J. Letnar Černič: Slovenija je demokratična le na papirju

14
1228
Foto © fuds.si

Po petkovem glasovanju o mandatarju 13. slovenske vlade se sprašujemo, zakaj drugače misleči nujni za ustavno družbo. Kdaj bomo posameznike, ki se še oglašajo o pomembnih javnih vprašanjih, prenehali pregnati v zasebnost in iz slovenske države. Prav in nujno je, da se vsi skupaj vprašamo: Kako dolgo bomo še dopuščali, da se drugače misleče v slovenski družbi ustrahuje?

Zakaj so oporečniki nujni za ustavno družbo?

Večina običajnih ljudi v slovenski družbi ni zadovoljna z delovanjem tako izvršilne kot tudi zakonodajne in sodne veje oblasti. Menijo, da se odločitve v izvršilni veji oblasti in zakoni v zakonodajni veji oblasti ne sprejemajo v skupno dobro, temveč za izvrševanje ozkih zasebnih interesov, ki se zrcalijo predvsem v različnih finančnih interesih. Enako velika večina običajnih ljudi ne zaupa sodiščem, da bodo sodila pošteno, neodvisno in nepristransko.

Zdi se, da celotna oblast vladavine prava v praksi ne uresničuje najbolje. Ti podatki izhajajo iz različnih mednarodnih raziskav. Vse skupaj je morda presenetljivo, ker so bile institucije pravne in demokratične države prenesene v slovenski ustavni prostor in družbo že pred skoraj tremi desetletji, kar je dovolj časa, da bi jih vsi prebivalci in elite v slovenski družbi ponotranjili in tudi začeli uporabljati. A to se ni zgodilo, ker so se državne in družbene elite uprle ponotranjanju vladavine prava, saj je ta posegla in še vedno posega v njihove zatečene privilegije in zatečeno nepravično. stanje v slovenski družbi, kjer so določene skupine in posamezniki bolj enaki kot drugi.

Slovenska država v zadnjih letih stopica med zavračanjem liberalnih vrednot ustavne demokracije in avtokratsko držo. Namesto da bi si njeni oblastniki prizadevali za višji življenjski standard in blagostanje vseh državljanov in prebivalcev, se vsak dan trudijo za nadzor nad izbranimi javnofinančnimi prilivi, medtem ko njeni najsposobnejši posamezniki odhajajo s trebuhom za kruhom v tujino. Prizadevanje za skupno dobro pa je mogoče le v državi, ki deluje na podlagi in v okviru prava ter kjer vladajoče oblastne elite in z njimi povezana omrežja ne zlorabljajo oblasti za svoje finančne koristi.

Razlogi za slovensko zaostajanje

Institucije, orodja in pravila pravne države so bila torej formalno prenesena v slovenski pravni red, vendar niso bila ponotranjena, kar je vsak dan vidno pri delovanju slovenske države. Vladavina prava in kakovost institucij demokratične in pravne države sta po različnih raziskavah ključna dejavnika pri presoji, zakaj so nekatere države razvitejše od drugih. Večina najbolj razvitih držav so v svetovnem primerjalnem merilu tiste države, kjer je tako teoretično kot dejansko zagotovljena in uresničena vladavina prava in kjer so njene institucije dejansko neodvisne in nepristranske v od-nosu do interesov različnih partikularnih skupin. Prav v pomanjkljivem delovanju institucij demokratične in pravne države je treba iskati primarne razloge, zakaj slovenska država zaostaja za državama, kot sta Avstrija. in Nemčija. V teh državah so institucije demokratične in pravne države podrejene skupnemu dobremu, pri čemer menjave oblasti potekajo brez konfliktov o razdelitvi plena med starimi in novimi vladajočimi silami.

