V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine – vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe, torej za osnovni gradnik. Do Kristusovega nastopa je imela družina neko svoje pomembno in zelo cenjeno mesto, tu pa se je zadeva tudi ustavila. S Kristusom šele nastopi enakost moškega in ženske, ampak s tem, da se upošteva njune različnosti, ki jih imata po naravi stvari, prej nikakor ni bilo tako. Zanimivo je npr. opazovati, kako pri Rimljanih ženske sploh niso imele svojega lastnega imena, temveč so imele le rodovno ime: Kornelija, Lukrecija, Flavija, Klavdija… Zato govorim o enakosti, ker sta po Jezusovem nastopu moški in ženska enaka pred Bogom, imata enako dostojanstvo – prej temu ni bilo tako.
Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso” (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame…
Farizeji gledajo legalistično na zakon, kot stvar Mojzesove zakonodaje, potemtakem pa je stvar človeška. Tako je Bog sicer dopustil, a “v začetku ni bilo tako”, človeška trdosrčnost, torej nesprejemanje Boga, njegove volje, neodprtost za darove Duha, ki jih pošilja pa so tiste zadeve, ki so v resnici pripeljale do takšnega zakona. S prihodom Kristusa se zahteva tudi novo srce, takšno, ki sprejema Boga. Ni čudno, da toliki Judje tistega časa niso sprejeli Jezusa za Gospoda in Odrešenika, saj zanj ni bilo prostora. Če bi imeli srce pripravljeno, kar so zahtevali že preroki, potem bi ga sprejeli, kakor bi sprejeli tudi njegov nauk in zahteve. Podobno velja tudi danes, ko mnogi ne sprejmejo zahtev evangeljskega (tu je mišljena celotna Nova zaveza) in cerkvenega nauka oz. vzamejo samo tisto, kar jim ustreza, drugo pa zavržejo. Vprašanje zakona ter njegove enosti in nerazveznosti tu zavzema eno od temeljnih mest. Tistim, ki mislijo, da pa se je tega domislila Cerkev, Jezus v evangeliju jasno pravi, da to ne velja, ampak je tako od začetka. Kako ne bo tega vedel tisti, ki je Božja beseda sama, ki je postala človek? Seveda pa je nemogoče to sprejeti, kakor tudi avtentičnost besed in dogodkov, če verjamemo tistim, ki pravijo, da Jezus v resnici sploh ni bil tak, temveč so takega naredili šele apostoli in njihovi nasledniki, tako pa tudi zapisali ne le evangelije, temveč tudi vso Novo zavezo.
V začetku vsega mora torej biti vera. Brez te ni ničesar. Povabiti je treba v zakon Gospoda Jezusa in se že v začetku odločiti, da bo ta zakon res krščanski. Pomeni, da bo imelo duhovno življenje v zakonu za kristjana temeljno mesto. Ne bo torej vprašanje, če bo takšna družina molila, hodila k sveti maši in nasploh živela zakramentalno življenje. Takšna družina se bo poglabljala v Božjo besedo, torej ne le v Sveto pismo, temveč tudi v izročilo, zato jo bo zanimal tudi krščanski nauk, nauk Cerkve. Takšna družina bo skušala živeti po Božjih in cerkvenih zakonih. Te stvari je treba jasno postaviti in zastaviti že v začetku, a mnogokrat temu ni tako. Prevečkrat, zlasti v današnjih časih, korak v zakon ni korak vere, upanja in tudi ne ljubezni, če pogledamo pri apostolu Pavlu, kaj je to prava ljubezen (1 Kor 13 ipd.).
Če je družina temeljna celica družbe, potem je jasno, kam je treba najprej pogledati, ko se sprašujemo, zakaj je naša družba v krizi – na družino in na družine. Če je družina bolna, ranjena, razbita, je takšna tudi naša družba.
Besedilo je homilija na 27. nedeljo med letom (leto B), rožnovensko nedeljo.
