Trideset let je že, odkar smo se osamosvojili. Trideset let od pravilne odločitve večine Slovencev na plebiscitu, ki nas je kasneje pripeljala do samostojne države. Trideset let zgodbe o uspehu, saj smo z bliskovito hitrostjo pripeljali Slovenijo v vse mednarodne tokove: Evropsko zvezo, Nato; imamo skupno valuto evro, smo država brez mej.
Enako se je zgodilo z večino držav bivše ZSSR, kjer se je večina prej republik znotraj Sovjetske zveze odločila, da gre svojo pot. Sanjali so o drugačnem, bolj odprtem svetu. In večina ga je tudi dobila. Razkosanje nekoč močne ZSSR je pustilo globoke rane voditeljem, ki imajo avtokratske, predvsem pa diktatorske manire. Če smo nekoč občudovali mogočno Rusijo, se je ob zadnjem napadu na Ukrajino ta mit dokončno sesul v prah. Rusija se je sama pripeljala na rob prepada, od koder ni mogoča vrnitev z istim vodstvom. Ali pade EZ ali pa Putin. Tretje možnosti NI!
Države Evropske zveze imajo tudi voditelje, ki so se sposobni upreti Putinu; brez tega ne bo šlo
Po zadnji noriji predsednika Vladimirja Putina se vsi, ki smo samo površni opazovalci politike, sprašujemo, kje je bila Evropa prej. Zakaj ni posredovala, ko je lovke stegnil po Gruziji? Kje je bil njen glas ob priključitvi Krima? Marsikateri državljan Evropske zveze se je upravičeno spraševal po zdravju vodilnih politikov v EZ. Kje je tista odločnost, ki jo v odnosu do EZ kaže Putin? Je dobava plina res tako močan dejavnik na mednarodnem prizorišču, da je Evropa pripravljena zamižati na obe očesi? In ker smo proti Rusiji pričakovali sankcije že zdavnaj prej, ima poleg mene lahko še marsikateri državljan EZ dvom, da bo pa sedaj drugače. Toda …
Toda EZ še ni dojela, da ima znotraj sebe voditelje, ki so se sposobni upreti rabotam predsednika Putina. Da se ga ne bojijo. Že izkušnja Slovenije pri osamosvojitvi je dragocena za razumevanje ukrajinske krize. Če bo Putin nadaljeval svoj napoleonski pohod, se ne bo ustavil v Ukrajini. Sedaj se je pokazalo, da ni niti branik krščanstva, če mu Čečeni pomagajo. Ne bo dovolj razkosanje Ukrajine, sledijo Moldavija, ter – upam, da se motim – baltske države, kjer živi več Rusov, ki se bodo kmalu začeli preštevati, začeli tarnati, izvedli eno, dve provokaciji o nasilju in Putin bo kot odrešenik prišel reševat rusko ljudstvo. Nevaren je jezik, da je ukrajinska vlada fašistična, saj se to lahkotno prodaja naprej. Kje se da ustaviti Putina?
Evropejci moramo pretehtati, ali je več vredna svoboda ob dražjem življenju ali cenejši energenti ob stalnem strahu
Odrezati ga je treba, osamiti. Pika. Nič prilagajanja, pogajanja … Rusi bodo morali sami dojeti, da jih njihov car ne pelje v svobodo, temveč v osamo in revščino. Prekiniti finančni in gospodarski tok poslovanja. Oligarhe odrezati od vseh dobrin, zamrzniti premoženje za deset let. Vem, da jih bo težko zlomiti, vendar drugače ne gre. Nobenih pogajanj, temveč zahteve, da nemudoma zapusti Ukrajino, preda orožje ter se odpove sanjam o veliki Rusiji. Da ko se dokazi zberejo, ki jih je iz dneva v dan več, Putina pripeljejo v Haag in odgovarja za zločine, ki jih je storil nad ukrajinskim ljudstvom. Z agresorjem se EZ ne sme pogajati. Če se bo, bo pokazala svojo nemoč ter strah pred neizbežno krizo, ki prihaja. Energetska kriza.
Toda kaj želimo v EZ? Dražje življenje in svobodo ali cenejše energente ter strah, da se lahko vsakih nekaj let zbudi kak norec in začne terorizirati Evropo, ker je slučajno velik in založen z dobrinami, ki jih mi nimamo? Mislim, da je odgovor jasen. Vso to tarnanje in pametovanje levih politikov o miru (ki je lepo) je brez učinka, ker EZ že dvajset let ve, koga ima na nasprotni strani. In še eno spoznanje. Strah pred Rusijo ni bil nikoli odveč. Železna zavesa je v petdesetih letih mentalno pohabila pol Evrope. Kdo za vraga si želi nazaj tega? Zato vsako Natovo oporišče v EZ pomeni varnost. Če se Rusi čutijo ogrožene, potem je velikost njihova slabost, ne prednost.
Pozdravljena, svobodna in demokratična Evropa, Slovenija, ti pa obsodi komunizem
V preteklosti je Evropa trpela pod nacizmom, fašizmom in komunizmom. Vse je bila Evropa pripravljena obsoditi. Slovenija pač ne. In ko se danes krešejo mnenja o tem, kako ukrepati, kaže zgolj na to, da je bil komunizem premočno zasidran pri nas. Vendar navdaja upanje, da tako levi kot desni ekstremisti v prihodnosti nimajo kaj iskati v politiki. Ravno blaginje in udobja, ki ju prinese demokracija, zdravorazumski človek ne bo zamenjal.
Zato: pozdravljena, svobodna in demokratična Evropa.
