V pričakovanju medijsko ustvarjenih volilnih rezultatov sta v prvem krogu predsedniških volitev triumfirala premier že bankrotirane vlade in aktualni predsednik prvorazrednih državljanov. Od volivcev poraženega kandidata se sliši: bitka izgubljena, vojna še ne.
Potem ko je bila Slovenija že na tem, da bi se klobčič sfiženosti bančnega sektorja in izropanega državnega premoženja začel odvijati, je po navodilih sivih stricev referendumski žebelj v krsto države prva zabila opozicija. Za razliko od alpskih svizcev, ki si jeseni v bližini ledenikov izkopljejo domovanje za zimsko spanje, bodo sindikati, med katerimi je specialno angažiran sindikat vzgoje in izobraževanja, z vse bolj protireformnimi mitingi letošnjo zimo posvetili rušenju, če jim načrt seveda uspe, zadnje suverene vlade prve slovenske republike.
Ideja svobodne in demokratične družbe, uresničitev katere je s plebiscitom tudi v Sloveniji postala realna opcija, črpa iz zavedanja o človekovi svobodi; osebni, politični in ekonomski. Zadnja je predpogoj za prvi dve. Posamezniku mora biti dopuščeno, da sam razpolaga s svojim premoženjem, z rezultati svojega ustvarjanja, svojega dela. Gre za vprašanje zasebne lastnine. V okolju obsežne države so posegi oblasti v zasebno lastnino neizogibni. Javno financiranje obsežnega državnega aparata, vključno s šolstvom, socialo in zdravstvom, zahteva visoke davčne obremenitve, ki dušijo zasebno iniciativo. Ti posegi so utemeljeni na socialistični laži o posameznikovi hendikepiranosti učinkovitega razpolaganja s premoženjem. Individualne odločitve mora zato namesto njega sprejemati nenasitna oblast.
Zaradi sebičnosti v socializem zagledanih sil kontinuitete Slovenijo čaka bail out. Prihod bruseljske trojke bo potrdil tisto, kar je znano od začetka. Ko je bilo ob dnevu državnosti, na proslavi, ki je bila zaradi užaljenosti zvezdnih praporščakov še dolgo na tapeti, z odra slovenske pomladi slišati drugo in sedmo kitico Prešernove Zdravljice, je po domovini ponovno zavel že skoraj izgubljeni duh domoljubja in svobode. Kot nekoč ob političnih procesih, je bilo praktično še isti večer slišati klakerske zahteve za ukrepanje proti odgovornim. Bolj od vprašanja ustavne skladnosti določb o himni je bistveno spoznanje, da ob manifestaciji svobodnega duha osamosvojitvenih dni celo pesem postaja kamen spotike.
Nedvomno je posvetitev slovenskega naroda Božji previdnosti na državni proslavi za marsikoga nedopustna. Nekompatibilnost pomena svobode s socialističnimi ideali vsemogočne države je na dlani. Če uvodna misel drži, si bo moral relativni zmagovalec prvega kroga volitev občasno zavrteti Verdijevo Va’, pensiero. Za naš blagor je skrajni čas, da se država umakne na okope varovanja posameznikove svobode. Tudi ekonomske. Sicer bo to naloga treh modrih z zahoda.
Foto: MMC RTV SLO
