Druga agrarna reforma v Jugoslaviji

4

Po drugi svetovni vojni je komunistična partija (KPJ) postala najmočnejša politična sila, sporazum Tito – Šubašič in Tito – Churchill poleti 1945 pa je bilo čisto »mešanje megle«, kjer sta bila večstrankarski sistem in politični pluralizem zgolj in samo navidezna. Prve volitve v novi Jugoslaviji (11. 11. 1945) so bile čista farsa. Partija, ki se je samo za volitve preimenovala v Ljudsko fronto je s ponarejanjem volilnih rezultatov, ko so komunisti kroglice iz črnih skrinjic premeščali v skrinjice Ljudske fronte, je dosegla fantastičen rezultat – neverjetnih 88,6 % glasov! Zdi se, da se je beloruski predsednik Lukašenko izobraževal pri jugoslovanskih komunistih.

Z razglasitvijo Federativne ljudske republike Jugoslavije (29. 11. 1945) pa so kralju Petru prepovedali vstop v državo, politiki londonske vlade pa so morali takoj zapustiti Beograd. Januarja 1946 so sprejeli ustavo FLRJ, leta 1954 pa Tito postane prvi in kasneje še dosmrtni predsednik Jugoslavije. V letih po vojni se začne nasilen obračun z nasprotniki NOB in novega režima in sicer z: nacističnimi vojnimi zločinci, sodelavci okupatorja, funkcionarji kvizlinških vlad (npr. Mihailović), cerkvenimi dostojanstveniki (Stepinac, Rožman), opozicijskimi politiki (Dragoljub Jovanović) in drugimi potezami kot so dahovski procesi, angleška repatriacija slovenskih in hrvaških domobrancev, Nagodetov proces, Kocbekov kulturni molk (Strah in pogum), izločitev Teološke fakultete iz Univerze, zapiranje duhovnikov, ukinitev delovanja trga, uvedba državnega planskega gospodarstva s samoupravljanjem, zavrnitev Marshallovega načrta pomoči, agrarne reforme s kolonizacijo in kolektivizacijo po ruskem vzorcu kolhozov, nacionalizacija in še in še!

Tako je 22. maja 1953 Zvezna skupščina SFRJ uzakonila tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do popolne nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč. Agrarna reforma pomeni nasilno spremembo lastništva in uporabe kmetijskih zemljišč. V zgodovini človeštva poznamo rimsko agrarno reformo, ki jo je leta 133 pr. Kr. uvedel ljudski tribun Tiberij Sempronij Grakh. Rimski aristokrati so temu nasprotovali in na volitvah je Tiberij zaradi tiranske drže in težnje izgubil svoje življenje. Agrarno reformo so po drugi svetovni vojni uvedli jugoslovanski komunisti, ko je bilo velikim zemljiškim posestnikom, plemiškim družinam in tovarnarjem premoženje odvzeto in nacionalizirano. Z omenjeno agrarno reformo so več kot 11.000 lastnikom samo v Sloveniji zaplenili 260.000 hektarjev zemljišč in določili zemljiški minimum na 10 hektarjev orne zemlje. Z nacionalizacijo so kot antipod zasebne lastnine ustanovili zloglasne kmetijske zadruge, ki so postale osnova »socialistične graditve na vasi«. Na urbanističnem področju pa so simbol kolektivizacije predstavljali Zadružni domovi, katerih je bilo v Sloveniji zgrajenih okoli sedem sto. Žal je agrarna reforma še danes predmet mnogih sporov v denacionalizacijskih postopkih, ki se vlečejo že od leta 1992.

Foto: Wikipedia

4 KOMENTARJI

  1. Kadar komunist naredi reformo, to ni resnična reforma, temveč nov rop ljudstva, rop tistih, ki ustvarjajo denar ali imajo prihranjen denar.

  2. Gospod Pavel, ne bi vi rajši napisali kaj bolj konstruktivnega namesto brcanja v crknjenega tigra???

  3. Takih Janezov je pri nas ogromno – preveč. Če bi izvedli lustracijo, bi jih bilo občutno manj. Strinjam se z navedbo Pavla, da kadar komunist naredi reformo, naredi rop ljudstva … Vse demokrate bodrim k večji dejavnosti. Pozdrav.

Comments are closed.