bil v času druge svetovne vojne nacist. To je seveda vzorčen primer in prav zato bi lahko vprašali tisti del strokovne javnosti, ki izreka podporo Türku, ali je primerno, da vlada neke evropske države podpre človeka, ki je odlikoval enega od voditeljev nekdanje komunistične policije in je odkritje grobišča, kjer ležijo žrtve komunističnih pokolov, označil za »drugorazredno temo«.

Gambari namesto Türka

Vendar pa je pri kandidaturi za generalnega sekretarja OZN najpomembnejši predvsem mednarodni kontekst, vključno z lobiranjem ter pogajanjem z državami, ki bi ga utegnile podpreti. Prav na tem področju pa ima Türk kar nekaj črnih pik. Najprej že zaradi razlogov, zaradi katerih je leta 2005 zapustil OZN, kjer je dolga leta deloval tudi kot slovenski predstavnik (med drugim je bil tudi član Varnostnega sveta kot zastopnik države iz nabora nestalnih članic VS). Kot je znano, se je Türk že kmalu po prihodu v domovino, ko je ponovno začel predavati mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, začel politično ponujati najprej pomladnim strankam, saj je očitno potreboval kakšno vidnejšo politično funkcijo (mimogrede: tedanji predsednik vlade je bil namreč Janez Janša), da bi se lahko vrnil v OZN. V letih 2005 in 2006 se je Türk kar nekajkrat pojavil na prireditvah SDS (o tem obstajajo celo slikovni dokazi, ki jih je novembra 2012 objavil spletni portal Požareport), očitno tudi z namenom, da bi ga SDS podprla v kandidaturi za predsednika republike, nato pa je, ko so bili v vodstvu SDS s strani dr. Petra Jambreka opozorjeni na Türkova vprašljiva stališča glede plebiscita leta 1990, našel zavetje v tranzicijski levici kot njen kandidat za predsednika republike. Šele v času predvolilne kampanje leta 2007 pa so prišli v javnost razlogi za Türkov odhod iz OZN. Izkazalo se je namreč, da je imel Türk kot asistent generalnega sekretarja OZN ambicijo zasesti funkcijo namestnika generalnega sekretarja OZN (sekretar je bil tedaj Kofi Annan), pri tem pa očitno šel predaleč, potem ko je Annan namesto Türka za svojega namestnika izbral nigerijskega diplomata Ibrahima Gambarija. Prav tedaj naj bi se Türk zameril afriškim državam in izgubil potrebno podporo, da bi še naprej ostal asistent generalnega sekretarja OZN. Zato mu ni ostalo drugega kot da se vrne v domovino. Škoda le, razlogi za Türkov odhod prišli v javnost šele v vrhuncu predvolilne kampanje, saj je Türk na ta način v očeh slovenske javnosti postal žrtev diskreditacije.

Od nuncija do Mussomelija

A vendar velja omeniti še nekatera dejstva. V času, ko je bil Türk predsednik republike, je bil dejansko tudi vodja njene zunanje politike (zunanji minister v času Pahorjeve vlade Samuel Žbogar pa je v tem primeru bolj kot Pahorja zastopal Türka) in si je tu in tam privoščil, da je kateremu od tujih diplomatov »navil ušesa«. Denimo poleti 2009, ko je tedanji apostolski nuncij Santos Abril y Castello imel govor v Kočevskem Rogu. Med drugim je dejal, da so se tam v imenu neke ideologije zgodili zločini, ki jih nobena ideologija ne more opravičiti. Türk je tedaj nunciju preko medijev očital vmešavanje v notranje zadeve Slovenije, njegovo pridigo pa je označil kot neprimerno za diplomatskega predstavnika. V drugo pa se je Türk spotaknil ob ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija januarja 2012, ko je bilo že jasno, da zmagovalka predčasnih volitev Pozitivna Slovenija pod vodstvom Zorana Jankovića ne bo sestavila koalicije. V javnost so tedaj namreč prišle govorice, da se veleposlanik sestaja s predstavniki parlamentarnih strank in da želi menda sodelovati pri sestavi vlade, v kateri pa ne bo Jankovićeve stranke. Seveda je to močno ujezilo tudi Türka, ki je o Mussomelijevih izjavah dejal, da so »neprimerne in se vmešavajo v občutljivo tematiko sestavljanje vlade v Sloveniji«. Ko je olje na ogenj v Türkovi navzočnosti na proslavi v Dražgošah prilil tudi sedaj že upokojeni šef borčevske zveze Janez Stanovnik, je bilo jasno, da je Türk postal za ZDA in njene zaveznike persona non grata.

Primite se za denarnice!

Kaj lahko iz tega sklepamo? Predvsem to, da Türk v kandidaturi za generalnega sekretarja OZN nima veliko možnosti, saj je v dosedanjih spodrsljajih, bodisi v času svoje kariere v OZN bodisi kasneje v Sloveniji, zapravil najbolj ključne zaveznike. Zato se postavlja vprašanje, s kakšnimi nameni sta šla Türk in vlada Alenke Bratušek v projekt kandidature. Leto dni po izgubljenih predsedniških volitvah je namreč Türk šel v pokoj in naznanil, da ne namerava zaprositi za podaljšanje časa izplačevanja nadomestila predsedniške plače. S tem si je dejansko naredil veliko uslugo: v očeh slovenske javnosti bo še naprej ostal »skromen«, obenem pa se bo zaradi vladne podpore pri kandidaturi lahko financiral iz drugih virov (seveda davkoplačevalskih). Znano je namreč, da bo v naslednjih dveh letih Türk svojo kandidaturo za generalnega sekretarja OZN zastavil predvsem s potovanji po svetu, raznimi predavanji, pa tudi honorarnim delom v visokem šolstvu v domovini (predvsem v povezavi z ljubljansko pravno fakulteto in FDV). Vprašanje pa je, ali bo stroške potovanj lahko pokrival zgolj s honorarji od predavanj. Glede na njegovo pregovorno zapravljivost, ki jo je pokazal v času svojega predsedniškega mandata, se lahko davkoplačevalci upravičeno vprašamo, ali se bomo morali tudi zaradi ambicij nekdanjega predsednika republike še bolj kot prej držati za denarnice. Navsezadnje je prav Türk eden ključnih botrov »virantovanja«, saj je bil navsezadnje tudi glavni kadrovnik Komisije za preprečevanje korupcije. Vprašanje pa je, kdo bo kriv, če mu bo pri kandidaturi za generalnega sekretarja OZN spodletelo. Bo to morda (spet) Janez Janša?

Foto: Wikipedia