Pred dobrimi 120 leti se je na Francoskem rodila t.i. Dreyfusova afera, ki je razklala francosko javnost v dva nasprotna si tabora. Na Slovenskem so se v istem času čutile posledice politične diferenciacije, ki jo mnogi pavšalno naprtijo Antonu Mahniču. Oba dogodka v bistvu kažeta na politično zrelost nekega naroda; francoski se je z glasnim J΄accuse odzval na krivično politično motivirano obsodbo vojaškega častnika, drugi pa se je uprl ,”gnilemu slogaštvu” in prestopil iz plemensko egalitarne v politično pluralno družbo.
Kako je o obeh procesih danes poučena večina Slovencev? Afero Dreyfus večina bežno pozna, nekateri se iz šolskih klopi spomnijo tudi na Zolajev Obtožujem. Tudi za Mahniča je večina že slišala, vendar so redki, ki bi vedeli o njem povedati kaj lepega. Pač pa povprečni um pojasni, da Mahnič ni razumel umetnosti, da je bil grd do Gregorčiča in da je uničil slogo med Slovenci, ki se preko II. svetovne vojne nadaljuje do danes. Če pomislimo na partijsko interpretacijo Dreyfusove afere, je jasna beseda v Franciji označena za krepostno dejanje, v slovenskem primeru pa je Mahničeva jasna beseda proti družbeni nenačelnosti, opreznosti in raznim »vetrogončičem«, označena kot sprevrženo dejanje. Kakšna dvoličnost našega ideološko obarvanega zgodovinopisja…
Po partijski interpretaciji je Mahnič zasejal razdor, ki ga je bilo nato potrebno med 2. Svetovno vojno popraviti z likvidiranjem drugače mislečih. Tako je bila ponovno vpeljana »sloga«. Udba je v povojnih letih pospravila, prevzgojila in zlomila vsakogar, ki je kdaj zmotil to podalpsko enotnost. V Utopiji nismo potrebovali strank, prepirljivih soočenj, časopisov z različno politično orientacijo …
Po letu 1990 so fanatični verniki starega režima izgubili del političnih pozicij, a so se na večino izgubljenih v letih po osamosvojitvi ponovno povzpeli. Danes se pred našimi očmi dogaja dokončna restavracija revolucionarne utopije, ki pa jo tu in tam skalijo razni »mahniči«. Ubiti se jih v Evropi ne sme, a partija zna poskrbeti tudi za to. Zato Janšo v zapor! Protestov njegovih podpornikov se po časopisih in državni televiziji skoraj ne omenja, ker je treba ohranjati privid sloge. Molk je strašljiv. Zgodovinopisje natančno beleži, kdo in kako hitro je reagiral na aretacijo Dreyfusa… Tudi slovensko zgodovinopisje bo, ko se bomo iz totalitarne plemenske skupnosti preoblikovali v moderno demokratično, natančno zapisalo, kdo in kdaj je opozoril na krivico in komu je bolj ugajalo slogaštvo s Partijo…. Hvala Bogu za našega Dreyfusa, ki bo končno pomagal slehernemu posamezniku zavzeti stališče. Številni razumniki so se oglasili in se odrekli mlačni drži, ki jo še Jezus graja (Raz 3, 16). Na številne glasove zgodovinarji še čakamo. Upati je, da bo tudi Cerkev premogla »Mahničev«, ki bodo temu gnilemu slogaštvu naredili konec …
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
