Drugi korak

1
279

Samotni kolovozi pohod Okoli dveh jedrnih vprašanj se kopiči množica drugih vprašanj. Prvo jedrno vprašanje, ki se dotika vsakega izmed nas, je, kako ostati normalen? Na plan ga potiska porast stresa, depresije, anksioznosti, duševnih motenj ter občutek brezizhodnosti spričo negotove zaposlitve, zadolženosti in stanja splošne negotovosti, o čemer v svoji knjigi Družba tveganja razpravlja nemški sociolog Ulrick Beck, ki je umrl letos januarja.

Drugo jedrno vprašanje pa je, kako upravljati s svojim življenjem, da nam ne bo propadla zakonska zveza, družinska vzgoja, kariera in vera, ki lahko postane jalova, brez učinka na življenje.

Na obe vprašanji – kako ostati normalen in kako upravljati s svojim življenjem – ima vsak od nas svoj odgovor; še več, prepričani smo, da je prav v našem odgovoru še največ modrosti. Kultura v kateri živimo, pa nam vsak dan ponuja še kopico drugih odgovorov, ki se kitijo s strokovnostjo, učinkovitostjo, četudi so mnogi od njih rokohitrski, instant, poenostavljeni in v osnovi vprašljivi.

Na pepelnično sredo smo se posuli s pepelom. Nad nami so bile izrečene besede: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« V trenutku tega ganljivega in pomenljivega obreda smo te besede gotovo sprejeli z velikim zaupanjem in vero. Danes, na 1. postno nedeljo, pa imamo priložnost, da veri v evangelij dejansko pritrdimo. Evangelist Marko je zapisal, da je bil Jezus v puščavi štirideset dni in satan ga je skušal. Iz obeh drugih sinoptičnih evangelijev pa vemo, kako je Jezus odgovoril na satanovo zapeljevanje. Matej piše, da ga je Jezus zavrnil z besedami: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi« (Mt 4,10).

Verovati evangeliju pomeni, da isto zaporedje korakov, ki jih je naredil Jezus, velja tudi za nas. Prvi korak: Jezus se je dal krstiti. Drugi korak: Jezus je zavrnil satana. Tretji korak: Jezus je začel javno delovati. V tem zaporedju se skriva globoka resnica, železna zakonitost, zato so jo na enak način podali vsi trije sinoptiki: Matej, Marko in Luka.
Verniki ne dvomimo o svoji veri, toda tako je samo v besedah, kajti praksa tega največkrat ne potrjuje, saj ne verjamemo, da zaporedje, ki ga je prehodil Jezus, velja tudi za nas. Večina od nas preskoči iz prvega na tretji korak; kajti drugi korak, obračun s satanom praviloma izostane. Vsa naša vzgoja in vse izobraževanje cilja na tretji korak, na naše delovanje. Izobražujemo in usposabljamo se za delovanje. Gre predvsem za dve temeljni področji delovanja. Prvo področje delovanje izhaja iz poroke, ko stopimo v dve novi vlogi, postanemo zakonci in starši. Drugo področje delovanja pa je naše poklicno delo, s katerim si lužimo kruh in uveljavljamo svoje talente.

Isto misel lahko povemo še drugače: v zakon in poklic vstopamo, ne da bi prej obračunali s satanom. To je podobno, kot bi začeli na nepripravljenem zemljišču zidati stolpnico, ne da bi prej postavili železobetonske temelje. Zemljišče bi spirala in razmehčala voda in gradnja bi zgrmela na tla. Točno to se zgodi z našim življenjem, zakonskim, družinskim in poklicnim, če opustimo drugi korak, boj s skušnjavami.

V nadaljevanju bomo predstavili tri skušnjave, s katerimi je hotel satan zlomiti Jezusa, da bi vnaprej onemogočil njegovo uspešno javno delovanje. O te skušnjavah Marko podrobno ne govori, pač pa sta jih opisala Matej in Luka. Prvo skušnja je skušnjava kruha, ugodja, lagodnosti, življenja na veliki nogi, predajanje želji, da bi na lahek in hiter način prišli do blaginje, do velike količine materialnih dobrin, da bi si privoščili čim več od tega, kar ponujata znanstveni in tehnološki napredek, vsega, kar je mogoče izvleči iz narave in kar je mogoče iztisniti iz našega telesa dokler je zdravo. Druga skušnja je skušnjava časti. Angeli te bodo nosili na svojih rokah, obljublja skušnjavec. Vsi smo v skušnjavi, da bi nas drugi nosili na rokah in vzklikali našim uspehom, lepoti in genialnosti; nenehno prežimo na hvalo in pohvalo, na izkazovanje časti in prejemanje priznanj. Koliko stvari ne steče, ker ga ustavi naprezanje za prestiž. Tretja skušnja je skušnjava oblasti. Hudič je Jezusa peljal na goro in mu pokazal vsa kraljestva. Izročil bi mu oblast nad vsem, kar je videl, če bi padel predenj in ga molil. Oblastni smo lahko do otrok, sozakonca, do nerodnih ljudi, ki se ne znajdejo, do podrejenih, kjer koli že. Koliko ljudi se ne umakne s položaja, ker jim ta kljub pešanju moči nudi slast, da nekaj so, da imajo v rokah niti in vzvode, ko je dovolj samo beseda, pa se premikajo stvari v konkretnosti.

Boj s skušnjavami ugodja, časti in oblasti pri nas poteka po drugačni dinamiki kot pri Jezusu. Jezus se je štirideset dni postil in ko ga je napadel skušnjavec, ga je z eno samo potezo, s suverenostjo Božjega Sina v celoti odbil in dokončno porazil. Satan je po tem dogodku izgubil vso moč nad Jezusovimi čustvi, nad njegovimi mislimi in dejanji.
Pri nas ta boj poteka drugače. Drugačen je torej drugi korak. Naš boj s skušnjavami ugodja, časti in oblasti traja vse življenje. To ne pomeni, da potem nikoli nismo zreli za poroko in za prevzem poklicnih odgovornosti. Duhovna licenca, ki nam dovoljuje prehod od prvega koraka k tretjemu, je ponižno priznanje, da sem tudi sam, ne samo moj sozakonec ali moj sodelavec, bitno, strukturno, biološko in psihološko prežet in prepojen z iskanjem ugodja, časti in oblasti. Vse to se nahaja v vsaki celici mojega telesa, v vsaki moji misli in čustvu, vsak trenutek, naj bedim ali spim.
Postni čas nas želi spomniti, da nas opustitev boja s skušnjavcem, ki nam obljublja ugodje, čast in oblast, potisne v prah, iz katerega smo bili ustvarjeni. Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš. Če skušnjavca ne zavrnemo, nas uniči. Njegove obljube so samo pretveza, da nas zvabi na piedestal, kjer občutimo trenutek blišča, potem pa nas pahne v prepad in pokonča, tako da razdre zakon, razvodeni vzgojo in zaplete kariero, da nazadnje izgubimo svoje dostojanstvo.

Post je torej naprej priznanje naše človeške resničnosti, priznanje naše grešnosti. Če se s svojo grešno naravo ne slepimo, ima satan mnogo manj moči, ker se ne pustimo tako hitro pretentati raznim mikom, obljubam in pretvezam. Priznanju pa mora slediti urjenje, katerega cilj je spreobrnjenje. V naše celice, misli in čustva moramo namesto iskanja ugodja, časti in oblasti vnašati, vbrizgavati druge substance, vgraditi druge gradnike, druge elemente: potrpežljivost, ljubezen, sočutje, krotkost, srčnost, pogum, blagost, nejezljivost, nerazdražljivost, vztrajnost.

Način, kako v svoje telo in v svoje srce vnašamo druge substance in vgrajujemo druge elemente, način, kako se torej spreobračamo, je samo eden: urjenje ali vaja ali askeza ali vztrajno ponavljanje. Ni dovolj samo dobra volja in sklep na prvo postno nedeljo, temveč moramo vpeljati program urjenja. Ta program naj zadeva tako telo kot duševnost. Če se, denimo, odrekamo sladkarijam, je to urjenje telesa, da oslabimo razvade, zasvojenost, nevarne pogojne reflekse. Ker pa smo celota, naj si naredimo tudi program za urjenje duše. Mogoče se bomo ves postni čas urili v opuščanju opravljanja, izrivanju jeze, slabega razmišljanja o drugih in namesto te nesnage klicali Svetega Duha, naj nas napolni s svojim veseljem, svojo milino itd.

Urjenje, askeza, ponavljanje istih dobrih dejanj in vnašanje istih dobrih misli in čustev je udejanjanje drugega koraka, ki smo ga omenjali v začetku. Učinke tega urjenja, izvajanja drugega koraka, bomo čutili najprej sami, nato naši domači in seveda vsi drugi, ki jih srečujemo. Gospoda, ki je odgnal satana, pa prosimo, seveda večkrat na dan, naj nam da veselja pri vsem tem in naj nas podpira s svojo milostjo.

Pripis uredništva: besedilo je bilo pripravljeno kot homilija na prvo postno nedeljo, Ljubljana – Stožice, 22. februarja 2015.

1 komentar

  1. Odlično.

    Duhovnik Milan Knep je v svojih pridigah daleč pred kolegi, kot Tina Maze pred slovenskimi smučarji.

    Boj proti SKUŠNJAVAM je notranji boj. Je edini, ki mi zagotavlja notranjo svobodo. Problem liberalizma v Sloveniji vidim, da je veliko srčnih in bojevitih in inteligentnih ljudi, ki se učinkovito osebno bojujejo z zunanjimi tirani, celim kolektivom.
    Pozabljajo pa na notranje boje, zato se za mišjo dlako razlik med seboj in svojimi željami uspejo na smrt skregati.

    TREBA SE JE BORITI PROTI ZUNANJIM PRITISKOM IN NOTRANJIM PRITISKOM.

    Mojzes slovenskega naroda bo prišel iz duhovnega in praktičnega človeka, ki je celostno liberalec.

    Še najmanj pomemben ( a zelo resničen) je tale pomenljiv stavek ( v stilu Omana: Slovensko demokracijo so uničili amaterji in karieristi)
    “Koliko ljudi se ne umakne s položaja, ker jim ta kljub pešanju moči nudi slast, da nekaj so, da imajo v rokah niti in vzvode, ko je dovolj samo beseda, pa se premikajo stvari v konkretnosti.”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite