Druga petletka odpovedana in druge zgodbe leta 2012

11
288

Menda je bilo za tvit leta izbrano preprosto Obamovo sporočilo Four more years. Slovenska politična novica leta 2012 je podobna, a drugačna. Druge petletke Danila Türka ne bo.

Kdo bi si mislil? 

Kdo bi si lahko to mislil v začetku leta? Ne le Borutu Pahorju, tudi komu drugemu nismo pripisovali skoraj nobenih možnosti proti nespornemu favoritu in branilcu naslova. Celo danes je težko odgovoriti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Je Danilo Türk izgubil ali je Borut Pahor zmagal? Do neke mere oboje. Türkova socialistična psevdomonarhičnost je pač trčila ob izrazito ljudsko Pahorjevo kampanjo. Kljub temu ostaja dejstvo, da predsedniških volitev prvič ni dobil kandidat z blagoslovom široke koalicije nacionalnega interesa. Kar je prelomno. Vrhu tega se je dosedanjemu predsedniku ob nižji volilni udeležbi običajne maščevalo njegovo večletno vztrajno brcanje v vsaj tretjino volilnega telesa.

Dobre novice za koalicijo 

Drugo presenečenje leta je navsezadnje vladna koalicija. Pred letom dni je malo stvari kazalo, da bi lahko bil Janša vnovič slovenski premier, in ko je to postal, se je njegov kabinet večkrat znašel na robu obstoja. A po nekako enajstih mesecih je vladna ekipa precej trdna in pri sedanji sestavi parlamenta dejansko kljub heterogenosti ni posebej ogrožena. Očitno ji je uspelo prebroditi tudi krizo, ki so jo sprožili protesti v zadnjem mesecu in pol. Drugo vprašanje je kajpak, ali je raznorodna Janševa druščina dejansko zmožna izpeljati premike, h katerim se javno zavezuje. Ravno tako utegne biti božično premirje kratke sape, če zlasti največja vladna stranka ne bo znala primerno upoštevati sporočila pristnega dela protestov. Več dialoga in več sočutja z najbolj prizadetimi zaradi reformnih ukrepov mora postati osnovno vodilo v novem letu.

Cerkev na zatožni klopi 

Težko leto je po drugi strani za Katoliško cerkev na Slovenskem, predvsem za cerkveno hierarhijo. Na zunaj je padla predvsem na izpitu komuniciranja z javnostjo, kjer se ni hotela nič naučiti od izkušenj drugih krajevnih cerkva in je ostala zaprta v slonokoščeni stolp nezmotljivosti, dokler ni bilo prepozno. V ozadju se seveda skrivajo globlje stvari, predvsem spoznanje, da ni katoliška skupnost zlasti v vrhovih v nič boljši kondiciji kot družba v celoti. Da se je ujela v iste pasti in da se enako kot družba ni uspela posloviti od očitno preveč udobne preteklosti. Marsikateri nujni proces jo tako še čaka. Zato razlog za veselje tudi ni uspeh njenega vidnega predstavnika, ki je svojo priložnost zapravil že konec devetdesetih, v tipičnem šentflorjanskem spopadu za oslovo senco (oziroma za kardinalovega potomca), čeprav je nesporno dvignila načeto samozavest slovenskih katoličank in katoličanov, ampak polne cerkve med božičnimi prazniki. Ki pa so tudi obveza.

Stran od resničnosti 

Kakor se je njihov vodilni predstavnik z neverjetno objestnostjo spustil v omenjeni šentflorjanski boj na vse ali nič, pri čemer pa ni računal, da ima na drugi strani medijskega profesionalca, je bilo iztekajoče se leto navsezadnje porazno za večino vodilnih tiskanih medijev. Zopet ni najhujše, kar se jim je zgodilo, neuspeh v petelinjenju za prestiž. Najhuje je, da niso sposobni resne diagnoze o tej družbi kot celoti. Saj zaradi prevlade predsodkov vidijo zgolj njen del, tistega, ki ga hočejo videti. Tako niso hoteli ali zmogli razumeti kompleksnosti izida zadnjih parlamentarnih volitev in so s svojo izključujočo interpretacijo nekatere manjše stranke naravnost pognali v naročje sedanje koalicije. Vprašanje je, ali so s svojo skoraj enoglasno podporo, predvsem pred drugim krogom, koristili poražencu predsedniških volitev. Vrh je njihova odtujenost od resničnosti dosegla s pisanjem o protestnem valu. Dejanski dogodki so se v predstavah mnogih pomešali z vzorci od drugod, ki niso imeli s slovenskim dogajanjem nič skupnega, z nekaj cenenimi udarnimi parolami in s čisto fikcijo. Znova se je treba vprašati, ali je bilo to avtentičnim prvinam gibanja v prid.

