Dražgošani so se zahvalili avtorju Utripa za strokovno podkrepljeno oddajo

11

Napad, ki so ga izvedli borci name kot avtorja Utripa v soboto, 15. januarja, zbuja skrb, saj razgalja, da se ta organizacija še vedno ni sposobna soočiti s svojimi zmotami v preteklosti in pokazati sočutja do tragedije prebivalcev, ki naj bi jih branili. Zveza borcev tudi nima moralne avtoritete, da bi opozarjala na potvarjanje zgodovine na TV Slovenija, saj dejansko že desetletja njim neugodno resnico o zgodovinskem dogajanju med 2. svetovno vojno in po njej prikriva in pogosto ščiti potvorjeno zgodovino, ne glede na neizpodbitna dejstva. Poleg tega kot narodne heroje še vedno vzdržuje nekatere nekdanje borce, ki so si umazali roke z zločini, npr. vpletene v genocid nad Romi leta 1942.

Skladnost z zgodovinskimi dejstvi bi bila zdravilna za razklani narod

V borčevski organizaciji so zamudili priložnost, da bi končno sprejeli dokazano in izpričano resnico. Namesto tega raje v duhu preteklosti s hudimi žalitvami obkladajo tiste, ki dejstva in pričevanja predstavljajo širši javnosti. Vemo, da je od tistih, ki so desetletja lagali o tisočih padlih Nemcev v Dražgošah in v tem duhu nadaljevali še leta po tem, ko je bilo število 26 padlih okupatorjev dokazano, težko pričakovati resnicoljubnost.

A prav ta – resnicoljubnost oziroma skladnost z zgodovinskimi dejstvi, bi bila zdravilna za razklano telo vsega naroda. In končno tudi za ugled partizanskega gibanja, saj je že dozorelo spoznanje o opravičilu prebivalcem Dražgoš, ki so jih fanatični poveljniki proti njihovi volji in kljub njihovim prošnjam izpostavili napovedanemu okupatorjevemu terorju. Upajmo, da se bo to čim prej zgodilo, saj je ideoloških interpretacij dražgoške tragedije konec – na silo jim verjamejo le še tisti, ki imajo od tega koristi.

Razlage v smislu: »Zgradili smo razkošen spomenik, desetletja smo investirali v dražgoško epopejo in zmago in tega si ne pustimo vzeti,« je sicer mogoče razumeti, nikakor pa ne podpreti. Naj ima končno prednost resnica pred ideologijo, naj imajo Dražgošani, ki so neprostovoljno plačali najvišji davek, prednost pred politiki, ki pridejo v Dražgoše enkrat na leto predavat njim in slovenski javnosti, kako je bilo in bo.

Dražgošani so se zahvalili avtorju Utripa za strokovno podkrepljeno oddajo

Človeško življenje je bilo dragoceno takrat in danes. Kot humana družba se moramo civilizirati in prisluhniti tistim, ki so bili tu največje in celo neprostovoljne žrtve. Izhodišče je jasno, povedano tudi v Utripu:

»Odpor proti okupatorju je visoko etično upravičen, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikoli ne

Med stotinami izrazov podpore, ki v teh dneh množično prihajajo na naslov avtorja omenjene oddaje Utrip na RTV Slovenija, so tudi taka, ki so jih zapisali Dražgošani, in zato še posebej zanimiva. Ena od gledalk tako piše:

»Iskrene čestitke za izredno kvalitetno in strokovno podkrepljen Utrip o dogajanju v Dražgošah. Še marsikaj bi se dalo povedati tudi o povojnem dogajanju v Dražgošah, o strahu, ki so ga preživljali ob gradnji nove cerkve, o priporih, v katere so pošiljali drugače misleče, med njimi parkrat tudi mojega očeta itd. In o tem, kaj doživljamo, ko gledamo borčevske rdeče zvezde in zastave na spomeniku (čeprav le po TV). Kar nekaj Dražgošank po vojni ni hotelo sprejeti borčevske pokojnine, med njimi tudi moja stara mama. Le zakaj?«

Borci v napadu na avtorja Utripa ničesar ne spodbijajo z argumenti, izrekajo le splošne očitke in žalitve

V borčevskem napadu na avtorja Utripa je najbolj povedno to, da v nobeni točki ne izpodbijajo nobenega v oddaji omenjenega dejstva. Pišejo, očitajo, potvarjajo, sami postavljajo trditve in odgovore o stvareh, ki jih v Utripu ni. In o tem se lahko prepriča vsakdo, ki najprej prebere borčevski napad in potem pogleda oddajo. Dosegla je rekordno gledanost in je dostopna NA TEJ POVEZAVI.

