Dražgoška bitka: kako jo je doživel očividec dogodkov

18
2667

Pred vojno je bilo v Dražgošah 81 hiš in 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 pa je bilo tu samo še 209 ljudi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi pridnosti vaščanov in njihove miroljubnosti je v vasi vladalo blagostanje.

Vas je imela župnijo, cerkev, ki je stala na nadmorski višini 853 m, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, električno napeljavo iz vasi Rudno … Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658.

Prihod partizanov

V letih 1936–1938 je v dražgoški šoli poučeval učitelj Bertot. Izobraževal se je v Sovjetski zvezi in bil član komunistične partije. Pridobival je ljudi za komunistične ideje in ustanavljal komunistične kominterne. V Dražgošah je učitelj Bertot naletel na ugodna tla, saj se je manjša skupina prebivalcev (približno pet ljudi) nad njegovimi komunističnimi idejami zelo navduševala. Do vojne je bilo to delovanje prikrito. Tudi Bertot sam ni zbujal nobene pozornosti. Med vojno pa se je to pokazalo tako, da so ljudje iz ustanovljene komunistične kominterne povabili partizane prezimit v Dražgoše.

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v noči s 30. na 31. 12. 1941. Prišli so iz Poljanske doline čez Pozirno, Sv. Mohor (Zabrekve) in Kališe.

Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in prenočišč dovolj. Za takratni čas so bile Dražgoše bogata vas.

Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Med partizani se je govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«

Cankarjev bataljon je bil ustanovljen 5. avgusta 1941 sredi Jelovice na Vodiški planini. Vodil ga je Stane Žagar, član CK KPS in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Poveljnik je postal kapetan Jože Gregorčič – Gorenjc, španski borec. Politkomisar je bil Ivan Bertoncelj – Johan. Operativna častnika sta bila Franc Primožič – Marko in Miha Švigelj, oba oficirja bivše jugoslovanske vojske. Bataljonski zdravnik je bil najprej dr. Jože Gabrovšek, po njegovem odhodu pa medicinec Janez Konšek s Trojan. Cankarjev bataljon je najprej štel 120 ljudi. Imeli so 40 pušk, eno strojnico, nekaj samokresov in bajonetov. Razporejeni so bili v dve četi: Jeseniško-Cankarjevo in Jelovško. Cankarjev bataljon se je v naslednjem mesecu zmanjšal za tretjino zaradi nekaterih bojev in nemškega preganjanja. V drugi polovici oktobra pa sta se četi spet združili. Partizani so se namestili na Sv. Mohorju z nadmorsko višino 948 m. Cankarjev bataljon je svoje lokacije menjal pogosto, na Sv. Mohorju pa so ostali do 9. decembra 1941. V novembru je prišlo tudi do sprememb v vodstvu Cankarjevega bataljona. Komandant je postal Stane Žagar, namestnik Jože Gregorčič in politkomisar Lojze Kebe – Štefan. Gregorčič je bil hkrati še vedno komandant, njegov politkomisar pa Ivan Bertoncelj – Johan. Do januarja 1942 je Cankarjev bataljon štel 200 borcev. 80 mož je bilo iz Poljanske doline, kjer so jih partizani mobilizirali in jim zagotavljali, da bo konec vojne čez 14 dni …

Boj se začenja

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v dveh skupinah. Glavni štab so imeli na domačiji Pr‘ birt Na pečeh. Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Na novo leto zvečer je bil prvi miting (1. 1. 1942), drugi miting pa so organizirali 6. januarja 1942 v sokolskem domu. Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Govoril je tudi o komunizmu in o tem, da bo po uvedbi nove družbene ureditve vse boljše. Večina ljudi je dvomila v to, kljub temu pa so nekateri nasedli njegovim besedam. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni.

Že prvi dan bojev, v petek 9. 1. 1942, je moj oče prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali. »Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna, ker sem bil v prvi svetovni vojni. Nemci tega ne bodo dopustili. Ljudje bomo nesrečni, vas pa bodo premagali ali pa se boste morali umakniti. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!« jih je rotil oče. Na Jelovici je bilo namreč takrat veliko planinskih in gozdarskih koč.

Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Govoril je tudi o komunizmu in o tem, da bo po uvedbi nove družbene ureditve vse boljše.

Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci, če bi ti napadli. Tudi Stane Žagar in Jože Gregorčič sta bila enakih misli, češ, uprli se bomo, pa bo, kar bo. Možje, ki so bili za to, da bi se umaknili in so vodstvo tudi prosili, da to storijo, so morali odstopiti. Tudi komandir čete, tovariš Pečnik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst … Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko. Slišal sem, kako so se v petek zvečer (9. 1.) pri nas doma partizani pogovarjali o tem, da ima nekdo samo še pet metkov, drugi le tri, borec z jugoslovansko zbrojevko pa je dejal, da ima samo dva šaržerja.

Nazadnje so se partizani in domačini nekako dogovorili, da bodo Dražgošani »dogodek« oziroma prebivanje partizanov v vasi prijavili županu Francetu Benediku. Izbrali so tri može. Nazadnje je to dolžnost opravil Samo Pintar, ki je živel v vzhodnem delu vasi Na pečeh. Župan mu je rekel, da bo to olajševalna okoliščina in da so ljudje svojo dolžnost izpolnili. Vendar ljudje temu niso verjeli. Franceta Benedika, po domače Mlinarja, so za župana postavili Nemci. Še istega leta (1942) so ga partizani ubili kot izdajalca, prav tako so pobili tudi njegovo družino. Dražgošani vedo povedati, da se je Franc Benedik kot župan zavzemal za ljudi in se boril za pravico, kolikor se je v tistem času lahko.

Nemci so v petek, 9. januarja 1942, ob 8. uri zjutraj najprej začeli prodirati v Dražgoše z zahodne strani, vendar so se kasneje obrnili nazaj proti Rudnu. To so potrdili gozdni delavci (furmani) iz vasi, ki so v petek zjutraj delali na Jelovici v Češnc, tj. kraj na stičišču Rudna in Dražgoš. Tam so Nemci te delavce zjutraj zajeli. Ko se je začelo mračiti, so fantom na sani (»posmojke«) naložili municijo in se začeli pomikati proti vasi. Mlade fante domačine so Nemci postavili v prvo vrsto za ščit. Partizani, Jaka Brnard in njegov vod, so se »srečali« z Nemci in ujetniki na kraju, imenovanem Kras, ki je od vasi Pri cerkvi oddaljen približno 500 metrov. Tu so imeli partizani zasedo. Jaka Brnard ni mogel streljati, ker mu je zamrznil mitraljez. Drugi njegovi soborci, ki so bili skriti za kozolci, pa so na Nemce začeli streljati … Ujeti fantje, med katerimi je bil tudi moj brat Janez, so se v zmedi pognali po strmini, ki se je odpirala pod cesto, in se tako rešili. Konje so Nemci zasegli in se umaknili nazaj.

Prvi dan so Nemci začeli streljati s topovi z Rudna. Ljudje so bili ta dan še v hišah. Ena hiša (po domače Žerevnikova) Na pečeh je prvi dan že pogorela.
Drugi dan, v soboto, 10. januarja 1942, se je obstreljevanje stopnjevalo. Pogorelo je več hiš v vasi Na pečeh, ki so bile v dosegu topov, postavljenih na Rudnu pri Novakovi žagi. V soboto so se ljudje umaknili v kleti.

V nedeljo, 11. januarja 1942, ko se je začelo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudna. Ljudje so bili večinoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bil je zelo hladen dan, minus 15 stopinj Celzija in meter in pol snega.

Istega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenščah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju in nekakšen »mrtvi kot«, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi. In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne pričeli z morijo. Ljudje so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na določeno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili. Tako je bilo ustreljenih 21 mož: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in nato iti mimo postreljenih trupel.

