Slika Iveta Šubica Dražgoška pietá (1977) z nedopovedljivo močjo sporoča tragiko nasilne in krivične smrti ter hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Človeku, ki se ob njej ustavi, brez besed in vztrajno pomaga k iskanju te večne resnice.
Posebna sporočilna vrednost slike je v tem, da ob mozaiku dražgoške bitke (1976) pri spomeniku v Dražgošah iz opusa istega avtorja predstavlja še drugo razsežnost tragičnega dogajanja in posledic dražgoške tragedije.
Izvirna Pietá je Božja Mati Marija na Kalvariji pod križem z mrtvim Jezusom v naročju. Krog in krog Kalvarije se odpira horizont sveta, za katerega je njen Sin Jezus daroval življenje, da bi mi vsi imeli življenje.
Šubičeva pietá pa je mati z ubitim otrokom v naročju, zaprta v prostoru za debelimi zidovi in zastraženo lino … Zdi se, da odrešenjska žrtev Božjega Sina Jezusa tja ne prodre. Toda, če je ta dražgoška žena imenovana pietá, moremo na sliki ugledati tudi odsev Božje Matere. Neposredno jo vidimo v podobi trpeče matere z ubitim otrokom v naročju. Simbolno pa jo kot Mater upanja zremo tudi v lini nad njo. Lina kljub vojaški straži predstavlja okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.
Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja
Župnik Maks Ocepek je preroško izročil gradnjo cerkve in obnovo župnije pod varstvo fatimske Marije. Tako so Dražgoše doživele čudež zmagoslavja Marijinega brezmadežnega Srca, ko je bila, kljub hudemu nasprotovanju takratnih oblasti, zgrajena in leta 1968 posvečena nova cerkev, v kateri se zbira živa župnija – občestvo verujočih. Na oltarni freski ob tabernaklju je slikar Stane Kregar upodobil dražgoške žrtve v plamenih grma, ki je gorel s plamenom, a ni zgorel (2 Mz 3,2). To njihovo čisto žrtev pa v podobi ubitega otroka v belem slikar Ive Šubic položi v naročje Dražgoške pietá za debelimi zidovi.
Zidovi molka, bolečih spominov in prevpite resnice še vedno stojijo. Pomenljiva je kronologija naslednjih dogodkov: 1968 – posvetitev nove župnijske cerkve sv. Lucije; 1972 – ureditev okolice cerkve s spominsko ploščo z imeni vseh dražgoških žrtev: borcev in talcev (t. i. farna plošča); 1976 – postavljen dražgoški spomenik s kostnico, ki je bil zasnovan z napisnimi ploščami z imeni udeležencev bitke in padlih vaščanov, vendar, kdo bi vedel zakaj, izveden brez zapisanih imen; 1977 – Dražgoška pietá.
Kaj je avtor mozaika in slike, partizan in takrat 19-letni udeleženec dražgoške bitke, po vojni član iniciativnega odbora za postavitev spomenika v Dražgošah ter prvi predsednik komisije za razpis internega natečaja, po izgradnji spomenika doživljal, da je upodobil še Dražgoško pietá? Kaj je zaprto, zamolčano, utišano in zastraženo za zidovi, kar ne sme priti na dan?
Izvirna Pietá je bila napovedana že ob Jezusovem darovanju v templju: da bo njeno lastno dušo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. (Lk 2, 35) O, da bi se le že razodele zaprte, zastražene, zamolčane, utišane in prevpite misli vseh src, ki tudi v upodobitvi Dražgoške pietá odkrijejo meče, ki presunjajo njihove duše.
Ali se je prevpitih bolečih spominov sploh dovoljeno dotikati? Ali se o tem sploh sme govoriti?
Jezus pred zadnjo večerjo učencem ob napovedi preganjanj ne pove vsega: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi (Jn 16,12). Napovedal pa je, da pride čas, ko pride on, Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico (prim. Jn 16,13).
Zato se je treba zazreti tudi v napis na Šubičevem mozaiku v Dražgošah: »BRATJE, PODAJMO SI ROKE« in v molitvi vztrajno prositi, da nas Duh resnice uvede v vso resnico. Duh resnice nam bo dal v življenju spoznati, kaj je prav, in nas bo okrepil za spolnjevanje njegovih spodbud.
Nad Dražgoško pietá pa je, čeprav še vedno zastraženo, odprto okno upanja. Naj nam pieta z nedopovedljivo močjo še naprej sporoča tragiko nasilne in krivične smrti in hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Resnico, ki nas bo osvobodila.
Človek, ustavi se ob njej! Človek, glej! Brez besed ti bo vztrajno pomagala k iskanju te večne resnice, da se razodenejo misli tudi tvojega srca.
Tine Skok, župnik v Dražgošah