Na površne trditve Zveze borcev, da se »nove resnice o Dražgošah objavljajo brez vsakršnih novinarskih ali zgodovinskih kriterijev«, odgovarjam z očitnim dejstvom, da je Utrip dne 15. januarja 2022 kot komentar skladen z vsemi novinarskimi in zgodovinskimi standardi. Končno to dokazuje tudi pisanje ZZB. Če bi imeli argumente, bi bili v napadu na oddajo konkretni in spodobni, tako pa so žaljivi in abstraktni. Navedba, da izjave »ne temeljijo na nobenem zgodovinskem dejstvu«, pokaže vso revščino tega bizarnega napada na avtorja Utripa in domačine, saj znova ne izpostavijo niti ene navedbe, izjave, ki po njihovem ne temelji na zgodovinskih dejstvih.

Še tisti del borčevskega napada, ki govori o »do sedaj nezaslišanemu potvarjanju zgodovine«, potvarja resnico. Vse bistveno o dražgoški tragediji so avtorju povedali Dražgošani že leta 2002 v prispevku za TV Tednik, kar v borčevski organizaciji dobro vedo. Takrat so izvedli pritisk na vodstvo RTV in v Dražgoše je moral drug novinar, ki je snemal Vinka Hafnerja; naredil je protiprispevek, a na koncu je bilo tudi uredniku Tednika jasno, da bi se z novim prispevkom povsem osmešili, in ga ni nikoli objavil.

Borci so že večkrat poslušali ukiniti oddajo Pričevalci, a jim nikoli ni uspelo

Na Zvezi združenj borcev za vrednote NOB tudi dobro poznajo izpovedi Dražgošanov Minke Habjan in Franca Kavčiča iz oddaje Pričevalci, ki je bila pred dnevi znova na sporedu TV Slovenija in v kateri pričevalca govorita to, kar je bilo v Utripu, in še veliko več. Pričevanje, DOSTOPNO NA POVEZAVI, temeljito predstavi, kaj se je dogajalo z Dražgošani in kako jih je fanatično partijsko vodstvo žrtvovalo za svoje ideološke cilje. Temu, kar povedo tisti, ki so izgubili očete, brate, domačije …, nihče ne more oporekati – zato se strahopetno spravljajo na avtorja, ki je vsebino predstavil širši javnosti. Vsaj dvakrat je Zveza borcev skušala ukiniti oddajo Pričevalci, zbirala podpise, peticije, močne podpornike je imela tudi znotraj RTV-hiše. Vendar ji ni uspelo, ker je prevladal interes javnosti, da izve več o naši preteklosti in da izve resnico. Poseben prispevek k aktivnosti borčevske organizacije proti novinarski svobodi in svobodi medijev pa je bil gotovo miting Zveze borcev proti javni televiziji in mojim oddajam, ki so ga organizirali v Kopru poleti 2018, kar je bilo s strani civilne družbe tudi analizirano v PRISPEVKU.

Na goro očitkov na račun tistega, česar v oddaji ni, seveda ni smiselno odgovarjati. Vendar pa v izogib sedanjim manipulacijam in tistim v prihodnje navajam celotno besedilo oddaje Utrip.

11 KOMENTARJI

  1. Z razumnim odporniskim odnosom bi prihranili ogromno gorja in krvi slovenskega naroda med drugo svetovno vojno in se rešili okupacije maja 45, se pravi prav enako kot smo se je. Kot je prikazal nazorno g Možina v Utripu: v Franciji, ki je tudi imela odpornistvo, je bilo na število prebivalcev žrtev okoli 8 krat(!)manj. Vse za revolucijo, za bratomoren obračun in da nam zavlada komunizem. Kar jim je uspelo. Vesti in bistrosti pa nimajo, ko se vedno pestujejo zlagane in krute mite, celo med po vojno rojenimi generacijami. Medtem ko se na komemoracijah v zahodnem svetu zbrani spostljivo spominjajo žrtev vojne, je glavna poanta njihovih sporocil iz Drazgos se vedno njihovo upravičenje do oblasti ( in vpliva in denarja) in tezka svarila pred tem, da bi se na oblasti smel znajti kdo drug kot oni.