Na tem mestu bi rad še enkrat opozoril na to, da Dražgošan Ludvik Jelenc še vedno trdi, da je pobegnil Nemcem iz vrste za streljanje na Jelenščah. Vendar to ni res. Resnica je, da je bil Ludvik Jelenc takrat še otrok in manjši od višine, ki jo je z roko določil nemški vojak, torej ni bil v vrsti za streljanje. Tisti, ki je skočil iz vrste, je bil Evgen Luznar iz Dražgoš. Nemci so za njim streljali, vendar jim je pobegnil. Žal je že pokojni, da bi lahko o tem spregovoril …

V nedeljo zvečer, 11. januarja, je prišel stric Peter, očetov brat, z Jelovice, kjer je delal v gozdu, do nas in prosil mojega očeta Janeza, da bi šla skupaj pogledat, kaj je z njegovo družino, ki je živela Na pečeh. Moj brat, tudi Janez, je šel s stricem namesto očeta. Ko sta prišla do stričevega doma, je stric našel le gorečo hišo, njegove družine pa ni bilo nikjer. Iz gorečega hleva sta poskušala rešiti kravo, v tistem hipu pa je strica Petra oplazil rafal (Nemci so bili oddaljeni le še 50 m od stričeve hiše), moj brat pa se je uspel rešiti tako, da je skočil v bližnji svinjak. Stric se je uspel rešiti in je nato ves obupan pritekel nazaj v vas Pri cerkvi in povedal, da njegove družine ni nikjer in da so verjetno ubili tudi mojega brata Janeza. Moj oče in mama ter stric so bili obupani in niso več razmišljali, da bi se umaknili zvečer na Jelovico. Tako so naslednji dan, v ponedeljek zjutraj, Nemci zajeli mojega očeta in strica doma in ju ubili …

Mojega brata Janeza pa je v svinjaku našel avstrijski vojak, ki je govoril slovensko. Usmilil se ga je in ga odpeljal do Gričarjeve hiše, kjer so Nemci zbirali ljudi za selitev (v Šentvid v Škofove zavode, kot se je izkazalo pozneje), in mu podaril verižico s križcem z besedami, naj se ga spominja …

Bičkov vod in štab, ki sta bila v nedeljo, 11. januarja, v vzhodnem delu Dražgoš, sta bila od 200 do 300 m oddaljena od kraja na Jelenščah, kjer so Nemci streljali domačine. Vsi partizani, kolikor jih je še ostalo, so se poskrili v Grogcovih gosto zasajenih smrekicah in samo opazovali … Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem Na pečeh in Pri cerkvi, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih prišel opozorit, naj zbežijo oziroma se vsaj poskušajo rešit. Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!

V nedeljo zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem.

Vsi so se umaknili na planino Kališnik (kraj, ki že spada pod Jelovico), od koder so iz bajte pregnali Dražgošane iz vasi Na pečeh, ki so se še uspeli umakniti pred morijo. Pred morijo se je na Jelovico umaknil tudi Matičev stari ata, star 85 let. Pot do Kališnika je bila za starega človeka zelo naporna, zato je moral večkrat počivati. Nekako na sredi poti med Dražgošami in Kališnikom, kraj se imenuje Počivalo, je oče moral spet počivati. V tem času ga je dohitel štab Cankarjevega bataljona. Ko je soborec Staneta Žagarja videl, da je oče skoraj omagal, je prosil druge, da bi pomagali staremu človeku, da nekako pride do Kališnika. Vodstvo pa ga je zavrnilo, da se zdaj nima časa ukvarjati s temi ljudmi … Za borci pa je mimo Matičevega starega ata prišla Brinovcova mama, ki je bila noseča, z leto in pol starim otrokom v košu. Pomagala je Maticovemu očetu, da so skupaj nekako prišli do bajte na Kališniku. Ob 11. uri zvečer pa se je 31 domačinov, ki so se zatekli v to bajto in med katerimi je bila tudi 10-letna deklica, ki je sedaj moja žena, moralo spet umakniti štabu Cankarjevega bataljona (približno 15 partizanov) in si poiskati novo zatočišče v drugi eno uro oddaljeni bajti na Pstinah.

V ponedeljek zjutraj, 12. januarja ob 8. uri so Nemci vdrli v vas Pri cerkvi. Vse hiše v vasi so obkolili in vse moške, ki so jih dobili po hišah, nagnali v Pikcovo hišo, med njimi tudi mojega očeta in strica,jih nato odgnali v župnišče in prosvetni dom ter jih žive zažgali. Vseh žrtev je bilo 18. Takrat sem svojega očeta zadnjič videl.

»Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med domačini: 39 moških in 2 ženski (punčko, staro tri leta, je zadela granata, Kolendrova mama pa je bila ranjena na Jelovici, ko so bežali, in je potem umrla).

Tu moram opozoriti še na napako Ivana Jana, ki je pisal o dražgoški bitki. Ta je v svoji zadnji knjigi zapisal, da je bila ranjena Koritnikova mama, vendar to ni res. Koritnikovi mami je umrl otrok, ki je bil obstreljen in je pozneje umrl, ranjena pa je bila Kolendrova mama, ki je kasneje umrla.

V Dražgošah je padlo sedem partizanov in 27 Nemcev, 41 žrtev pa je bilo med civilisti domačini: 39 moških in 2 ženski. 

Trditev, da je padlo sto ali več Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14. O njihovem številu sem stoodstotno prepričan, ker sem moral v zaporu v Šentvidu skupaj z Birtovim Matijem ribati sobo, v kateri so ležali Nemci, ranjeni v Dražgošah. Med njimi je bil tudi vojak iz avstrijske Koroške, ki je potrdil, da je bil ranjen prav v Dražgošah …

Avtor članka potrjujem, da so vsi opisani dogodki in podatki resnični.

Se nadaljuje v naslednjih dneh …

18 KOMENTARJI

  1. Izjemno pričevanje, hvala. Drobce tega sem poslušal že v zgodnji mladosti, če nas je pot vodila mimo “Bičkove skalce”. Biček pa jo je v resnici podurhal, pezde.

    Ne skrbite, bratje, Bog vse vidi in vse ve in je vedno dveh narav: je zelo Milosten in je nepopustljivo Pravičen. Na koncu so tlačeni privzdignjeni in lažnivi odpahnjeni. To se jim dogaja nekaj trenutkov po smrti. Zaman so vse grde procesije, zaman je 80 let laži, zaman so penzije na račun laži, krvi in naroda: VSE JE ZAMAN. Edinole strahovito kesanje pod Križanim lahko prinese odrešitev. A ti kujoni bodo lagali do smrti, resnico, kakršna je zgornja, pa zaničevali. Gorje jim, ko še svoje vnuke vpeljujejo v ta greh. Pokradli so kosti iz grobov in jih zmetali v kostnico, čeznjo pa zgradili betonskega pajka, ki je desetletja razpadal, zdaj pa je spet ves svetleč ponovno začel režati s svojimi lažnivimi usti. A tudi njemu hitro teče čas.

    Vse je v redu, če ste z Gospodom. Sicer bo pa precej zoprno, ker RESNICA že ruka zemljo, da pride ven, kamni jo začenjajo ječati, hudim duhovom je dana pravica preganjanja lažnivcev in sodba prihaja na plan. Bog je nezmotljiv.

  2. Aleluja! Nedolžna kri ni nikoli prelita zaman. Poznam tiste ljudi: dobri so, skromni, verni, potrpežljivi. Močni. Vojni psi pa lajajo nad njih prislinim grobom – a kar naj! Po njihovih besedah so sojeni, Gospodu gre maščevanje, ne nam.

    Zdravko: “Ampak, da bi bila hudim duhovom dana taka pravica, se mi zdi malo verjetno. Drugače pa dobro povedano.”

    Dragi Zdravko, trdnih osnov krščanstva včasih le stežka slišiš od naše duhovščine in mestnih misijonarjev. Kjer pa je vera še dokaj zdrava, gre takole:

    Gospod je ustvaril ta svet in tudi ta svet so bila nebesa. Pred hudimi duhovi je bil varovan s svetimi vrati. Ko pa je bil človek NEPOSLUŠEN v svoji želji po razuzdanosti, so hudi duhovi dobili pravico, da pridejo na svet. To je njihova pravica. Služba. Zato se ne bojmo klovna hudiča, ampak SVOJEGA GREHA (npr. dražgoškega), kajti ko grešimo, imajo grdi Božji podložniki pravico, da kot hijene pridejo po mrhovino, po kosti naše gnile duše. Pridejo v našo sobo, hišo, družino, obleko in kožo. To nam je v poduk. In morda v spametovanje, če je še čas.

    In tako goni hudi svojo čredo vsako leto gor v hrib gledat kri, ki so jo prelili. A se ne skesajo, hudiki se ne skesajo, in gonil jih bo, dokler se ne bodo skesali. Eden po eden bodo doumeli, da še danes delajo krivico. In da niso sočutni. In da vpijejo za lastno zlobno zadovoljstvo.

    Ne pozabite, revolucija žre svoje otroke in hudič cvre duše tistih, ki so se mu udinjali. VSI, ki so prišli z Dražgoš domov, so danes v depri. Zato bodo šli nekateri staro puško gloncat v klet, drugi kozle streljat za šank, tretjim pa se bo začelo počasi svitati, kdo je Šef.

    Bog je nezmotljiv. Sodnik.

    • Od ljudi, ki bodo rešili Evropo in krščanstvo čez nekaj desetletij. Več pa ne povem, ker ko sem povedal, so naši vrli očetje pokazali kisel obraz – se mi zdi zaradi neke slovenske majhnosti in zavisti. Neznanja. Zato pa smo, kjer smo in nimamo vsaj enega majhnega svetnika.

      Če dodamo koreninskemu krščanstvu še pikico neke druge vere, ki zelo časti in ljubi Boga, pa lahko zaključimo, da so tudi hudi duhovi Gospodovi služabniki, saj je vendar Jezus hudiča premagal za vedno; in če angeli rečejo ne, se hudi duhovi umaknejo. Za duše hip po smrti namreč poteka “bitka” oziroma ocenjevanje, in če je skupek slab, ker oseba ni marala slišati za Boga, kaj šele slaviti ga, je pa mučila živa bitja, potem se angeli umaknejo, ker je Gospod odkimal, in hudi imajo pravico, da to bedno dušo zvlečejo iz telesa in jo mučijo v skladu s pravičnostjo – kot je grešila, tako je mučena. Od tu naprej pa so vse zelo natančno opisali svetniki in svetnice, ki so opazovali postopke v vicah, peklu in poslušali Gospodove komentarje. Npr: “Ne želim biti strog, a Pravičnost tako zahteva.”

      Zato je zdaj čas za kesanje in čim nižji položaj pod križem, kajti ko si duša brez telesa, ne moreš sam nič več, samo jadikuješ lahko še tam v vicah. Na zemlji pa te itak nihče nima od srca rad, zato ne moli zate pri Gospodu. In tako imamo na dnu vic cele falange teologov, škofov in drugih vrst tičev. Rutinske molitve zanje so namreč bob ob steno, Blažev žegen.

      Kaj pa šele brezverni morilski stvori! Le kdo moli zanje? Lahko si predstavljaš, kaj ti doživljajo, kakšno presenečenje!

  3. Gospod David,
    sedaj sem pa kar precej v dilemi, ali imava istega Boga.

    “Le kdo moli zanje?”
    Danes zvečer sem petkrat prosil Jezusa: “Privedi v nebesa vse duše, še posebno tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.” Je to “bob ob steno”?

    Sem prepričan, da tisti dan ne bo nobene bitke, ne bo ocenjevanja. Ko bom stal pred Resnico, bo vse jasno. Nobenih advokatov, nobenih zagovorov ničesar, bo samo Resnica. In pa Božje usmiljenje.

    Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. (Tit 3, 3-7)

    Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, (2 Tim 1, 9)

    Naj bo dovolj teh citatov. Samo še zapišem, ker
    – me je Jezus rešil v tistem ovinku na cesti,
    – ker je rešil mojega otroka,
    – ker mi je podaril mojo ženo
    – …
    – ker je s trpljenjem meni podaril večno življenje,
    je skrajni čas, da mu dam kaj nazaj. Recimo, da vsaj en pljunek iz Mt 26,67 prileti meni v obraz in ne njemu. Če mi že udarca z bičem, ki trga meso s kosti in se vidi belina kosti, ne prepusti.

    Božje usmiljenje, hvala ti za vse! KRALJ USMILJENJA, hvala ti za vse! Bodi hvaljen, ker vsem podariš MIR, ki se k tvojemu Srcu zatečejo.

  4. A remlamirate spet komunizem, kaj sploh s crko omenjate vsako leto in povelicujete dogodke o katetih see v kevih mefijih NE piricajo vec kot enkrat. Res ste trdi od prvega do zadnjega SDS fana.
    Pogrevanje teh letnih dogodkov je ocitno hrana za velikega, v resnici majhnega vojskovodcljo. Ni cudno da gre vse dol navolitvah, s tako izbranimib antitemami in s tako napacno strategijo, da se SDS clani odrinjeni od korita bezijo v svojo katedralo. Drugih clanov bo kmalu vse manj, zaradi tako slabo vodene stranke.

    Levica podtika javnomnenjske raziskave SDS o njeni vodilni vlogi, ta z obema rokama to darilo sprejme n volilci SDS tej provokaciji 4 leta verjamejo,na volitvah pa vedno pusijo.
    UDBA svuda.
    Demokraticno bi bill ce bi Jansa odstopil in predlagal nove elektronske volitve predsednika. Da si ljudje upajo povedat in izvolijo naslednika.

    • Kaj je s tabo?
      Članek je pričevanje iz takratnega časa, ki nam je bilo zamolčano in ne neka strategija opozicijske stranke.
      Za vsako tako pričevanje smo lahko samo hvaležni, saj nam odstira resnično polpreteklo zgodovino, ki nam je bila načrtno zamolčana.
      Seveda s točno določenim namenom.

  5. Ne objavi mi odgovora, zato sem zbrisal 90%.

    AlFe, kot prvo se priporoča dobro preštudirati Gospodove svetilnike na zemlji, kot jih sam imenuje, to je svetnike. Npr. sveto Brigito Švedsko. Tam je opisani postopek sodbe opisan popolnoma enako. Gospod preko te učiteljice Cerkve večkrat mastno in od srca PREKOLNE duhovščino, ki je v grehu. Tudi sveti F. Kowalski pove enako: Porušil bom samostane na Poljskem, itd. Najbolj je bil in je še danes bičan zaradi NEČISTOSTI duhovščine, ji pove.

    Današnji zavedeni vernik pojma nima o resničnem Jezusu. Ta je še vedno isti, ki je z bičem izganjal trgovce iz templja in preklel figo ter farizejem obljubi hude stvari. Le katerega Boga pa molite vi??? Neko posladkano zamisel.

    Lahko pa se rešijo posamezniki, ki živijo, kot je povedal v delih Evangelija, in ga posledično vzljubijo z vsem srcem.

    Gospod, usmili se nas! Odpusti svojim otrokom, ki širijo izmišljije o Tebi. Razodeni se jim, da ne ostanejo v trmavem grehu. Kot je ostal Juda Iškarjot, ki je kljub Jezusovem usmiljenju končal na veji in v peklenskem stanju duha. Zakaj? Ker ni sprejel usmiljenja. Usmiljenje je treba sprejeti, cena za to pa je boj prosti lastnemu grehu. Je Jezus molil za Judo? Če bi molil, Iškarjot ne bi storil samomora, ker bi mu odleglo. So apostoli molili zanj? Niti besedice ni o tem, najbrž pa so ga predali Božji PRAVIČNOSTI. Kot Hananijo in Safiro.

    Veselo poglabljanje, komur je kar mar za Resnico!

  6. Vidim, da objavi, če je komentar kratek. Torej: ne se varati dragi prijatelji, da je Bog je meduzasto sladkoben, zato lahko veselo grešimo naprej. Tako npr. mislijo tisoči klerikov, kiidelajo hude grehe, o katerih zdaj beremo s solzami v očeh. A POSLEDICE SO IN BODO. Gospod je istočasno usmiljen in pravičen, kar pomeni: kar si sejal, to boš žel, ker ne dovoliš, da ti pomagam.

    Jezus ni to, kar se danes razlaga v katolištvu, papež oznanja invalidnost: bBoga z eno samo roko. A Boga se ne da razsekati na dvoje in polovico odvreči, vedno je popoln in celoten: PRAVIČEN in USMILJEN. Za skesane je usmiljen, za neskesane in hinavske je pravičen. Oboje pa je njegovo veliko usmiljenje, njegova ljubezen do nas.

    Kdor tega ne razume, ni imel zrelega očeta, ni dojel in presegel ojdipovega kompleksa in zato širi feminizirano varianto Boga. A Oče bo vedno Oče: skrben in nežen, ter vztrajno nepopustljiv, ko se gre za rešitev naših duš. Če je potrebno, bo uporabil tudi palico. Ta palica prihaja, kot prvo na Cerkev, ki ga je popolnoma feminizirala v smislu nenehnega NEMORALNEGA POPUŠČANJA GREHU. Zmotili so se, zelo. Prosim, vzemite resno, ne bodite kot Šarec, Cerar in horda divjakov z rdečo zastavo. Ni namreč lušno biti gnan od hudih duhov. Ali biti “katolik”, ki citira Pismo, živi pa s hudimi duhovi v hiši. Kajti taki že 80 let volijo komuniste na oblast.

  7. Mislim, da bo dobri Bog ustregel obema, gospodu Davidu in meni. Gospoda Davida bo sodil s Pravičnostjo, mene pa z Usmiljenjem.

    Problem greha ni problem prisile, askeze, spovedi in podobno. Problem greha je problem Ljubezni. Če Jezusa ljubiš, nočeš grešiti, ker to pomeni udarjanje po žebljih, ki Jezusu predrejo roke in ga pribijejo na križ. Vendar smo grešni in pribijam, zato greš k spovedi, ker želiš slišati, da ti je Jezus odpustil. Kdor ljubi, pozna žalost, ko ljubljeni osebi povzroči trpljenje.

    O tistem Judu pa so mnenja deljena. Vendar kdaj drugič, pavze je konec.

  8. A kar ti boš sodil zate in zame? Hehe … Povedal sem o naravi Boga Očeta, in Sina in kako postopa, neomamljen od lažnih razlag vere, katera je odvrgla Pravičnost, da lahko mirno greši, tudi v zakristiji. Če pa že omenjaš mene, lahko povem, da me je Gospod vedno sodil tako s Pravičnostjo, kot mi je tudi naklanjal Milosti. Tako vzgojen lahko povem, četudi sem le ena bolha, isto kot tudi svetniki in Jezus sam: Pravičen je + Usmiljen. In svetniki povedo: joka, ker mnogi kleriki in verniki ne sprejemajo usmiljenja in je prisiljen deliti jim pravičnost: plačilo dobrega in zla brez popustov.

    Božji strah je torej nujen del verne duše: to je strah pred lastnim grehom, kajti take duše še nimajo razvite ljubezni do Boga, da bi se zaradi nje zadržale greha. A božji strah nima nobene veze s prisilo. Je znak začetka zorenja duše.

    Moje pisanje zgoraj je bil opomin brezvernim nadutežem z rdečimi zastavami in vsem krščenim, ki jih volijo in podpirajo: ne verjemite v Božje usmiljenje, če ne verujete v Boga in nadaljujete z grehom! Tako poceni pa spet ni! Ne poslušajte lažnih oznanjevalcev moderne dobe, kajti skupaj z njimi boste trpeli v vicah ali še kje na hujšem.

    Prisila? Kaj ima veze Pravičnost s prisilo? Takšno mišljenje indicira nerazrešenega ojdipa. Zato pa je Cerkev v taki krizi, ker je postala bolno feminilna, duhovniki niso očetje ampak mačehe, papež pa je stara mama, ki bi rada spreminjala kar ji tisti dan na misel pride. Npr. očenaš. Vse je prirejeno nezmožnosti moralne razsoje večinskega, predojdipalnega dela vernikov. Smo že globoko v luteranstvu.

Prijava

Za komentiranje se prijavite