Če slovenska ustava med svojimi temeljnimi načeli določa, da je pravna in demokratična, to še ne pomeni, da je tudi vsebinsko udejanjena. Od retoričnih zavez v ustavi do njihove uresničitve v resničnem življenju je običajno trnova pot, ki traja nekaj desetletij in še več. Vsebinska pravičnost in vladavina prava ločita zrele ustavne demokracije od avtokratskih, ki so demokratične le na papirju. Na nepravilnosti opozarja le peščica posameznikov, ki čutijo predanost skupnemu dobremu in želijo, da se vladavina prava dokončno uresniči – tudi v slovenski družbi. Ti posamezniki so v zadnjih letih postali tarča vseh tistih oblastnih struktur in z njimi po-vezanih formalnih in neformalnih združb, ki si želijo obdržati zatečeno stanje in zavarovati svoje finančne interese.

V avtokratskih in totalitarnih družbah je že tako, da si želi oblast pokoriti neposlušne posameznike in jih izločiti iz javnega življenja na različne načine. Zoper njih priredi namišljene sodne procese, jih spravi v zapor, jim prepove opravljati dejavnosti, jih izžene, zoper njih si izmisli lažne zgodbe, da jih uniči v javnem prostoru, oziroma organizira različne kampanje sovražnega govora, vse z namenom, da se znebi nevšečnega posameznika. Poročila z vseh koncev sveta kažejo, da borci za človekove pravice vsak dan umirajo pod roko državnih oblasti in z njimi povezanih organiziranih hudodelskih združb.

Na evropski celini so takšni poskusi še posebej izraziti v državah srednje in vzhodne Evrope, ki se, namesto da bi ponotranjile vrednote zrelih liberalnih demokracij, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost in pluralizem, bojujejo zoper njih. To je razumljivo, saj te vrednote njihovi zagovorniki napadajo, da ohranjajo zatečeno stanje starih in novih elit, ki državo upravljajo arbitrarno, klientelistično in nepotistično.

Oporečnike je treba očrniti

V slovenski družbi se zdi, da si z oblastjo povezane formalne in neformalne strukture še posebej prizadevajo utišati tiste pokončne posameznike, ki se borijo za skupno dobro in si zanjo vsak dan nesebično prizadevajo, za razliko od večine prebivalstva in svojih kolegov, ki se za drobec zlatnikov iz javnofinančne malhe zatečejo v zasebnost. Oporečnike je potrebno očrniti, omadeževati in jih pribiti na sramotilni križ in zoper njih širiti sovražni govor. Hkrati pa še brezsramno s pravičniško avro razlagati, kako bi takšni posamezniki morali poslušno nastopati v javnosti. Pri tem bi morali namesto kritike in prizadevanja za skupno dobro verjetno peti slavospeve arbitrarnim dejanjem in ravnanjem oblasti. Seveda nekako podobno kot v nekdanjem nedemokratičnem režimu, ko so se lahko javno oglašali samo izbranci oziroma tisti, ki so za to imeli dovoljenje.

Jasno je, da javni in drugačni pregon oporečnikov slovensko družbo še naprej oddaljuje od neke normalnosti, tako značilne za razvitejše države. Zakaj so oporečniki, ki se v svojih stališčih razlikujejo od vsakokratne oblasti, nujni za neko ustavno družbo? Idealna ustavna demokracija zahteva svobodno demokratično družbo, ki dopušča svobodno izmenjavo mnenj in ne izključuje drugače mislečih. Dejanske razmere pa kažejo, da pluralna javna debata še ni našla mesta v slovenski družbi. Posameznike, ki zastopajo drugačno mnenje od večine, še vedno obravnavajo kot tiste, ki jih je potrebno utišati in izključiti iz javne debate. Kajti v slovenski družbi je kot v Orwellovem »1984« le malo prostora za razhajanja v stališčih, dovoljena je le ena resnica – tista, ki jo s pomočjo večinskih medijev odobrijo vladajoče oblastne strukture. Družba, ki ohranja takšne prakse, bo še naprej trpela zaradi slabe kakovosti institucij in odsotnosti polnega uresničevanja temeljnih vrednot.

V bistvu bi morala celotna družba postati oporečniška, če se želi izviti iz neliberalnih praks. Zato je potrebno ceniti in zavarovati oporečnike, ki predano nastopajo v skupno dobro, saj so prvi znanilci, ki se trudijo, da se lahko vrednote pravne države in vladavine prava uresničijo tudi v slovenski družbi. Kot številni pred njimi svoje energije ne žrtvujejo le za ozke osebne interese, ki so seveda upravičeni in razumljivi v življenju vsakega posameznika, temveč del svojega časa namenijo za izboljšanje delovanja naše skupnosti in boljšemu življenju v njej.

