Avtor: Jože Bartolj. Po 10. letih od prvega zažiga strunjanskega križa se nam zgodba vrača v praktično identični obliki. Gre za dejanje istih avtorjev (kiparja in slikarja Deana Verzela in fotografa Gorana Bertoka), ki sta križ najprej „zaščitila“ potem pa polila z vnetljivo tekočino in zažgala. Ob tem so bili prisotni predstavniki medijev, pesnik Andrej Medved (pred 10 leti je bil to Peter Mlakar) je med dejanjem recitiral svojo poemo o križu in skamenitvi ognja…
Leta 2002 sem v komentarju zapisal: „Zažig Strunjanskega križa je dejanje, ki ga lahko obsodi vsak. Levi in desni. Vodi namreč v rušenje pietetnih temeljev zahodne civilizacije. Prav lahko se nam naslednjič zgodi, da se bodo v znamenju »umetnosti« spravili nad Prešerna v Ljubljani, ali nad kak borčevski spomenik. Tudi to bi bilo na meji razumljivega, bilo pa bi zelo provokativno…Kulturni terorizem torej!“
Da je temu tako, je že nekaj mesecev po tem potrdila umetnostna kritičarka Aurora Fonda, ki je v intervjuju dejala, da se je omenjeno dejanje zgodilo „ker je danes vsa umetnost politično korektna. Umetnost mora biti neke vrste virus, ki ljudem odpira oči. In edini način, ki ljudem odpira oči, je terorizem. S tem ne mislim pravih terorističnih akcij, temveč viruse, ki so navsezadnje lahko tudi humoristični, vendar zbudijo pozornost navadnih ljudi. Meja v umetnosti danes ni več. Ljudje sprejmejo vse, predrami jih le še terorizem.”
Fotograf Bertok je takrat (2002) izjavil tudi, da je šlo za ideološko dejanje: „Uradna slovenska rimskokatoliška cerkev govori o rekatolizaciji oziroma o reevangelizaciji dežele. Moj odgovor je oziroma jaz govorim o repoganizaciji te dežele.“
Pred desetmi leti smo se ljudje še zganili. Pravzaprav ni bilo veliko ljudi, ki bi omenjeno akcijo podprli. Kasneje so se predvsem v umetniških krogih in levičarskih medijih sicer kazale tendence razumevanja tega dogodka v luči avtonomne umetniške prakse, ki bi lahko šla celo tako daleč, da bi križ zrušili čez klif, a vendar je bil odpor javnosti verjetno vseeno premočan. Prišlo je do obnovitve križa in kasneje ponovnega blagoslova, na katerem se je zbralo ogromno ljudi. Za to so najbolj zaslužni prebivalci Strunjana, ki so tudi tokrat nad vandalskim dejanjem najbolj ogorčeni. Križ je bil lani ponovno temeljito obnovljen, obdali so ga s kamnitimi stranicami, letos pa je občina poskrbela tudi za osvetlitev poti do križa. Avgusta letos bo namreč minilo 500 let od prikazanja Marije v Strunjanu.
In zdaj kot ponečedenje na skrbno pospravljenem in za praznovanje pripravljenem domačem dvorišču odzvanja Verzelova izjava, da to ni „napad na krščansko religijo. To je bil le privid. Vsaka religija bi lahko razumela moja dejanja…“ Prepričan sem, da lahko vsaka religija to razume, nisem pa prepričan, če to lahko razumejo ljudje, ki se v iskreni želji po obeležitvi visokega jubileja nanj pripravljajo z vrsto dogodkov.
Če je bilo pred 10 leti dejanje Verzela in Bertoka moč razumeti kot piromansko provokacijo, ga tokrat lahko razumemo kot zavestno in zlobno nagajanje. Lahko ga razumemo kot akt nestrpnosti in pišmevuhovstva, do pravne države, do vernih ljudi, ki v njem vidijo simbol priprošnje, do tistih, ki omenjeni križ razumejo tudi kot del kulturne dediščine… Če že pred desetimi leti nista odgovarjala nikomur, kaj se jima lahko zgodi zdaj? Nič! Ljudje smo še bolj otopeli, zato verjetno takega zgražanja kot takrat verjetno ne bo. Če pa se izrazim še v duhu umetnostne kritičarke Aurore Fonda je bilo takrat tisto dejanje za koga morda res subverzivno, danes pa je le še dolgočasno izzivanje. To končno potrjuje tudi očitno izpraznjeni „umetniški“ naboj.
