Drugi tabu sredine: mašilo preteklosti

D. Gustinčič, foto: Wikipedija.
D. Gustinčič, foto: Wikipedija.

Kar nezadovoljivo nadomešča kaj, je mašilo. Ob obravnavi aktualnih ekonomskih anomalij analiza trka tudi ob poznane dogodke, ki silovito obremenjujejo državo, a niso zadosti pojasnjeni. So tabu v t.i. sredinskem volilnem prostoru.

Ti dogodki silovito prizadevajo delovanje načel demokracije, pravne države in delitve oblasti. Kot nujna za delovanje države so ta načela vpisana v Ustavo Republike Slovenije (tu), da bi jih ljudstvo in oblastni organi pri svojih dejanjih izvajali, država pa delovala. Načeli demokracije in pravne države sta v 1. in 2. členu, delitev oblasti pa v 2. odstavku 3. člena, ki določa: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Z udarom so prizadete tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, del taiste Ustave. Tabuizirani dogodki lahko povzročajo okvaro navedenih načel delovanja države, z učinkom na vse zadeve zaradi splošnega načela enakosti pred zakonom, ki se glasi: »Vsi so pred zakonom enaki.«

Z dejanji oziroma opustitvami dolžnih ravnanj so v vprašljive dogodke vključene tako osebe z oblastnimi pooblastili, kakor tiste brez veljavnih oblastnih pooblastil. V predhodni obravnavi (tu) je bila predstavljena tudi vprašljiva aktivnost predsednika Državnega zbora Republike Slovenije v začetku leta 2013 zoper Vlado Republike Slovenije. Pri akterju, to je dr. Gregorju Virantu, gre za osebo z oblastnimi pooblastili – predsednik državnega zbora. Ker prizadeva načela delovanja države, je samo-uvrstitev tega politika za »sredinskega« (tu) vprašljivo medijsko mašilo sredinskega volilnega prostora.

Ob primeru vprašljive aktivnosti zoper Vlado Republike Slovenije oziroma predsednika te vlade so v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije dne 12. 2. 2013 opazili še Spomenko Hribar med odhodom s posveta z dr. Gregorjem Virantom (tu). Pri čemer slednja tudi ni imela pooblastila za to, kar je nekaj dni prej v ločenem kontekstu povedala, in sicer da je treba »takšnega človeka [predsednika Vlade republike Slovenije] preprosto odstraniti s te funkcije.«

Mašilo sredine: Spomenka Hribar

Spomenka Hribar je postala širši javnosti poznana leta 1987 z objavo teksta z naslovom Krivda in greh v Kocbekovem zborniku (tu). Ob tem je glavni urednik zbornika dr. Dimitrij Rupel pojasnil, da je bila leta 1984 za tisk pripravljena 76. številka zbirke Znamenja z naslovom Kocbekov zbornik, ki pa je na objavo (zaradi cenzurnega posega v zvezi s člankom Spomenke Hribar) čakala do leta 1987 (tu).

V tekstu Krivda in kazen je proučevala problem človekove usodne nedolžnosti, tj. zgodovinske krivde. Obravnavala je problem [komunističnega] revolucionarnega prevrednotenja vrednot o likvidaciji posameznikov, kakršna naj bi bila pred tem prevrednotenjem nekaj nezamisljivega. Posebej pa se je osredinila na besede Edvarda Kocbeka v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. V tej zvezi je Spomenka Hribar obravnavala čas maja in junija 1945 in »poboj domobrancev, ki […] so bili odpeljani na Rog in tam pobiti […] Pobiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino, […] je zločin nad narodom. […] S samim tem dejanjem, s pobojem domobrancev, je bila na novo, z grozo fizičnega uničenja dela naroda, dosežena z-edinitev. […] Takšno grozovitost je [po besedah Hribarjeve] treba pozabiti.«

Zahteva, da je »takšno grozovitost treba pozabiti,« je izvensodni udar v neodtujljivo človekovo pravico do rehabilitacije prizadetih oseb. Ob govoru o »pobitih ljudeh brez sodbe« je obsodba prizadetih oseb z izvensodno identifikacijo – »domobranci« vprašljivo mašilo preteklosti. Končno pa je poznana primerjava Spomenke Hribar z Antigono (tu, stran 8) vprašljivo mašilo sedanjosti.

Mašilo sredine: Edvard Kocbek

Z izvensodno obsodilno identifikacijo – »domobranci« je prizadetim osebam odvzeta starodavna varovana človekova pravica o dokaznem bremenu tistega, ki zatrjuje (po latinskem reku Ei incumbit probatio qui dicit, non qui negat), kar je sestavni del njihove varovane pravice do domneve nedolžnosti. Dejstvo, da vrhunski oblastni funkcionar Edvard Kocbek za obravnavane »grozovitosti« ni nikoli sodno odgovarjal, pa je mašilo preteklosti.

To mašilo je vezano z intervjujem z Edvardom Kocbekom v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki sta jo izdala s pomočjo podpornikov Boris Pahor in Alojz Rebula (založba Zaliv, Trst, 1975 – tu). Intervju naj bi pomenil »konec neke nedorečenosti, besedo, ki jo je slovenski narod še pričakoval od Edvarda Kocbeka,« da se »do konca, onkraj vsakršne dvoumnosti, učistijo obrisi nekega zmagoslavja, ki je postalo tragedija.« Na vprašanje, zakaj se je po svojih predvojnih izkušnjah jasnega zavedanja komunističnega pojava odločil za sodelovanje z njimi, je odgovoril, da se je zavedal usodnega tveganja, »vedel sem, da tvegam usodno igro. Vedel sem, da je razlika med nami, spontanimi uporniki, in med njimi, profesionalnimi revolucionarji, prevelika.« Na dilemo, ali je res podpisal t.i. Dolomitsko izjavo, po kateri je sledila »doba, ko je partija prevzela vodstvo osvobodilnega boja, na znotraj pa je že začela izvrševati družbeno revolucijo,« intervjuvanec potrdi – »podpisal sem jo«. Edvard Kocbek zatrdi, da [naj bi] za »pokol domobrancev« izvedel šele »poleti leta 1946,« ko »so si tovariši uredili Slovenijo po svoje,« s svoje vrhunske oblastne pozicije pa se, zaradi določenih drugih razlogov, celo tedaj še »ni odločil odstopiti.«

Mašilo sredine: udar 1941 v samoodločbo volivcev 1938

Ob Kocbekovem vprašljivem podpisu pravnega akta – t.i. Dolomitske izjave leta 1943, je treba opozoriti, da se je že prej izvedlo udar v pravico do samoodločbe oseb, ki so živele na ozemlju Slovencev v okviru Kraljevine Jugoslavije, izraženo na volitvah leta 1938. Že maja 1941 je namreč skupina oseb izven-volilno dokončno prevzela oblastna pooblastila Slovencev brez pooblastila z volitev 1938 leta in mimo na teh volitvah izvoljenih pooblaščencev.

Uradno »predsedstvo OF s svojim predsednikom, tajnikom in blagajnikom se je [namreč] konstituiralo maja 1941 v zasebnem stanovanju dr. Neubauerja na Vilharjevi cesti. To predsedstvo je opravljalo svojo funkcijo do januarja 1943« (besede Jožeta Rusa v: Tovariš, št. 17/1971, stran 8). Hkrati so v svojem uradnem glasilu Slovenski poročevalec, maja 1941 v številki 1 na straneh 1 in 7-8 objavili izvensodno obsodbo na volitvah leta 1938 izvoljenih pooblaščencev oseb živečih na slovenskem delu ozemlja tedanje države Jugoslavije: »Naša vera […] temelji na spoznanju, da je treba […] odločno obračunati in prelomiti z izdajalskim meščanskim vodstvom. Naša vera temelji na obstoju socialistične države – Sovjetske zveze […] skupina klerikalnih veljakov Kreka, Kuharja, Smoleja in Grabovška [je] poslala iz Londona ‘poslanico’ slovenskemu narodu, kjer obljublja, da ga bodo rešili angleški imperialisti. Slovenskega naroda pač ne bodo izpod imperialističnega nemškega in italijanskega jarma, osvobodili ne angleški imperialisti, ki sami tlačijo milijone duš zatiranih kolonijalnih narodov in ne klerikalni veljaki […]«. V številki 4, stran 1 pa so med drugim dodali: »Gesla našega osvobodilnega boja! […] Brez boja proti izdajalski ‘lastni’ kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi! Prouči ta gesla, ki so podlaga protiimperalistične fronte slovenskega naroda!«

Maja 1941 so javno izvedli izven-volilni udar zoper izraženo samoodločbo na volitvah iz leta 1938 in to navkljub »poslanici« izvoljenih pooblaščencev iz Londona, izrekli so izven-sodno obsodbo »izdajalskega meščanskega vodstva,« svoj udar pa utemeljili na »obstoju socialistične države – Sovjetske zveze,« katera je predtem sklenila t.i. Nazi-Sovjetski oziroma Komunazi mednarodni sporazum z dne 23. 8. 1939, podpisan dne 24. 8. 1939 v Moskvi s protokolom o pogojih razdelitve Finske, Estonije, Latvije, Litve, Poljske in Besarabije (npr. tu). Navedeni udar, ki z javno objavo maja 1941 pomeni začetek slovenske državljanske vojne, kaže danes na mašilo preteklosti.

Mašilo preteklosti: skrivnostni knjigi (1933) – program oboroženega udara v narod

Toda program totalnega oboroženega udara v narod je bil narejen vsaj že v začetku leta 1933, kar kaže na nadaljnje mašilo preteklosti.

Na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer je dislocirana enota Arhiva Republike Slovenije (tu), so dislocirana tudi nekatera gradiva visokih funkcionarjev komunistične partije. Tam sta dve skrivnostni knjigi o Slovencih, ki že 80. let čakata na objavo (primerjaj z: Alenka Puhar, Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo, Delo, 3. 10. 2001, Znanost, II. stran). V zabojniku s signaturo AS 1667 Gustinčič Dragutin (tehnična enota: 1 f. 1, 2 je 5 kartonskih map) je »Osebna zbirka D. Gustinčiča«. V 1. mapi je Korespondenca 1933 (Osnutki, projekti [1-10] p.e. 1-16 Mikroteka izdg. št. filma 0.A.1 št. posnetka 1-219), v podmapi 7 (p.e. 9, Mikroteka izdg št. filma: 0.A.1, št. posnetka 84-155, 70 listov) pa se nahaja prva skrivnostna knjiga: »Amin. Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije«. V 4. mapi (p.e. 49-58 Ak. št.: 370) se nahaja druga skrivnostna knjiga: »D.G. – Amin: Das nationale Problem der Slowenen«, pri čemer se v 4. podmapi (p.e. 55 sta poglavji s str. 171-177 in str. 197 (zadnji stavek dopolnjen po rokopisu)) nahajata poglavji »2. Die Politik der Katolischen Kirsche nach dem Weltkrige« in »3. Die nationale Frage und die bürglishen Parteien im jugoslawischen Teile Sloweniens«.

V prvi skrivnostni knjigi Dragutina Gustinčiča »Amin. Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije«, datirani »M, 7.4.1933«, je v poglavju »6. Kaj hoče slovensko delovno ljudstvo?« na straneh 42-44 med drugim zapisano: »Samostojnost za nas pomeni to, da se slovensko ljudstvo polasti vse politične oblasti na svojem ozemlju […] Slovensko delovno ljudstvo si ustvarja lastno državo, da mu bo instrument […] da izvede sledeče svoje pereče gospodarske in kulturne zahteve: 1. Polastilo se bo vseh veleposestev […] 2. S svojo državo se bo delovno ljudstvo polastilo vse zemlje […] 3. Svobodna država bo odpravila vse zajedavce kakor n. pr. kralja, kraljeve družine, aktivne in vpokojene kapitalistične ministre, vse visoke oficirje buržoazne države, vse druge visoke penzijoniste, ker si niso zaslužili svojih penzij z resnim in človeštvu potrebnim delom in vse cerkvene redove […] njihovo zemljo bo razdelila […] 4. Neodvisna slovenska država bo dala vse vinograde […] 5. Neodvisna slovenska država bo črtala vse dolgove […] 5.a. Neodvisna slovenska država bo […] dobila naknado za to v veleposestniških gozdovih in v razlaščeni industriji […] 6. Svobodna država slovenskega delovnega ljudstva bo odvzela veleposestnikom in kmetom tudi vso živino in ves gospodarski inventar (orodje, stroje itd.) […] 7. Neodvisna slovenska država delovnega ljudstva bo odvzela kapitalistom vse tovarne, vse banke in denarne zavode, vsa podjetja in vso trgovino […].« Nato pa je v poglavju »8. Kako dosežemo neodvisno združeno slovensko delavsko-kmečko republiko?« na strani 54 meddrugim zapisano, da se da navedena republika »doseči samo s trdim in doslednim bojem [proti] vsej slovenski buržoaziji in njenim podrepnim socialističnim voditeljem – v prvi vrsti in najbolj odločno pa proti Slovenski ljudski stranki. Dokler slovensko delovno ljudstvo ne vrže […] SLS in vse ostale slovenske buržoazije z orožjem na tla, ne more uveljaviti v Sloveniji svoje lastne oblasti in ne more biti neodvisne združene slovensko delavsko-kmečke republike.«

»Vreči z orožjem na tla« lahko pomeni, glede na letnico zapisa 1933, pomensko zvezo s številnimi dovršnimi arhaizmi, kot na primer »dotolči«, »potolči«, »pobiti«, »pobiti do konca« (SSKJ). To je morda razlog za prevod s »pobiti brez milosti«, ki ga je zgodovinar dr. Jurij Perovšek (tu, stran 34 in tu, stran 217) ob prevajanju konteksta proučevanih strani 189-192 druge skrivnostne knjige Dragutina Gustinčiča z naslovom Das nationale Problem der Slowenen (Moskva; Ljubljana, 1933, 1993) napravil glede dovršnika nemške besedne zveze »gnadenlos bekaempft«, pri čemer se večpomenka »be-kaempft« veže tudi na glagola »kämpfen« in »kriegen« (tu in tu). V cit. Perovškovi razpravi je med drugim povzeto in prevedeno: »Slovenski komunisti ob tem ne smejo nikoli pozabiti, da SLS vodi duhovščina in da jo neposredno usmerja Vatikan. Vrhovno vodstvo te stranke je Katoliška cerkev, zato je skrajno nenačelno misliti, da se moramo boriti le ‘proti politiki Slovenske ljudske stranke in ne tudi proti Cerkvi in katoliški veri’ […] Poleg boja proti SLS, ki danes nedvomno vodi 80% slovenskega ljudstva, je Gustinčič opozoril tudi na liberalno unitaristično politiko, ki je vidna nosilka fašizma v Sloveniji, in jo je treba pobiti brez milosti.«

Mašilo preteklosti: oborožen udar železničarske in splošne stavke 24. aprila 1920

V Mahrovi hiši, kjer sta se v letu 1919 med drugim nahajali pisarni železničarske in politične organizacije, so se vršila tudi predavanja političnega društva socialno demokratične stranke pod vodstvom ing. Štebija, ki so ga potem zaradi dela »v komunističnem duhu«, skupaj z ing. Gustinčičem, izključili, na kar sta prirejala v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju predavanja, pri katerih sta »razvijala komunistične ideje«, na kar je prišlo ob prisotnosti ing. Gustinčiča do sklica zbora komunistov z dne 11. 4. 1920 v hotelu Tivoli, kjer je na odru »visela Leninova slika […], na zboru se je ustanovilo komunistično društvo« oziroma Socialistično delavsko stranko komunistov (primerjaj tu, stran 269 in 270, Vir št. 149 – prepis izjave Antona Nachtigala dne 6. 5. 1920 v svoji kazenski zadevi pred Deželnim sodiščem v Ljubljani). Na tem zboru oziroma kongresu je bil sprejet sklep o »združitvi Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). 15. aprila pa je izbruhnila železničarska stavka« (tu, stran 31). Naslednje dni so povečevali oboroženi pritisk stavke zoper organe z oblastnimi pooblastili, pri čemer je bil dne 22. 4. 1920, ko je stavkovna strokovna komisija določila generalno stavko od sobote 24. 4. do ponedeljka 26. 4. in so tega dne vojaški oddelki že spremljali vse vlake, »kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen«, pri Trojanah so bili ponoči 24. 4. 1920 spodžagani telefonski in brzojavni drogovi in porezane žice, »Dolenjski vlak pa so Moščani, ko je vozil iz Rakovnika na glavno postajo, obstreljevali« in v Trbovljah »zavzeli pošto, odstavili občinski svet, izvolili na javnem shodu novega ter razglasili sovjetsko republiko« (isto, strani 65-67).

Nato so se na shodu v Fužinah dne 23. 4. 1920, na katerem se je zbralo okoli 2000 oseb, stavkajoči pogovarjali, da imajo pripravljenega »dovolj orožja in potrebnega materiala« (primerjaj tu, stran 155, Vir št. 71 – prepis poročila policijskega agenta Horvata). Končno pa je moral tričetrt na osem dne 24. 4. 1920 na Zaloško cesto pred remizo tramvaja, kjer je že čakalo približno 2000 oseb, odkorakati »oddelek 20 orožnikov pod vodstvom narednika Ušaja in 5 stražnikov«, ki so približno v višini Leonišča vzpostavili »kordon«, na kar je del demonstrantov vdrl okoli po travniku in se skrajno grozeče, »ojačen od stavkajočih, ki so prišli iz mesta, pojavil za hrbtom kordona«, kateri je bil prisiljen zavzeti pozicijo proti njim [v dve vrsti orožnikov, obrnjeni s hrbtom ena ob drugi], »množica je navalila na orožnike in je hotela slednjim iztrgati puške iz rok [nato je] demonstrant nameril proti drugemu orožniku samokres in ga sprožil« (primerjaj isto, stran 165 in 166, Vir št. 81 – prepis poročila policijskega nadkomisarja Alojzija Gerziniča). Predhodno so se med množico »čuli klici: ‘Ženske in otroci naprej!’ Takoj nato je množica zagrnila orožnike« (primerjaj isto, stran 83 – prepis izjave detektiva Franca Majeriča). To je potekalo okoli 9. ure, pri čemer je »prijel en mož za karabinko stražmojstru Ušaju […] in en drugi mož iz mase ga je v levo nogo ustrelil. Na drugi strani je en drug nepoznani ranil enega orožnika v levo roko, in ravno nato je en drug stavkajočih, poskušal stražnika razorožiti« (primerjaj isto, stran 166 in 167, Vir št. 82 – prepis poročila policijskega oficiala Franca Žnideršiča). En »delavec je nameril samokres na njega [Ušaja] sproži omenjeni delavec svoj samokres in krogla je zadela za Ušajem stoječega civilista, ki se je takoj zgrudil na tla. To je bil prvi strel, ki sem ga slišal. […] Jaz sem bil tako stisnjen, da nisem utegnil uporabiti orožja. Bil sem namreč dejansko napaden (dobil sem več udarcev po glavi) in končno sem bil vržen čez neko živo ograjo« (primerjaj isto, stran 170, Vir št. 84 – prepis zapisnika izjav poskusnih orožnikov; izjava Josipa J. Uggowitzerja).

Skratka vzporedno z železničarsko in splošno stavko je bil aprila 1920 izveden oborožen udar v slovenske osebe z oblastnimi pooblastili, kar kaže na skoraj 100-letno mašilo preteklosti t. i. sredine volilnega prostora.