Ampak ne glede na vse povedano in ne glede na žalostno dejstvo, da je bilo odhajajoče leto za številne Slovenke in Slovence res slabo, je nemara prav pogled v brezno, ki bi se lahko odprlo, marsikoga streznil. Od tod pa ni daleč do spoznanja, da je družba, kakršna pač je, z vsemi svojimi napakami in z vsemi svojimi ljudmi pač edina, ki jo imamo. Tudi sam se bom v letu 2013 to trudil bolj upoštevati.

Foto: Radio Ognjišče

 


11 KOMENTARJI

  1. Spoštovani g.Maver, v kritiko ste pozabili ste dodati analizo desnih medijev, tako tiskanih kot ostalih, vključno s krščanskimi. Prav rad bi slišal od vas, kako jih primerjate z vodilnimi mediji v državi in kje bi se dalo narediti kaj več.

  2. Spoštovani g. Janko,
    Strinjam se, to bi kot konservativca zelo zanimalo tudi mene.

    Torej rad bi predvsem malce več širine, da se znotraj – recimo temu – konservativno gravitirajočega dela (desnica in nedifiniran prostor okoli sredine) populacije naredi več pluralnosti. Torej, kritična obravnava konservativnih stališč in njihovo ovrednotenje, predvsem pa je potrebno prenehati z iskanjem “izdajalcev” v “lastnih” vrstah. Hkrati bi morali strateško bolj načeti dejstvo, kako pozicionirati konservativno misel v prihodnje, kako jo okrepiti, kako ji dati kakšno novo vsebino, tudi kje je možno z deli levega tabora najti skupne rešitve in tudi odnos do porajajoče se klasične liberalne misli. Malce bolj bi bilo potrebno pogledati opcije/trende konservativne usmeritve v Nemčiji (CDU/CSU, VB – Torijci, in Franciji – UMP, Mouvement Democrate).
    Kar se tiče krščanskih medijev bi si isto želel več pluralnosti (manj privilegirajočega strankarstva prosim!!!), več poudarka na duhovnosti in novi evangelizaciji, bistveno več obravnave socialnih in družbenih tematik in manj politikantstva (tukaj na zadnjem si Cerkev samo škodi). S tega vidika mi je bistveno bližje Ognjišče (ki ga vedno bolj redno prebiram) kot pa Družina. Tudi več znotraj-krščanske debate v medijih bi bilo potrebne, pogledati kje je možna prenova (nagovor mladih, katehumenat), kjer so bile narejene napake.

    Spoštovani g. Janko,
    V enem izmed prispevkov ste napisali, da o Cerkvi kritično razmišljate, da pa zelo dobro poznate njen notranji ustroj. Vas smem vprašati: ste aktivni kritični član Cerkve, nekdanji član, zunanji opazovalec? Samo zanima me 🙂

    • Če primerjamo državne in cerkvene medije je med njimi velika razlika. Državni ne dosegajo nivoja spoštovanja sogovornika, če je ta drugačnega prepričanja, kot je to v cerkvenih medijih. Državni so ideološko veliko bolj obremenjeni, ker na žalost ne opravljajo svojega poslanstva, ki bi ga morali v demokratični družbi imeti: skrbeti za enakopraven dostop do javnega medija vseh različno mislečih, še posebno tistih, ki dvigujejo raven kulture, strpnosti in medsebojnega spoštovanja ter spoštovanja različnosti in jemanju prostora tistim, ki preveč dišijo po nestrpnosti, ideološki ozkosti in celo spodbujanju k nasilju. Tu na žalost večina javnih medijev pade na izpitu. Cerkveni so, kolikor je meni poznano na zavidljivi višini in veliko prispevajo k spoznavanju resnice in k bolj pravični družbi. Samo pomislimo, komu so šli ti mediji najbolj v nos. Večinoma vsem tistim, ki so se dobro znašli v enoumju in ga dobro izkoriščali za lastno dobro seveda na račun drugih. Zato mislim, da kritiziranje cerkvenih medijev iz tega vidika ni na mestu in bolj kaže na nekaj sprevrženega v tistemu, ki se tega skuša lotevati za vsako ceno.
      To, kdo je spoštovani g. Janko, tudi mene močno zanima. Verjamem, da bi njegovo razmišljanje potem bolje razumel. Še posebej, če bi nam kaj zaupal o svoji življenjski poti…,morda kakšno posebno izkušnjo, ki v večji meri pogojuje način njegovega razmišljanja.

    • Ne smemo pozabiti, da je Udba tako rekoč uničila slovenski del katolike Cerkve s potaknjenci. Ti so delali proti Oznanjevanju ali pa niso delali tistega, kar bi morali. Vendar ni bilo nikoli nobene volje spopasti s tem in obelodaniti duhovnike, zgled:

      RIM – Monsinjor Stanislav Wielgus, ki je v petek za zaprtimi vrati prevzel funkcije varšavskega nadškofa, je včeraj na zahtevo papeža odstopil zaradi sodelovanja z nekdanjo poljsko tajno policijo.
      “Po globokem premisleku in upoštevanju osebnega položaja sem se odločil, da vrnem mandat v Gospodove roke,” je včeraj med mašo Te deum, zahvalnico kardinalu Glempu, dejal nesojeni nadškof, ki je dan pred tem, v posebnem sporočilu vsem poljskim župnijam priznal, da je sodeloval s tajno službo komunistične Poljske. Čeprav v istem sporočilu Wielgus trdi, da ni izdal nikogar, istočasno priznava, da je bilo sodelovanje s policijo napaka ter da je Cerkvi škodoval tudi z lažjo, s katero je pred nekaj dnevi vohunjenje zanikal. Zatrdil je tudi, da je papežu zaupal vso svojo preteklost ter da svojo usodo prepušča odločitvi svetega očeta.
      http://www.dnevnik.si/svet/221568

    • Rok in Boštjan, najprej odgovor na vajino zadnje vprašanje: sem član Cerkve, v moji župniji v pevskem zboru, član nekaj društev, nekdanji slušatelj Socialne akademije, pogosto se udeležujem raznih predavanj, s čimer vzdržujem stik ter čutim klimo cerkvenega občestva od blizu. Hkrati pa pazim, da držim ustrezno mero kritične distance s tem, da spremljam dogajanja tudi širše, seveda ravno tako iz kritične distance. V študentskih letih sem zajadral tudi na levi pol in ta izkušnja me je izučila, da moram biti pazljiv, čemu se dam vplivati, kakšnim idejam in katerim silam, ki stojijo za njimi. Ugotovil sem, da je edina a tudi najtežja pot, da se dokopljem bližje do resnice o nečem ta, da spremljam in poslušam plati vseh vpletenih v ta dogodek, idejo ali stvar. Še posebej v tako razdvojenem narodu, kot je naš, je taka pot po mojem edina, ki nas bo pripeljala vsaj malce bližje do tako zaželene sprave. Osnovna oporna točka so mi pa štiri osnovne Svetovnega etosa: dostojanstvo človeka, svetost življenja, posvečenost mrtvih ter zlato pravilo. Predvsem slednje je skupno načelo tudi za levičarje in je torej lahko osnova za dialog z njimi. Le-to mi je tudi temelj za kot vidite zelo ostro oceno javnega delovanja krščanskih, predvsem pa cerkvenih razumnikov v politiki.

    • Rok, po malce daljšem razmišljanju še odgovor na vaš prispevek. Kako pozicionirati konzervativno misel v bodoče? Verjetno bi res bilo dobro se nasloniti bolj na zahodno evropske usmeritve in črpati ideje od tam ter jih ustrezno cepiti na naše. Ne jih pa nekritično prenašati, kakor se je očitno delalo dosedaj in predvsem iz anglosaškega sveta. Vsa ta šolanja pri Republikancih v ZDA so očitno eden glavnih krivcev, da smo se nalezli bojevnikov z mečem besede aka. Grims. Obračalcev besed, spin doktorjev najslabše vrste, zapovrh toliko nespretnih, da so dosegli ravno nasprotni učinek. Predvsem pa stalen občutek, da karkoli izrečejo, lažejo. S tem pa je desnica izgubljala in v zadnjem času dokončno zgubila kakršnokoli verodostojnost. Vključno s krščansko, kar je še posebej zaskrbljujoče.

