Objavljamo drugi del pogovora z Dragom K. Ocvirkom, teologom in publicistom (prvi del na povezavi.)
To leto je zaznamovala 70. obletnica zaključka 2. svetovne vojne. V Sloveniji je bilo veliko besed namenjenih procesu sprave. Kaj menite, kje smo kot narod v tem procesu?
Zaradi dominantne ideologije, ki po medijih, šoli, kulturi in drugih kanalih pronica v družbo, živi večina v prepričanju, da je medvojno in povojno dogajanje rdeče-črno, da je ‘rdeče’ edino zveličavno, in pristaja na floskulo ‘pustimo preteklost, delajmo za prihodnost’. Rešitev prihaja iz takih dogodkov, kot je bila Srebrenica. Sam sem kmalu po Srebrenici potegnil vzporednice z dogajanjem v povojni Jugoslaviji. V komunistični Jugoslaviji ni bilo le velikansko ideološko in politično čiščenje, ampak tudi etnično. Veliko narodnosti, ki so tu živele stoletja, so pobili ali pa izgnali, posebej Nemce, vojvodinske tudi slovenske. Vedno se čudim, kako prizadeto govorijo dominantni mnenjski voditelji o Srebrenici, ne vidijo pa vzporednic s tem, kar se je dogajalo pri nas. Zato toliko bolj klobuk dol pred predsednikom Pahorjem, ki je nedavno v Srebrenici potegnil to vzporednico. Povedal je, da on lahko o tem govori zato, ker se je nekaj podobnega zgodilo pri nas in še zdaj ni miru, ker nismo tega razčistili. Mislim, da je to prvič, ko je kak naš državnik te zadeve tako postavil.
Spomnim se, da je svoj čas nekdanji predsednik Kučan na neki konferenci o holokavstu razlagal, da grozote holokavsta ne smejo nikoli izginiti iz spomina in da je treba prihodnje generacije izobraževati o njem. In sem si rekel, kako je mogoče, da ta človek, takšnega govora ne pove doma. Pa bi samo besedo ‘Jud’ zamenjal s ‘Slovenec’ in besedo ‘nacizem’ s ‘komunizem’ in bi se čisto vse pokrivalo.
Ti dogodki okrog nas – Srebrenica, ISIS – bo mogoče v nas prebudilo zavest, da se tako ne dela, in da tega ne sme početi nihče, tudi če se ima za osvoboditelja, za naprednega, odrešenika … ne vem, kaj še, a tega se ne počne. Kristjani govorimo o odrešeniku, ki je šel raje na križ, kakor da bi koga na križ pribil. To bi moralo biti zgled za vse tiste, ki poskušajo reševati svet, da je treba služiti, ne pa moriti ali zasužnjevati.
Kako sicer ocenjujete stanje v slovenski družbi, trenutno družbeno in politično klimo?
Mislim, da, žal, idejno in mnenjsko nismo pluralna družba, ni pretoka idej. Hudi zidovi so na kulturno-filozofskem področju. Prisoten je pokrov, smo v ‘ekonom loncu’, v katerem nas kuha dominantna struktura, zato so vsi tisti, ki ne razmišljajo skladno z voljo dominantnih struktur, izobčeni, na robu. Njihov glas se v javnosti praktično ne sliši. S tega vidika smo daleč od zdravega pretoka idej.
Zaradi tega je tudi možna samo ena politična opcija, ena politična smer, ena gospodarska struktura, in to tudi vidimo, ne pelje nikamor. Za razliko od prejšnjega enoumja, smo zdaj v takšnem enoumju, ki formalno dopušča živeti drugače mislečim in alternativnim rešitvam, ampak se naredi vse, da to v javnost ne pride. Na trgu idej je prisotna ena sama, druge nimajo stojnice. Zaradi tega je to enoumje, odeto v plašč demokratičnosti, za moje pojme slabše od prejšnjega, ker je bilo prejšnje direktno in si se mu lahko uprl. Toliko kot je bilo disidentskih, alternativnih skupin, kot jih je bilo v osemdesetih letih, jih danes ni nikjer.
Tudi ljudje pri Časniku ste ena takšna skupina, ki bi rada mislila. Če ne bi bilo interneta, kje bi pa bili? Za zidovi in živ krst ne bi vedel za vas. Ljudje, ki ‘surfajo’, vas najdejo. Ni pa država nič naredila, da bi bile takšne skupine na odprti družbeni sceni. In je nemogoče pričakovati spremembe na boljše, če živimo v mlaki, zatohlosti.
Cerkev v Sloveniji je nekaj let po mariborski zgodbi spet dobila vodstvo s polnimi pooblastili. Navzven je delovalo, kot da bi bila Cerkev v krču, v neke vrste praznem teku. Kako vidite danes kondicijo Cerkve v Sloveniji?
Sam še nisem prepričan, da je bila dobra poteza, da so odstavili oba nadškofa. Mislim, da so se zadeve že takrat dobro peljale, in kolikor lahko od daleč presojam, na mariborski polom nista imela direktnega vpliva. Res je bilo videti, kot da je nekak krč, a po moje je bil to bolj umetni krč. Je pa res, da če ni vodstva, se ne ve ne kod ne kam. Sam sem še takrat, ko je bila še prejšnja ekipa škofov, zapisal, da delujejo kot ovce brez pastirja. Mislim, da je to pri nas nevarnost, v smislu da vsak škof vidi le svojo škofijo in je še vedno premalo poenotenega in usklajenega delovanja. Na papirju so smernice zapisane, a da bi to šlo v življenje …
Moram pa reči, da sem vedno občudoval in občudujem še bolj, odkar ‘izpod kora’ sledim zadevam, kako požrtvovalni, prizadevni, mnogi tudi herojski, svetniški, so župniki po župnijah. Pri nas bolj kot od škofov Cerkev živi z župniki, ki so res neverjetno predani. Dobro bi bilo, da te moči škof združi, poveže in da se to organizacijsko poveže tudi na ravni celotne Cerkve na Slovenskem. Ko gledate življenje vere v Cerkvi, poteka po različnih skupinah, ki so žive, močne, delovne, po župnijah ali pa se povezujejo na državni ravni npr. skavti, Karitas. Čim več tega bi bilo treba, to je Cerkev krščenih, ki živi in deluje. Vedno je tako: ti boš tam, kjer se čutiš priznanega, potrebnega, zaželenega. Več možnosti, ki se da vernikom, da se najdejo v kakšni skupini, več dejavnih vernikov bo.
Včasih pa sem kje slišal kakšnega bolj odgovornega na škofijski ravni, ki je potarnal, da se z laiki ne da, češ da hočejo nekaj po svoje. Še ni vzpostavljena dialoška kultura med duhovniki in škofi na eni strani in ljudmi na drugi strani. Ne gre toliko za ‘terence’ kot za tiste, ki so malo odmaknjeni v kakšni škofijski kuriji in imajo bolj opravka z administracijo, ‘regelci’ ipd. Ta obrat je marsikje še potreben, narediti korak, da bi bile te strukture, službe res v službi, ne pa da pričakujejo, da bodo drugi tako plesali, kot rečejo. Saj ne gre, da bi imeli laiki prav in kleriki narobe, ne gre za to. Gre za to, da se skupaj dela, za to gre.
Spremljate razprave, povezane s škofovskima sinodama o družini? Je mogoče z morebitnimi spremenjenimi pastoralnimi pristopi ohraniti neokrnjen katoliški nauk o družini?
Mislim, da je gotovo marsikje potrebna kakšna reinterpretacija. Zgodovina pokaže, da smo v Cerkvi različno pojmovali zakon, zakonsko skupnost, da je ta imela različne oblike v različnih časih. V takih družbenih kolobocijah, kot jih živimo danes, je treba najti takšne oblike zakonskega in družinskega življenja, ki bi zdržale. Ni dosti, da se reče ‘tako je treba’. Treba se je vprašati, kaj vse mora Cerkev storiti, da bi to, kar ima za ideal, zdržalo in obstalo.
Spomnim se, kako je nekoč kardinal Glemp, poljski primas, udaril po francoskih škofih, češ da so laksni, popustljivi glede splava. A so ga francoski škofje opozorili, da ima tako katoliška Poljska mnogo višji odstotek splavov kakor Francija. Če je v Franciji število splavov upadlo, je bilo to tudi zato, ker je francoska škofovska konferenca prenehala postavljati na prvo mesto govorjenje in je vzpostavila učinkovito mrežo pomoči ženskam v stiski. Dejanja so rešila marsikatero življenje, ne »grmenje« proti.
Danes živimo v izredno individualizirani družbi. Nič v družbi ne pomaga paru, da je skupaj. Delata vsak na svojem koncu, vsak z drugačnim tipom ljudi, delovni čas je praktično ves dan, zelo malo časa imata zase. Potrebno je verjetno vzpostaviti mrežo, kjer bi se ti ‘individualizirani pari’ ulovili in jim bo ta mreža pomagala, da se bosta vedno znova lahko zbližala. Splošno družbeno ozračje je takšno, da ju vleče narazen. Tukaj pa lahko Cerkev ogromno naredi.
Že dolgo tega sem sam o tem pisal, da je eno od poslanstev Cerkve v individualizirani družbi, da ustvarja prostore srečanja. In da je tudi sama prostor srečanja, papež pravi dom, kjer se vsak počuti doma. Ampak ta dom je treba (so)ustvarjati! Če bo sinoda šla v tej praktični, pastoralni smeri, bo naredila največ za to, da se ideal katoliškega zakona pokaže kot uresničljiv. Sam ne vidim potrebe po spremembi doktrine, vidim pa potrebo po dodatnem angažiranju pri ustvarjanju mrež srečevanja, podpore … Saj to že obstaja, številne so zakonske skupine, ampak v tem je treba iti naprej.
Kako vidite prihodnost Cerkve na svetovni ravni, posebej ob sporih liberalnih in konservativnih krogov, ki se kažejo prav ob razpravah o sinodi ter ob delovanju papeža Frančiška?
Ko so na letu iz Latinske Amerike vprašali papeža Frančiška, če mu bo Cerkev sledila v njegovem gospodarskem, ekonomskem nauku, je odgovoril, da on sledi Cerkvi in da zgolj oznanja njen družbeni nauk. On sledi Cerkvi, ne Cerkev njemu. Mislim, da je to pravilna umestitev tudi papeške nezmotljivosti. Nezmotljiva je celotna Cerkev, ki pa se izraža preko papeža – kadar gre za verske zadeve, saj vemo …
Hočem reči, da se moramo vsi postaviti v Cerkev, ne pa pred njo v smislu: ‘Mi že vemo, kaj je prav, kam je treba Cerkev odvleči, odpeljati’. Ne, skupaj smo v Cerkvi odgovorni za to, da se evangelij ne le širi, ampak uresničuje. Ga ni, razen Svetega Duha, ki bi mogel reči: »Jaz pa vem!«. Mi se moramo pogovarjati, iskati, tehtati, poslušati … saj so se morali tudi apostoli zmeniti, dogovoriti, na Jeruzalemskem zboru, da so lahko potem zapisali: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim …«
Glede prihodnosti Cerkve kot Kristusove Cerkve, ki se pusti voditi njegovemu Duhu, sem bil vedno zelo miren, saj ji je Jezus obljubil, da je peklenska vrata ne bodo premagala.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
