Greh je pojem, ki ga sodobni človek ne mara. Ne mara ga predvsem, ker ga ne razume. Zato je, ko je govora o grehu, sodobnemu človeku vedno najprej treba v njegovem jeziku razložiti, kaj je greh. Pa čeprav na kratko in površno.
Mladi ameriški katoliški mislec Marc Barnes, avtor vplivnega spletnega dnevnika Bad Catholic, ga pojasnjuje takole:
»Ljudje so bili ustvarjeni za srečo. Dobra dejanja jih bodo, v končni konsekvenci, osrečila, zla dejanja jih ne bodo. Če neko dejanje vidimo kot škodljivo za človeško osebo – da torej v končni konsekvenci vodi v nesrečnost –, potem lahko to dejanje opredelimo kot nasprotno človeški naravi, torej kot grešno.«
Tu bomo razmišljali o naglavnih grehih, ki jih Katekizem Katoliške cerkve opisuje kot »izrojene navade, ki zamegljujejo zavest in napeljujejo k zlu« (prevajam iz italijanščine). Gre za vpetost v vzorce vedenja, v katerih človek korak za korakom izgublja svojo samostojnost, svojo svobodo in nazadnje svojo osebnost samo.
Naglavni greh je mehanizem človekovega samoizničenja.
Način, kako je krščanska, še zlasti katoliška tradicija razmišljala o grehu, je bil fenomenološki. S preprostejšimi besedami: osredotočila se je na pojave, kakor jih je doživljal grešnik in kakor jih je bilo moč opazovati od zunaj. Ker gre tu pravzaprav za psihološke opise, niso pojavi, na katere se nanašajo, danes nič drugačni kot v šestem stoletju, ko je papež Gregor Veliki sestavil seznam naglavnih grehov, kakor ga poznamo danes. Pogosto gre za opis patologij, kjer v začetku stoji svobodna odločitev ali pa določena predispozicija, ki bi se ji lahko oseba ob potrebnem zavedanju, volji in trudu pravočasno izognila. Prepuščanje tem »izrojenim navadam« pa sproži začarani krog, iz katerega se grešnik le stežka reši.
Zveni znano? Seveda, z modernim besednjakom bi to opisali kot zasvojenosti.
Vzemimo na primer fantastični film Shame (Steve Mc Queen, 2011), ki je bil v sodobnem jeziku reklamiran kot zgodba o zasvojenosti s spolnostjo. Brez pretiravanja pa lahko rečemo, da opisuje natanko isti fenomen (ali pa del fenomena), ki ga tradicija imenuje »pohota«.
Ko to rečem vpričo svojih prosvetljenih sekularnih prijateljev, praviloma naletim na zgražanje. Kar je, priznam, razlog, zakaj v primerni štimungi, plodni za debato, rad izkoristim priložnost, da to rečem.
Tu ne smemo moralizirati, odvrnejo politično korektni sogovorniki, tu gre za film o zasvojenosti s spolnostjo, resni bolezni, ki je bila dolgo premalo znana, zato se njene žrtve še vedno spopadajo s predsodki, ki so razlog za »sram« v naslovu … Ja, rečem. Temu pravi krščanstvo greh pohote.
In dodam: je res tako preprosto, da se naslovni Sram nanaša le na družbene posledice patologije, katere uničujoče posledice prikaže film? Se glavni lik res sramuje patologije same ali gre tu za nekaj drugega – za sram nad dejstvom, da na skrivnem uživa v njej? Tu ne mislim na užitek v spolni potešitvi, temveč na nek način ravno obratno – na skrivni užitek v neprestanem umanjkanju te potešitve. S tem se film vpisuje v dolgo tradicijo psihologije užitka in trpljenja, ki je zaznamovala zahodno literaturo od srednjega veka dalje in je tesno povezana s krščanskim konceptom greha (‘l cor m’era en dolor, mas per ço car plorava hi sentia dolçor, »srce je trpelo, a od samega joka sem čutil sladkost«, piše majorški mistik Ramon Llull v 13. stoletju). Potešitve namreč ne more biti, ker – kot je v filmu nazorno prikazano – glavnemu junaku sploh ne gre za iskanje užitkov (v tem je film pravzaprav zelo puritanski, saj niti za trenutek ne dopušča možnosti užitka brez trpljenja), temveč za beg od sveta in od sebe. Natančneje: za beg od neznosnega trpljenja, ki ga povzroča biti sam s sabo – kar mu preprečuje odgovorno udejstvovanje v svetu.
Gre za nek perverzen užitek v trpljenju, ki ga povzroča njegovo vedénje (to je najbolj očitno v prizoru, ko z mazohistično provokacijo izzove pretep v baru), in v odtujenosti od sveta in sebe, v katerega vodi. V končni fazi gre za užitek v samouničevanju.
V filmu nastopa tudi sestra glavnega lika, ki trpi za samomorilskimi nagnjenji. Jasno postane, da sta oba, na nek način, otroka iste travme (ki nam je film ne razkrije): oba pred trpljenjem, ki sta ga utrpela (verjetno v otroštvu) bežita – v novo trpljenje. In pri obeh to neprestano bežanje od ene oblike trpljenja k drugi vodi v tokokrog samouničevanja. Razlika je le v tem, da je pri liku sestre to samouničevanje neposredno, vodi pa v trpljenje bližnjih; pri glavnem liku pa je zadajanje trpljenja usmerjeno navzven (bodisi neposredno, s sodelovanjem v sadističnih seksualnih praksah, bodisi posredno, z redukcijo spolnih partneric – in partnerjev – na gole objekte njegovega poželenja), uničujoče posledice pa se kažejo navznoter, v njegovem popolnem moralnem, psihološkem in nazadnje tudi telesnem razkroju.
Ravno to bežanje od tesnobe in trpljenja v novo trpljenje, prek povzročanja bolečin sebi ali drugim je bistvo vsakega greha. Gre za tokokrog bežanja, ki uničuje človeka, saj ga degradira na čisti simptom, na goli presek vedno novih spodbud in odziva nanje, kjer izginja tisti vmesni prostor, ki je prostor premisleka in svobodne izbire – torej prostor etike. Le v tem vmesnem prostoru med izzivom in odzivom lahko rastejo vrline – preudarnost, pravičnost, usmiljenje. Greh pa je prostovoljna redukcija etične osebnosti na odziv na zunanje izzive, ki dobesedno iztisne, zaduši ta vmesni prostor. S tem postanemo sužnji tega, kar spodbuja naš odziv.
Greh je nekaj, kar dovolimo, da se nam zgodi, ko se vedno znova prepuščamo neznosni lahkosti potopitve v zunanje dražljaje. Nažiramo se, da bi zapolnili notranjo praznino – napijamo se, da bi bežali od sveta – poležujemo ali si izmišljujemo izgovore, da bi se izognili odgovornosti – z besnenjem se prepuščamo sovraštvu. Vse to so pravzaprav le različne oblike bežanja od dejavne ljubezni, kakor jo opiše apostol Pavel: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor,4-7)