      Kristjani, ki naj bi bili etično moralno najbolj neoporečni, nismo sposobni takih pojavov niti prepoznati, kaj šele odpraviti. Mislim, da bi se najprej morali lotiti lastnega prečiščevanja na osnovi etičnih temeljev kršanstva, nato pa naprej.

  3. “Še posebej v tako razdvojenem narodu, kot je naš, je taka pot po mojem edina, ki nas bo pripeljala vsaj malce bližje do tako zaželene sprave.Osnovna oporna točka so mi pa štiri osnovne Svetovnega etosa:” Ta misel in od tu do konca tvojega prispevka mi daje upanje, da je v tebi v resnici neka dobra volja iskati načine, kako narod spraviti med seboj.
    K temu bi ti rad nekaj povedal. Tudi sam sem mislil, da mora biti prostor za spravo nekje med obema sprtima stranema… nekje zunaj partije in Cerkve a sem kmalu spoznal, da me k temu žene neka morda precej zamaskirana sebičnost in občutek lastne pomembnosti ali pa morda samo naivnost(o tem, kaj vodi tebe nočem soditi! Sam moraš prepoznati in presoditi duhove). Spoznal sem da zunaj Cerkve ni ozdravljenja več rodov stare narodne rane, ki se na zunaj kaže kot njegova usodna razklanost na dvoje. Priznati moramo, da je ta rana precej starejša od komunizma in če te rane nebi bilo, bi tudi komunizem imel veliko manj možnosti, da bi se na narodnem tkivu razrastel v tako usodno pošast.
    Janko , si že slišal za Šmaverskega…očeta in duhovnika Franceta Špeliča? Če še ne, ali pa tudi, če že, priporočam ti prebrati njegov življenjepis, knjigo z naslovom Vrnil se bom k Očetu. Bil je še rosno mlad, ko je odšel k partizanom. Postal je komunist in po vojni služboval kot policist vse do svojega spreobrnjenja, ki mu je sledila prava kalvarija. Sledila so nočna zasliševanja in fizična mučenja kjer ni manjkalo elektrošokov. Vendar se ni uklonil, vera je v njem dozorela do junaških kreposti. Vse jim je odpustil. Ko je v jeseni svojega življenja postal duhovnik, se je pri njem spovedalo več njegovih prijateljev iz partizanskih in partijskih časov. Spravljeni z Bogom so odhajali s tega sveta. Nekateri od njih so po spovedi to potrjevali cel z lastnimi izjavami, kot naprimer: “Sedaj bom pa lahko umrl.” Pota Božjega usmiljenja so neverjetna.
    Zato se je spravo nevarno iti na lastno pest in kar tako nekje na prostem, zgolj s kritiko enih ali drugih, še posebno ne s kritiko Cerkve, ki je dejansko Božja ustanova. Nič ne rečem. Posamezniki smo včasih potrebni kritike. Kako se ta kritika izvaja, je v Sv. Pismu jasno določeno. Če se skušamo tega držati, potem delamo za gradnjo Božjega kraljestva na zemlji in na najboljši možni način prispevamo za narodno spravo, ki si je moramo vsi iskreno želeti in po svojih močeh zanjo tudi delati. V tem se kaže tudi pravo spoštovanje Cerkve in naroda, da se trudimo za spoznanje prave vere, pravilno vzgojo svoje vesti in delovanje v okvirih desetih zapovedi izraženih v glavni zapovedi do Boga in do bližnjega, slednja je zapisana v zlatem pravilu ki ga zgoraj omenjaš tudi ti. Zlato pravilo se hitro razblini, če človek izgubi vero v Boga in se zaradi tega oddalji od Cerkve. Prav zaradi tega sem spoznal, da je edina prava pot za spravo pot Cerkve in nove Evangelizacije. Zato smo laiki poklicani da pri tem najpomembnejšem projektu Cerkve sodelujemo po svojih najboljših močeh, in k temu sva poklicana tudi midva. Neka sorodnica mi je v pismu napisala. Svet danes ne potrebuje toliko naših besed. Bolj potrebuje zglede svetnikov, živeta pričevanja. In k temu sva v prvi vrsti poklicana jaz in ti. Po tem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, da se ljubite med seboj. Oprosti, ker vem da sem tudi sam zelo okoren v besedah in se včasih slabo razumemo ravno zaradi njih. Vendar če se bomo v duhu nove evangelizacije Gospodu pustili vžgati z ognjem Njegove Ljubezni in tolažbi, ki nam jo pošilja po Sv. Duhu, potem nam ne bo nič nemogoče.
    Iz vsega srca ti želim pravega spoznanja in Bog daj, da bi nikoli več ne pozabila, da je sprava možna samo v Njem, ki nam po Sv. Duhu daje prava spoznanja in moča za zvestobo tudi v delovanju. V vsej ponižnosti, ki jo premorem, priznam, da sem te vrstice kot razmišljanje napisal bolj sebi, kajti tudi sam si želim, da bi v prihodnje delal manj napak in če tebi in morda še komu to moje “jecljanje” vsaj malo koristi, se rade volje odpovedujem lastni zaslugi saj se skušam zavedati, da vse premorem, ne sam, temveč v Njem, ki mi daje moč(povzeto po apostolu Pavlu). Zato naj bo Njemu izrečena vsa slava in zahvala, saj bo prav po Njegovi dobroti našemu narodu kmalu zasijala zvezda sprave in njen sad bo neprecenljivo veselje za vse ljudi dobre volje.
    Mir in vse dobro!

  4. Ali ni tale gospodič ne dolgo nazaj preroško napovedoval skorajšnji padec Janše in njegov polom na predčasnih volitvah, ki naj bi temu sledile?
    Kako pa to, g. Maver, da ste tedaj tako grdo udarili mimo? Ni videti, da bi se iz tega prav dosti naučili.
    In spet ste se lotili kardinala Rodeta, ki vam gre očitno zelo na živce. ( …. neprimerna vsebina …. ) Tudi jaz imam svoje in kardinal jih ni nikoli vznemirjal.
    Pojdite no, tako preprosto pa s tisto oslovsko senco vendarle ni, tudi vi boste morali spoznati, da je resnično življenje mnogo težavnejše.
    S predsedniškimi volitvami pa se sploh ni treba veliko ukvarjati, volilci so ljudje, ki po trgovskih centrih polnijo vozičke, vozijo udobne avtomobile in se zabavajo z nogometom ali smučanjem ali pa predvolilnimi cirkusi. Tako dobro se imajo, da se mnogim niti ne ljubi sprehoditi do volišča, ko bi kandidirala Lady GaGa, bi izvolili njo, tako je s tem.
    Zato jih tudi nikar ne iščite na protestih, kvečjemu na maškeradah (zdaj je tako Faschingszeit, kajne?, malo za frko). Nič pristnega ni tam, veste.
    Ko bi res bilo kaj pristnega, bi bili naslovniki povsem nekje drugje. Škoda, da vi v vsej vaši analitični pronicljivosti tega ne zmorete uzreti (morda pa ravno zato, intuicija se včasih bolje obnese!). Po mojem so krivi tudi živci in z njimi povezani predsodki (pustite vendar Janšo, SDS in Rodeta, če so vam zoprni, pišite o čem drugem, že tako so deležni permanentnega medijskega terorizma)

    Vaši komentarji se mi nasploh ( ….. neprimerna vsebina ….). Poskušajte jih malo prevetriti!

  5. Spoštovani g. Boštjan Loboda, ravnokar sem prebral knjigo Franceta Špeliča – Vrnil se bom k Očetu. Neverjetno navdihujoče delo, ko sem začel brati nisem mogel več odložiti knjige. Hvala Vam, ker ste me v svojem prispevku nevede spomnili na tega neverjetnega rojaka, katerega zgodbo Slovenci premalo poznamo.
    Toplo priporčoam vsem v branje – tako desnim kot levim, tako zgornjim kot spodnjim, tako lila kot pikčastim in progaastim.
    Človeku res da misliti!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite