Drago Štoka tudi o bolečem izumiranju slovenstva v zamejstvu in v domovini

4
201
Drago Štoka pri celovški Mohorjevi z avtobiografijo Moj svet med Krasom in morjem
Drago Štoka s potovanjem po prehojeni poti

Nedavno tega je celovška Mohorjeva družba izdala novo avtobiografsko delo, ki ga je napisal dr. Drago Štoka, vidni pripadnik naših tržaških rojakov, z naslovom Moj svet med Krasom in morjem, s posvetilom »Hčerki Alenki in sestri Boženki ob njunem življenjskem jubileju«.

Podobno kot v nekaterih prejšnjih delih, pravi avtor, »da prihaja za človeka čas obračuna«, ko se ozira nazaj na prehojeno pot, od otroštva naprej prek zrelih let pa do jeseni življenja. V uvodnih poglavjih knjige se avtor v mislih vrača nazaj v otroštvo, v svojo Dlanjo vas pri Kontovelu nad Trstom, na samem kraškem robu, s čudovitim pogledom na Tržaški zaliv, daleč doli skoraj do Benetk.

Spomini na vsakršne uniforme, ki so v njegovem otroštvu korakale po vasi

V misli se mu vrača idila življenja njegovega kraja in njegovih ljudi, vključno staršev, ki so se s trdim delom spopadali z borno kraško zemljo, ki so jo morali najprej očistiti kamenja, ga zložiti v oporne zidove in si urediti svoje skromne paštne (terase), ki se s kraške planote spuščajo vse do morske obale. Komu je pri tem uspelo najti kak zaslužek tudi v Trstu, predvsem v pristanišču in železarni. Drugi so spet svojo skromno kmečko ekonomijo dopolnjevali z ribolovom, gospodinje pa so k temu dodale še svoj prihodek, ki so ga zaslužile s prodajo presežkov poljščin, vrtnin in cvetja na Ponterošu, to je na mestni tržnici ob Rusem mostu.

Ni manjkalo spominov tudi na prijetne dogodke v vasi, kot so bili bendima (trgatev), šagre (vaške veselice), obhajila, birme, procesije, pa prijetno modrovanje sosedov ob večernih urah na borjaču, velikem dvorišču sredi vasi. Pri tem se ni mogel ogniti niti vsakršnim uniformam, ki so v njegovem otroštvu korakale po vasi, od fašističnih, ki so vas nasilno preimenovale v Santo Stefano, prek esesovskih, pa ameriških in nato še partizanskih, ki so spočetka prinesle veliko veselje v vas, a z njim hkrati klico zla, ki je globoko razklala slovenski narod in ga še danes razdvaja.

Boleče izumiranje slovenstva v zamejstvu in tudi v domovini

Avtor se je na kratko sprehodil tudi skozi šolska leta, ko ga je življenje zaneslo ven iz domače vasi na slovensko klasično gimnazijo, najprej v Gorici in nato v Trstu, ter na koncu še na tržaško pravno fakulteto. Pa skozi svoje pestro življenje, tako v poklicnem delu kot tudi na družbeni sceni v Italiji, na Koroškem, v zdomstvu in v matični domovini, ki jo je na svojih planinskih in službenih poteh prehodil in prevozil po dolgem in počez. Pri tem ni mogel mimo globokih človeških vezi, ki jih je stkal z mnogimi življenjskimi sopotniki, od katerih jih je nekaj tudi poimensko naštel, ter jih je, že samo teh, za eno polno stran. Knjiga ni mogla tudi mimo tragedije v družini, ko mu je v svojih najlepših letih umrla soproga.

In tudi ni mogel mimo počasnega, a bolečega izumiranja slovenstva v zamejstvu in tudi v domovini, ki ga žalosti, a mu ne jemlje volje in poguma, da bi se ne boril za njegovo ohranitev. Življenjsko pripoved preveva namreč velika ljubezen do vsega: slovenskega: jezika, zemlje in države, pa še do morja in gora zraven. Zaznamovan s krščanskim etosom, pristopa k ljudem in dogodkom z zaupanjem, spoštljivostjo in ljubeznijo. V knjigi ni mogel niti mimo svečanih trenutkov, ko je 11. 3. 2016 prejel na gradu v Slovenski Bistrici prvo Pučnikovo priznanje »za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji« in potem še 26. 4. 2016 iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja priznanje »za neomajno prizadevnost pri delu za dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti«.

Svoje popotovanje po prehojeni življenjski poti je zaključil z nenavadno, a globo občuteno osebno izpovedno molitvijo.

»Ti, ki si mi bil blizu, ob meni in v meni, tudi v trdih časih negotovosti, skepse, hudih ran in stisk…Ti, ki si se od mene oddaljil, ali pa jaz od Tebe, ko me je kot vihar zaneslo življenje v javnost…Ti, h kateremu sem se obračal v zrelem obdobju mojega življenja, ko sem bil boje s samim seboj, v vrtincu misli, čustev in dejanj, z veseljem in žalostjo, z umirjenostjo in vzkipljivostjo, in čutil, da si mi blizu, čeprav molčeč in v meni nedoumljivi skrivnosti… Hvala Ti za vse to!…Hvala za veselje, mnogotere radosti, ki so mi bile dane, in hvala za vso žalost, ki mi je bila tudi dana…Hvala Ti za boleče padce, ki jih je bilo mnogo v osebnem življenju, in hvala Ti za radostne dvige, ko si mi pomagal spet pokončno na noge…Hvala ti za dar ljubezni, ki mi je bila dana v uteho in spodbudo v nemirnih trenutkih mojega življenja.

Hvala ti za ljubezen do ljudi, ki so mi bili blizu…Hvala Ti za dar svobodnega duha, ki je v meni vedno živo plamtel, in hvala Ti za življenjske vrednote, ki so bile živo v meni…Hvala Ti za ljubezen do materine govorice, do mojega rodu in jezika, do moje zemlje in človeka na njej. Hvala Ti za vse to, moj Stvarnik«.

4 KOMENTARJI

  1. Hvala vam, gospod Štoka, za vaše spodbudne besede, predvsem pa za vaše tolikokrat prezrto delo v prid slovenstva v zamejstvu, pa še za mnogo bolj prezrto delo v naši matični domovini. Če bi mi na naši strani premogli več takšnih velikanov, kot so Boris Pahor, Alojz Rebula, vi in še nekaj takšnih, bi nam bilo danes laže.
    Skrbi vas za usodo slovenstva na tržaškem Krasu, Goriškem in v Benečiji. Nič manj nas ne bi smelo skrbeti za našo usodo na Slovenskem. Če bo šlo tako naprej. Ampak skupaj z vašim optimizmom – lahko gre tudi drugače!

  2. Pa še to, ker morda, ne more biti sest5avni del prej povedanega: Velika škoda, ker niso bili Američani tako daljnovidni in niso ostali na Primorskem, tudi na vsem Slovnskem, vsaj do padca “železne zavese”. Da pa to ne bo usodno, naj se na nek eleganten način vrnejo in vzamejo Slovenijo pod protektorat, sicer se bo zlo, ki ga omenjate za čas po prihodu revolucionarne vojske, širilo na vse strani. Slovenija se je lahko osamosvojila “sama”, toda ne more se osvoboditi mednarodno povezane komunistične okupacije. EU ne more pomagati niti sebi, če bo šlo tako naprej! To je tisto, kar vpliva na izgubljanje poštenosti skozi odtujevanje kulturne in duhovne identitete, fizičnega odhoda drugam in v neprepoznavnost.
    In še ena stvar: povezanost, tesnejša povezanost na osebnem in organiziranem področju -pretoka osvoboditvenih dejanj na svetovni ravni ene Slovenije iz treh. Te naloge ni opravil SSk, ni niti tačela nobena vlada, ni zastavila nobena druga organizacija, ustabovljena prav v ta namen. Na to potrebo sem opozoril na Dragi 1986 in ni bilo občutiti potrebe. ZAKAJ? Posledice odsotnosti tega in onega dajo sedanji rezultat. Brez čutiti potrebe, ne more biti poti in dejanj na tej poti. Nikoli ni prepozno, ne moreveljati za odpadlo listje in neoprašeno cvetje. Pa hvala Bogu, da zares še ni prepozno za tiste, ki čutijo…

Prijava

Za komentiranje se prijavite