Tamara Vonta ni več poslanka. Upam, da jo je predsednica vlade umaknila iz Državnega zbora na podobno plačano, a manj izpostavljeno delovno mesto, v svoj kabinet tudi zaradi njenega neprimernega vodenja javne predstavitve mnenj o sovražnem govoru.
Dobiva pa ta žalostna predstavitev mnenj nove, še bolj zaskrbljujoče razsežnosti. Na vodenje seje se je namreč odzvala Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic. Vsebinsko enako je pisala ljudem, ki so jo opozorili na nesprejemljivo vodenje Tamare Vonta. Glede na precej običajno prakso mnogih državnih ustanov, ki na pisma državljank in državljanov sploh ne odgovarjajo, bi bilo dejstvo, da je varuhinja odgovorila, vredno pohvale. Žal je vsebina dopisa taka, da bi bilo vseeno bolje, da bi varuhinja posnemala svoje ignorantske kolege iz državne birokracije.
V svojem odgovoru se do očitne nestrpnosti predsedujoče na javni predstavitvi mnenj ni opredelila, pač pa se je temu poskušala formalistično izogniti s sklicevanjem na to, da za to ni pristojna oz. da nima zakonske podlage: »Glede Varuha človekovih pravic RS (Varuh) pa vam pojasnjujemo, da je v skladu s 159. členom Ustave RS pristojen za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin le v razmerju med posamezniki in organi oblasti (državni organi, organi lokalne samouprave ali nosilci javnih pooblastil). Varuh tako ne more obravnavati ravnanja posameznikov in tudi ne posameznih poslancev.« To seveda ne drži. Ali je Državni zbor državni organ? Ali je poslanka vodila sejo privatno ali kot predsednica delovnega telesa državnega zbora, torej kot pooblaščena predstavnica Državnega zbora? Odgovora na ti dve vprašanji sta po moje jasna veliki večini ljudi. Očitno pa ne Vlasti Nussdorfer, univerzitetni diplomirani pravnici, varuhinji človekovih pravic.
Če bi gospa varuhinja spoštovala ustavni člen, ki ga je sama citirala v dopisu in prvi člen zakona o varuhu človekovih pravic, ki je vsebinsko enak in ureja njeno delovanje, takih nesmislov ne bi pisala. Dobro bi bilo, če bi si prebrala še tretji člen »njenega« zakona: »Varuh se pri svojem delu ravna po določilih ustave in mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri svojih intervencijah se lahko sklicuje tudi na načela pravičnosti in dobrega upravljanja.« Če ji še vedno ne bi bilo jasno, pa bi si lahko prebrala še deveti člen istega zakona: »Varuh lahko obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji.« Končajmo z navajanjem pravnih podlag, čeprav bi lahko nadaljevali.
S svojim izmikanjem varuhinja očitno pristaja na način vodenja, ki ga je predstavila Tamara Vonta. Rimsko pravo, temelj današnjega zahodnega prava, je več kot jasno: Qui non improbat, probat. Kdor ne nasprotuje, odobrava.
Na neprimerno vodenje se je odzval tudi nek drug pravnik, ki bi si veliko bolj zaslužil biti varuh človekovih pravic. Dr. Matej Avbelj je v briljantnem komentarju na IUS info že v naslovu razkril srž »afere Tamara Vonta«. Ko umanjkajo vse predpostavke, ko oblast nima več nobenega argumenta za svoje nedemokratično delovanje, uporabi edini argument, ki ga vedno ima – svojo moč.
Ali ni temeljna naloga varuhinje človekovih pravic, da varuje državljanke in državljane pred zlorabami oblasti? Očitno so predsednik države in 82 poslank in poslancev Državnega zbora 1. februarja 2013 spet brcnili v temo pri izbiri varuha. O, saj res! Zase niso brcnili v temo, izvolili so varuha samih sebe! Obstaja bojazen, da bo velik del državljank in državljanov ter civilne družbe pri tej varuhinji nezaželen, saj se z njihovimi stališči očitno ne strinja in zato podpira kršenje njihovih pravic. Upam, da bo vsaj kdaj do leta 2019 pokazala nasprotno.
Vontin mandat državne sekretarke za odnose s civilno družbo bo veliko krajši. Vseeno upam, da bo tudi ona kdaj uspela pokazati vsaj strpnost, če ne že spoštovanja in dobrega sodelovanja z drugačemislečo civilno družbo.
Foto: Varuh človekovih pravic