  2. Tisočkrat hvala ti, dr. Možina!
    Potem ko sem zaradi pandemičnih razmer prisiljen vsako nedeljo dopoldan gledati hrvaško TV (1. program!!!) namesto bedastih risank za otroke na naši RTV – bralci gotovo vedo, zakaj; vodstvo naše nacionalke (?) pa še ni skapiralo – sem tisto nedeljo bolj po pomoti in naključju zvečer gledal Utrip, in ostal odprtih ust. Nisem mogel verjeti svojim očem! Končno nekaj resničnega, odkritega, nemanipulativnega, osvobajajočega, podprtega z dejstvi. Se stvari na nacionalki, kar zadeva informativni program, obračajo v pravo smer? Verjetno še ne povsem, kar kažejo kasnejše informativne oddaje, pa četrtkova odvratna, ogabna Tarča.
    Glede Dražgoš pa upam, da je letošnje boljševistično slavljenje narodove nesreče tudi zadnje!

  3. https://necenzurirano.si/clanek/mnenja/resnica-o-drazgoski-bitki-938434

    Resnica ni leva in ni desna, ni naša, vaša, njihova ampak je le ena. Iskanje krivcev in pogrevanje krivde na levi in desni ni ne v duhu sprave in ne v duhu sodobne družbe, ki bi bila usmerjena v krepitev slovenstva, domoljubja in prijaznosti do državljanov Slovenije. Dejstvo, ki je neizpodbitno je , da so zmagali “levi”. Premagali so okupatorja in “desne”. Skoraj 77 let nazaj. Nikoli ne bomo pozabili žrtev ne na desni in ne na levi strani. Vsak po svoje. Vsak po svoji resnici. In ravno ta “svoja” resnica je ta, ki neti sovraštvo. Ni potrebno pozabiti, Bognedaj!, niti ne zamolčati, a svoje ste povedali. Počasi zmanjkuje desnih in levih, ki lahko povedo kaj in kako in spet smo tam – vsak ima svojo resnico. Dejstva govorijo o pobitih, umorjenih,…. na obeh straneh. Ste se kdaj vprašali kaj ima mladina in hkrtai danes že odrasli, ki nis(m)o doživeli II. vojne od tega? Večina nas ima v ožjem ali širšem sorodstvu nekoga na desni in na levi strani. Slovenci v tem obdobju se zlahka razedlijo (razdelimo) na majhen odstotek izobražencev in večji del kmetskega življa (kmetov, dekl, hlapcev), ki so z razvijanjem sveta, svetovljanstva doživljali svoj razcvet.
    Tudi kmečki upori pred stoletji so nekako izživeli po precej podobni logiki. Zmagovali so močnejšji, razvitejši in kapitalsko podkrepljeni. In tu se je ta del zgodovine obrnil drugače. Kriv ali nekriv, narod si je napisal sodbo sam.

    Povsem resno – spoštujem različna mnenja, sprejemam zgodovino in dejstva, sramujem se pobojev in umorov z desne in leve – a sem egoist in me zanima moje življenje in življenje mojih potomcev. Kreg in sovraštvo nista popotnica, ki ju želim predati svopjim otrokom. Ker gre predvsem, kako že – za oslovo senco….in dobrobit politikantov.

    • Ne bo držalo, Marko.S. Historia magistra vitae. Pogled naprej lahko usmerjas v pravo smer, če si se iz preteklosti naučil resnice in vrednot, ki jih ne zlomi blag vetrič. Z zlaganimi miti in komunistično interpretacijo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ni druge poti kot v slepo ulico. Ob obilici gorja, krvi, bede v glavnem nedolznih. In cloveske zaslepljenosti in neumnosti. Kdor ne verjame, naj gre pogledat izvedbo v realno podobo trenutno v Venezuelo, na Kubo ali S.Korejo.

      Se to: komunisti so zmagali v revoluciji, ne v vojni proti okupatorju. Ljubljana ni bila osvobojena niti dan prej kot je kolabiral nacistični stroj v Berlinu. Vojno so dobili zahodni zavezniki in rdeča armada. Ob tem, da je rdeča armada “osvobojenim” ozemljem prinesla samo novo gorje druge barve.

      • P.s. Zakaj to napišem v zvezi z Dražgošami? Ker nihče drug kot komunisti, mentalno zdresirani z boljsevizmom in v španski državljanski vojni, niti na pomisel take akcije ne bi prišel. Ker ljudje, ki normalno vrednotijo svet, ne bi nikoli žrtvovali svojega gostitelja ( nicesar krivih civilov v Drazgosah) za konflikt, ki so ga zakuhali samo oni, potem pa kljub lažnim obljubam stisnili rep med noge in pustili, da srd in maščevalnost kruti okupator sprosti nad domačini. Oboji so gnusno krivi kalvarije Drazgosanov, partizani in nemška vojska!

  4. Historia magistra vitae.

    https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/drazgoska-bitka-mozevanje/

    “Žal v oddaji ni bilo časa omeniti v Dražgošah rojenega (1917) Franca Fraklja, ki so mu Nemci ubili očeta in brata, da je razkurjen odromal med vaške straže in nato na zahtevni položaj poveljnika domobranske postojanke na Igu (kot Peter Skalar). S svojimi t. i. križarji (oz. črnorokci) je s palicami lastnoročno pobil več kot šestdeset ljudi, civilistov, kakopak, mladoletnih in starih, tudi mater desetih otrok.”

    Še enkrat

    Kriv ali nekriv, narod si je napisal sodbo sam. Ne slovenstvo in ne dobrobit naroda. Da, revolucija. Zmagala je ena stran. Danes imamo polpreteklo zgodovino, ki je ne moremo spremeniti. Lahko pa jo interpretiramo vsak po svoje. Igramo žrtve, dvigamo roke in oči k nebu. Vsak po svoje. A njim, ki so glasni (z desne ali leve) gre predvsem, kako že – za oslovo senco….in dobrobit politikantov.

    • Stran, ki je zmagala misli, da ima dedno pravico do oblasti. In dostopa do pipic, iz katerih jim po mili volji kaplja denar iz davkoplacevalskih žepov. Ideoloska podstat, ki utemeljuje to njihovo “pravico” so pa partizanskih in drugi skrajno levi miti, s katerim generacijam polnijo glave in v konkurentih oz. nasprotnikih slikajo črne pošasti, ki jih je treba spravit v vecno drugorazrednost. Sovražniki ljudstva, ( klero)fasisti, nazadnjaki ipd. Svobodo in demokracijo razumejo kot stanje, ko imajo vso oblast oni in le oni. Ker vlada ni njihova, ljudstvo silijo v mwntaliteto izrednih razmer in histerično prepričanje, da zdaj ni svobode in demokracije. V glavah se slovenska levica od komunizma nikoli ni ločila. To je velik problem Slovenije. Ki bi bil mnogo manjši, če bi bila v tranziciji izvedena lustracija in če Kučan ne bi dobil prvih predsedniških volitev, ampak Pučnik.

      • Spoštujem in cenim delo in lik g. Pučnika. Vse bi bilo (lahko) drugače. Tako pa…

        24.april 2022

        dan in praznik demokracije, ko bomo vsi (desni in levi) izkazali zaupanje v demokracijo.Zaupa(j)mo ljudem, ki imajo poštene namene in delujejo v dobrobit ljudi. Pokažimo politakantom kam sodijo…..tako desnim kot levim!

        PS Če bi bila izvedena lustracija, kdo pa bi lahko obstal? Tudi desni pol je v nekem delu bivše članstvo levega…..

        • Lustracija bi zajela samo višje funkcionarje režima in sodelavce udbe, nekoliko ostrejsa bi morala biti v pravosodju in na tožilstvu. S tem bi se razbil dobršen del omrežij, ki tvorijo globoko drzavo, saj bi ljudje, ki so zdaj oportuno voljni sodelovati z njimi, raje zbežali stran. Nic pretresljivega, nobenih pregonom in zaporov, ce ni bilo kaznivih dejanj, a demokracija bi lahko bolj sveze zadihala.

Comments are closed.