Kako dolgo še?

V slovenski polpretekli zgodovini imamo številne primere, kako so državne oblasti v sodelovanju z organiziranimi hudodelskimi združbami uničile življenja pokončnih ljudi, jih zmetale v jame in jih pregnale iz Slovenije. Ko pomislimo na težko življenje Jožeta Pučnika, Angele Vode, Ljube Prenner in Borisa Furlana, če naštejemo samo nekatere, vidimo, da je bilo oporečništvo v praksi zatrto že v kali.

A slovenska družba še danes ne mara posebno oporečnikov, ki si drznejo nasprotovati oblastni samovolji. Veliko raje ima kimavce, ki se za hedonistične ugodnosti odpovedujejo vsaki kritiki trenutne oblasti in ki, namesto da bi opozarjali na napake, raje molčijo. Oglasijo se samo takrat, ko želijo utišati katerega izmed oporečnikov. S tem želijo takšne posameznike, ki se še oglašajo o pomembnih javnih vprašanjih, ustrahovati in jih pregnati v zasebnost in iz slovenske države. Zato je prav in nujno, da se vsi skupaj vprašamo: Kako dolgo bomo še dopuščali, da se drugače misleče v slovenski družbi ustrahuje?

Vir. Slovenski čas, priloga Družine (št. 99/julij 2018), str. 2-3

14 KOMENTARJI

  1. Gospod Jernej,
    stanje poznamo. Vendar! Kako naprej? Kako ustvariti tisto pravo elito?

    Slovenci niso nikdar ponovno vzpostavili tiste prave elite. To je tistih par odstotkov ljudi, ki so zavedna inteligenca in ki za sabo vleče preostalih 98 % narodove mase. Brez te elite pa je teh 98 % ljudi lahko karkoli, odvisno od večjih ugodnosti ali ustrahovanja. Grdo, ampak resnično. Že kar nekajkrat sem to copy&paste. Še kdo misli, da je to potrebno poudarjati?

    • Elita iz SKD/ NSi SLS in SDS ni 2%intelektualna elite, je pač elita v škornjih in gojzarjih. Posnema načine delovanja tistih ki jih kritizira ( komuniste).

      V Sloveniji 2%intelektuaocev ni aktivno udeležencev v politiki. Jih odrivajo desni voditelji ! Niso taborniki, obiskovalci veselic in harmonikarji, kar je struktura ( NSi,Sls,SDS) .
      Desnica rabi intelektualno stranko in ne NSi SDS sls-stranke kruhoborcev, izključno zase !

      • Tudi to je eden od razlogov, da ni tiste prave elite! “Desni voditelji” so zasedli položaje in sedaj bi bilo treba naprej njih izriniti.

        • Al Fe , menim , da bi bilo dobro , da bi se vi izrinili iz tega spletnega
          časopisa , vaših provokacij in dvoživkarjenja na njem nisem sit samo
          jaz , tudi drugim verjetno grenite urice na tem spletu , ker se ponavljate kot koledar !

          Andrej Briški

      • Demokracija 4.0, sedi cvek!
        Seveda so v teh strankah tudi udeleženi v “eliti”. Ni pa nujno da so aktivni v politiki. Tudi ni nujno da so člani stranke, lahko so pač samo pripadniki dolocene struje.

      • Sploh pa nismo niti usklajeni glede tega, kdo je sploh “elita” !?
        A so to vsi tisti, ki imajo zbirko titul pred imenom?
        Ali pa je “elita” morda nekdo, ki stvari vidi take kot so. Ki zna povedat na način, da ga vsak (tudi kmet) lahko razume.
        No kdo je ?

  2. Elita iz SKD/ NSi SLS in SDS ni 2%intelektualna elite, je pač elita v škornjih in gojzarjih. Posnema načine delovanja tistih ki jih kritizira ( komuniste).

    V Sloveniji 2% intelektualcev ni aktivno udeležencev v politiki. Jih odrivajo desni voditelji ! Niso taborniki, obiskovalci veselic in harmonikarji, kar je struktura ( NSi,Sls,SDS) .
    Desnica rabi intelektualno stranko in ne NSi SDS sls-stranke kruhoborcev, izključno zase !

    • Vsakdo, ki se bori proti oblastnemu klientelizmu in oblastno blagoslovljeni koruptivnosti, je dobrodošel. Ne glede na to ali je v gojzarjih ali brez njih.

      Toda Demokracija 4.0 pravi: oporečnike je treba očrniti.

      Ni težava v gojzajrih, temveč da žal redke oporečnike sprevrženosti preganjajo in demonizirajo celo v formalno krščansko usmerjenih strankah, namesto, da bi delali na izkoreninjenju totalitarnih praks.

    • Ali je za vas “demokracija 4.0”., poembnen način oblačenja in življenskih navad posameznika definicija politične orientacije posameznika , harmonika je pač prljubljen in zaželjen instrument preprostih Slovencev ne glede na politično prepričanje , celo zmagovalci iz naših gozdov so si dajali “korajžo”ob njenih zvokih , čeravno so bila sporočila besedil privzeta od boljševikov , kar pa ni bilo najbolj pošteno do naroda , ki je bil prepuščen sam sebi in “junakom” iz slovenskih gozdov ! Zakaj ob praznovanju obletnic “zgodovinskih ” dogodkov brez “triglavk” in harmonike ne gre , nekateri so celo opremljeni s ” šmajserji ” , ne bo dolgo ko bodo s harmoniko in šmajserji sedeli tudi v parlamenu v opomin ljudem , ki so pričakovali več od osamosvojitve in demokracije , tiste prave
      brez laži in sprenevedanja !

      Andrej Briški

  3. Slovenija je demokratična, zato so stranke sestavine vlado. Če nam 5-1 strank ni všeč,tako do pač volili volilci,ne moremo reči da je nedemokratična. Saj vemo iz katere besede izvira beseda demokracija?

  4. Za razmislek o stanju duha pri Slovencih.
    Komunizem je nerealna ideja, ki se je razvila v pragmatičen boljševizem, ki je zlo in vodi v nasilje. Zaradi tega je protikomunizem upravičen in potreben. Toda to je potrebno izvesti na demokratičen način z volitvami in državniškim dostojanstvom ali suverenostjo, ki je bila podpisana 2.julija 1990 v Skupščini RS.
    Na tej osnovi smo dolžni in upravičeni biti proti levičarski ideologiji, čeprav je prišla v parlament po zaslugi neosveščenih volivcev.
    Ta proti moramo potrditi z jasno, odločno in vztrajno dejavnostjo, da volivci spoznajo svojo zmoto in uvidijo, da so v zmoti in da je to boljševistična ideologija.
    Ker gre za človeka je potrebno, da pozitivisti držimo skupaj. To priporoča z groba ugleden slovenski psihoterapevt dr. A. Trstenjak: ” Vkup držimo, za človeka gre ” !!!!!

  5. Tista prava elita je bila uničena že med in po drugi svetovni vojni. Nadalje maltretirana, kolikor je je še ostalo, v času enoumja.
    V času po devetdesetem, je ta nekako oživela. Zaradi popustljivosti (ali naivnosti) tedanje politike, ni prišlo do tistih političnih dejanj, ki bi politiko usposobile za prepotrebne SPREMEMBE.

  6. Levi blok deluje tako, da šteje za demokracijo tisto, kar je v skladu z njihovo miselnostjo in privilegiranimi cilji.

    Vse, kar je v nasprotju z njihovim pogledom na življenje in cilji, pa je odpadništvo.

    Nekaj primerov:

    – volilni program SDS on NSI
    – objava resničnih dejstev in dokazov o NOB in njeni medvojni in povojni revoluciji
    – obsodba totalitarizmov
    – spoštljiv odnos do kristjanov
    – zagovarjanje demokratičnih načel in človekovih pravic…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite