Dražgoška pietá: Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja

19
1743
Ive Šubic, Dražgoška pietá, olje na platnu, 80 x 100 cm, 1977 (Foto: Tomaž Lunder)

Slika Iveta Šubica Dražgoška pietá (1977) z nedopovedljivo močjo sporoča tragiko nasilne in krivične smrti ter hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Človeku, ki se ob njej ustavi, brez besed in vztrajno pomaga k iskanju te večne resnice.

Posebna sporočilna vrednost slike je v tem, da ob mozaiku dražgoške bitke (1976) pri spomeniku v Dražgošah iz opusa istega avtorja predstavlja še drugo razsežnost tragičnega dogajanja in posledic dražgoške tragedije.

Izvirna Pietá je Božja Mati Marija na Kalvariji pod križem z mrtvim Jezusom v naročju. Krog in krog Kalvarije se odpira horizont sveta, za katerega je njen Sin Jezus daroval življenje, da bi mi vsi imeli življenje.

Šubičeva pietá pa je mati z ubitim otrokom v naročju, zaprta v prostoru za debelimi zidovi in zastraženo lino … Zdi se, da odrešenjska žrtev Božjega Sina Jezusa tja ne prodre. Toda, če je ta dražgoška žena imenovana pietá, moremo na sliki ugledati tudi odsev Božje Matere. Neposredno jo vidimo v podobi trpeče matere z ubitim otrokom v naročju. Simbolno pa jo kot Mater upanja zremo tudi v lini nad njo. Lina kljub vojaški straži predstavlja okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.

Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja

Župnik Maks Ocepek je preroško izročil gradnjo cerkve in obnovo župnije pod varstvo fatimske Marije. Tako so Dražgoše doživele čudež zmagoslavja Marijinega brezmadežnega Srca, ko je bila, kljub hudemu nasprotovanju takratnih oblasti, zgrajena in leta 1968 posvečena nova cerkev, v kateri se zbira živa župnija – občestvo verujočih. Na oltarni freski ob tabernaklju je slikar Stane Kregar upodobil dražgoške žrtve v plamenih grma, ki je gorel s plamenom, a ni zgorel (2 Mz 3,2). To njihovo čisto žrtev pa v podobi ubitega otroka v belem slikar Ive Šubic položi v naročje Dražgoške pietá za debelimi zidovi.

Zidovi molka, bolečih spominov in prevpite resnice še vedno stojijo. Pomenljiva je kronologija naslednjih dogodkov: 1968 – posvetitev nove župnijske cerkve sv. Lucije; 1972 – ureditev okolice cerkve s spominsko ploščo z imeni vseh dražgoških žrtev: borcev in talcev (t. i. farna plošča); 1976 – postavljen dražgoški spomenik s kostnico, ki je bil zasnovan z napisnimi ploščami z imeni udeležencev bitke in padlih vaščanov, vendar, kdo bi vedel zakaj, izveden brez zapisanih imen; 1977 – Dražgoška pietá.

Kaj je avtor mozaika in slike, partizan in takrat 19-letni udeleženec dražgoške bitke, po vojni član iniciativnega odbora za postavitev spomenika v Dražgošah ter prvi predsednik komisije za razpis internega natečaja, po izgradnji spomenika doživljal, da je upodobil še Dražgoško pietá? Kaj je zaprto, zamolčano, utišano in zastraženo za zidovi, kar ne sme priti na dan?

Izvirna Pietá je bila napovedana že ob Jezusovem darovanju v templju: da bo njeno lastno dušo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. (Lk 2, 35) O, da bi se le že razodele zaprte, zastražene, zamolčane, utišane in prevpite misli vseh src, ki tudi v upodobitvi Dražgoške pietá odkrijejo meče, ki presunjajo njihove duše.

Ali se je prevpitih bolečih spominov sploh dovoljeno dotikati? Ali se o tem sploh sme govoriti?

Jezus pred zadnjo večerjo učencem ob napovedi preganjanj ne pove vsega: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi (Jn 16,12). Napovedal pa je, da pride čas, ko pride on, Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico (prim. Jn 16,13).

Zato se je treba zazreti tudi v napis na Šubičevem mozaiku v Dražgošah: »BRATJE, PODAJMO SI ROKE« in v molitvi vztrajno prositi, da nas Duh resnice uvede v vso resnico. Duh resnice nam bo dal v življenju spoznati, kaj je prav, in nas bo okrepil za spolnjevanje njegovih spodbud.

Nad Dražgoško pietá pa je, čeprav še vedno zastraženo, odprto okno upanja. Naj nam pieta z nedopovedljivo močjo še naprej sporoča tragiko nasilne in krivične smrti in hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Resnico, ki nas bo osvobodila.

Človek, ustavi se ob njej! Človek, glej! Brez besed ti bo vztrajno pomagala k iskanju te večne resnice, da se razodenejo misli tudi tvojega srca.

Tine Skok, župnik v Dražgošah

19 KOMENTARJI

  1. “Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja”

    Pa bomo pogledali skozenj? Bomo imeli maše za pobite v Dražgošah? Pa tudi drugod?

    Ne mi reči, da je že bila in jaz ne vem zanjo. Ker taka ne šteje. Pa še več jih mora biti.

  2. Neverjetno, kakšna duhovna simbolna moč slike in besedila!

    In to iz tistih časov, ko je bila resnica zamrznjena..

  3. Slikar Ivo Šubic je bil pokončen in načelen mož. Spominjam se dogodka ko so odpirali novo osnovno šolo v Poljanah, bilo je tam v osmdesetih letih. Prva ravnateljica šole, ki je bila najbolj zaslužna, da so šolo v Poljanah sploh dobili, je bila žena Iva Šubica. V avlo nove šole so obesili tudi sliko Aleša Ušeničnika ( ki je Poljanski domačin in duhovnik) in še nekaj podobnih slik Avlo je krasilo tudi več slik Šubica. Takrat je ZB Poljanske doline povzročila cel vihar, da je treba Ušeničnikovo sliko odstranit. pa je Šubic mirno povedal, če odstranite Ušeničnikovo sliko bom jaz umaknil tudi vse moje. In borci so se morali umakniti, v avli so ostale vse slike !!!

  4. Kot so Ipavci iz Sentjurja najbolj imenitna rodbina slovenskih glasbenikov, so v slikarski umetnosti skozi vec generacij to prav Subici iz Poljan. Vrh predstavlja ustvarjalnost bratov Jurija in Janeza Subica. Ive Subic je clen te rodbine. Za nekatere na desni, ki nedavno preteklost na nasih tleh gledajo crnobelo, bi lahko bil dokaz, da med partizani niso bile samo barabe in zverine.

  5. Iz slike je razbrati, kako naduta partija drži v rokah žrtvovanega Dražgoščana, Dražgoščani pa v ozadju vijejo roke od bolečine.

  6. Dražgoše so v svojem bistvu anomalija za suvereno Slovenijo, ki je 2.julija 1990 sprejela deklaracijo o suverenosti, s katero se zavezuje Ustavi in zakonodaji RS.
    Nostalgija po SRS je kršitev in žalitev samostojne, svobodne Slovenije. Zlaganost ideološke Dražgoške zgodbe je kršitev zakonodaje RS in žalitev suverenih državljanov svobodne Slovenije.
    Civilno organizirani državljani bi morali sprožiti upravni postopek zoper ZB NOB, ki je organizator te prireditve in z družbenim denarjem krši zakonodajo suverene države Slovenije in predvsem žali dostojanstvo drugega dela državljanov. !!!!!?????

    Odgovori

    • In kdo bi znal sestaviti natančno in pravilno prijavo in jo oddati na pravi naslov, g.Zabukošek?
      Resno mislim, seveda.

  7. Vedno znova opažam, da se veseljačenje v Dražgošah neskrupulozno ponavlja, ker utemeljitve zgodovinarjev o dejanskem dogajanju za dražgoške praznovalce niso dovolj.

    Zato menim, da bi morali o tem veliko več razpravljati in pisati tudi pravni strokovnjaki. Predvsem, kdo so bile druščine teh t.i. upornikov in kaj so bile gledano mednarodnopravno! Ko enkrat (tudi kot zgodovinar) pristaneš, da je bila tam neka legalna in legitimna vojska Slovenije (ali Jugoslavije), potem ti ostaja “samo” še moralna plat dogodkov. Če ljudi (s sodno in izvršno oblastjo vred) ne gane Petriček ne hude jame, le kako jih bodo umori, ki jih je povrhu vsega še izvedel okupator.

  8. Mednarodnopravno niso gošarji bili drugega kot banditi.

    Po mednarodnih priznanjih pa se je začelo dogajati drugače.
    Kralj Petar je klonil pred Churchillom, ki je kolaborantsko klonil pred Stalinom, Dražo so poradirali in mu nehali dobavljati orožje in municijo in naredili so Šubašiča & Tita in zadeva je šla v tokove med Varšavski in Atlantski pakt. In Domobranci ter nj.šefi so sanjali o dobrotnikih Angležih, ki so jim potem porezali vratove
    in jih zmetsali v jarke!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite