(Piše: Sanja Leban) Zadnje čase so popularni vlaki. Ne kakršnikoli vlaki in zagotovo ne taki, ki mene vozijo v Ljubljano in ki jih poganjajo dizelski motorji, ker proga Nova Gorica – Jesenice še od blizu elektrike ni videla, ampak bolj ‘fensi’, politični vlaki. Taki, za Nemce in Francoze.
Zanimivo, da naši vrli poglavarji posegajo ravno po metafori, ki v slovenski realnosti predstavlja eno največjih rak ran napredka, to je vlaku. Železnicah. Slovenskih železnicah. Ne le to, da jim ne gredo metafore najbolje od rok, tudi napredek si zelo po svoje predstavljajo.
Ta se v Sloveniji nujno pogojuje najprej z reformo trga dela; delovne zakonodaje, pokojninske zakonodaje, slej ko prej še dohodninske, za lepši (francoski) pridih pa bomo malo deformirali še visoko šolstvo in štipendije ter uvedli šolnine.
/ … /
A vprašanje je – kje in kako začeti, da bodo (predvsem) dolgoročne posledice – pozitivne? Kak naivnež bi rekel pri davčni reformi, pri neznosni, okoreli in ubijalski obdavčitvi rednega dela, pri vnovičnem premisleku o davku na dodano vrednost, pri vlaganju v manjša, obetavna podjetja, mogoče celo pri enemu večjih parazitov – državni upravi?
A-a! Ker je slovenski narod že pregovorno narod hlapcev, pač ne bo nič narobe, če jih kot take tudi izkoristimo. Reformirali bomo torej tiste, ki so že tako ali tako brez vsega. Tiste, ki živijo pod pragom revščine.
Najprej si bomo izmislili nekaj, čemur bomo rekli malo delo in pod krinko ukinjanja študentskega organiziranja (oh, kako prikladno, da obstajajo študenti) bomo Slovenijo vrnili kakih 200 let nazaj. Delavcem bomo pobrali bolniške, porodniške, regrese in nadomestila za prehrano ter prevoz, možnost plačila jim bomo omejili navzgor (hlapec pač ne sme preveč zaslužiti!) in za piko na i še povedali, koliko ur lahko delajo, da jih bo delodajalec lažje metal na cesto.
/ … /
In ko bo ta naš francosko-nemški vlak vedno daljši, vedno bolj poln reform, tudi takih, za katere so na primer Nemci že davno ugotovili, da niso dobre, bo narod stradal in čisto potiho javkal. Zares protestirati se namreč nikomur več ne da, ker v spremembe ne verjamemo več, ker alternative več ne vidimo. Ker smo le narod, ki stoji na postaji, in gleda, kako se vlak pelje mimo.
Vlak, ki nima zveze ne z Nemci in ne s Francozi, vlak, ki je le ponesrečena prispodoba za vizijo, ki je Slovenija nima. Vlak slovenske politične in gospodarske elite, na katerem ni prostora za malega človeka, vlak, na katerem se, skupaj s politiki, cijazijo prazne obljube boljše prihodnosti.
Dragi moji strojevodje, sprevodniki in potniki; Dokler svojega vlaka ne boste počistili, dokler z njega ne boste zmetali svojih Ivanov in Hild, Zoranov in Igorjev, dokler ga ne boste pometli svojih škandalov, afer in podkupovanj, dokler ne boste dojeli, da reforma pač ne pomeni lepljenja obližev na krvaveče rane in dokler, lepo vas prosim, ne dojamete, da ne sedite ne na nemškem in ne na francoskem vlaku, ampak se z ‘gomulko’ iz šestdesetih vlačite po slovenskih grapah, vam lahko le kupim enosmerno karto in zapojem lepo slovensko, malce prirejeno: ‘Vozi vas vlak v daljave, daleč tja v širni svet … ‘
Več: Drugi svet
