Drobni izzivi življenja

1

Iz-ziv me iz-zove, prikliče na plan globino mojega resničnega jaza.

Ljudje smo ves čas postavljeni pred izzive. Kaj pravzaprav izziv sploh je? V bistvu nekaj, kar prileti v “normalnost” vsakdanjosti kot tujek, kot novum, nekaj, kar ni bilo načrtovano, predvideno; nekaj, kar nas je našlo nekoliko nepripravljene; ali nekaj, kar smo poznali iz pripovedovanja drugih, nismo pa imeli izkušnje, kaj določena situacija od človeka sploh terja.

Življenjski izzivi so zato pomemben preizkus naše človečnosti, naših vrednot, naše identitete. Na hitro, včasih v trenutku, je potrebno odreagirati – brez preračunavanja, tehtanja, ocenjevanja. In takrat se pokaže, kdo v resnici sem, kakšna so moja globoka prepričanja, kakšen je moj resnični vrednostni sistem.

Pred oči mi stopajo drobne zgodbe ljudi, ki sem jih srečal na poti življenja. Ne tiste velike zgodbe, ko se je kdo prisiljen brutalno spoprijeti z boleznijo, invalidnostjo, smrtjo; zgodbe torej, ki radikalno posežejo v “normalnost” in za vedno spremenijo tok življenja.

Opisal bom drobni zgodbi, ki ju je izpisala vsakdanjost.

Drobne dileme: prvič

Nekaj let sem živel v tujini in tam spoznal veliko domačinov, ki so se prebijali skozi anonimni vsakdanjik večmilijonske zahodnoevropske prestolnice. Eden od njih je po mesecih vedrenja na Zavodu za zaposlovanje dobil službo vratarja v blokovskem stanovanjskem kompleksu, česar je bil seveda zelo vesel; služba je reševala njegovo eksistenco.

Pripovedoval je, kako so v prvih dneh po nastopu službe k njemu romali mizarji, vodovodarji, cvetličarji, pleskarji, električarji in ne vem kdo vse še. Vsak se mu je predstavil, pustil vizitko in rekel, naj ga v primeru nujnih popravil ali naročil zagotovo pokliče. Vsak – ampak res brez izjeme vsak – mu je tudi obljubil, da mu bo odstopil deset do dvajset odstotkov zaslužka.

Prijatelj je bil sprva zgrožen nad dogajanjem, a je kmalu ugotovil, za kaj pravzaprav gre. V tretjem bloku je umrla neka gospa, stanovalci so ga klicali, naj v njihovem imenu naroči venec; gospodu iz petega bloka se je pokvarila kljuka na oknu, poklical je prijatelja vratarja, naj uredi, da se čimprej oglasi serviser. Nekomu drugemu je odpovedal plinski grelec, nujno ga je bilo potrebno zamenjati. In tako naprej in tako naprej. Vsak dan pet do sedem klicev – v blokovskem kompleksu je živelo okoli 250 družin.

Klical je obrtnike, ti so prihajali, odpravljali okvare, dostavljali naročeno ter mu puščali obljubljene odstotke. Ni hotel denarja, ampak ni vedel, kako naj izstopi iz sistema. Del njegove službe je bila tudi “napitnina”. Še več, kmalu je izvedel, zakaj ima tako nizko plačo: stanovalci, ki so ga zaposlili, so pri določitvi njegove plače “vračunali” tudi ta del sive ekonomije. Tih, nenapisan dogovor – in življenje je šlo dalje.

Ni videl, kako bi se lahko uprl drobni korupciji, ki mu je bila “podarjena” s službo. Vgrajena je bila v sistem, on je bil le delček v tem sistemu. Prilagodil se je. Počasi se je navadil, v vesti se niso več javljali dvomi in vprašanja.

Drobne dileme: drugič

Pripovedovala je znanka, po izobrazbi kemijski inženir, da je pred leti delala v nekem podjetju, ki je izdelovalo otroške šampone. Dnevno so morali izdelati določeno količino šamponov, ona pa je kot kemik skrbela za kontrolo proizvodnje.

Nekoč se je zgodilo, je pripovedovala, da je zmanjkalo snovi, ki naredi šampon blag in preprečuje, da bi otroke med umivanjem glavic pekle oči (ravno zato je otroški šampon – otroški!). Nadrejeni je, potem ko so ga seznanili s težavo, preprosto odločil, naj se proizvodnja nemoteno nadaljuje. In so jo nadaljevali …

Znanka je imela takrat tudi dva majhna otroka. S solzami v očeh in stisnjenimi zobmi je gledala, kako se polnijo plastične posode z “otroškim šamponom”, ob tem pa mislila na svoja otroka in na vse otroke, ki bodo jokali med umivanjem glavic, ker jih bodo pekle oči.

Znanka danes ne dela več za tisto farmacevtsko podjetje.

Res drobne dileme?

Sodobni čas in potrošniška kultura bivanja, ki smo jo razvili na “bogatem” zahodu, nosita v sebi semena totalitarizma, ki briše individualnost in sili posameznike v pomasovljenje. Če človek ne zavzame kritične distance in ne loči med svojim vrednostnim sistemom in tem, kar v smislu vsiljenih potreb in želja ponuja ali zahteva družba, lahko hitro izgubi svoj jaz, svojo identiteto.

V tej luči se zdi, da ni nobena dilema, ki jo srečamo na poti življenja, “drobna”.  Vsakič znova, ko je skaljena utečenost vsakdanjosti, stoji človek pred edinim resničnim – notranjim izzivom: Kako ostati zvest samemu sebi? Ali drugače,  v smislu spirale: Kako skozi menjave časov razvijati, graditi, širiti in prečiščevati svojo identiteto, svoj pravi, resnični jaz?Življenje od nas res nenehno zahteva, da smo živi …!

Foto: stopinje.si


1 komentar

Comments are closed.