Z Šarcem so v retoriko levice prišle prispodobe. Ko je predlagal ministre, je npr. poudaril, da šteje samo rezultat, in to ponazoril: »Nogomet brez doseženega gola ne upraviči pričakovanj.«
Prispodobe, ki jih je doslej uporabljala desnica, je levica jemala po črki in jih ožigosala za sovražni govor, kadar je le mogla. Zato si ni težko predstavljati, kakšne gonje bi bil deležen desničar, če bi premierstvo primerjal s hlevom, ministre pa z Živino! Ko je to storil premier igralec, so mu ploskali. Kako ne, saj prispodoba zveni kot odmev znamenite Orwellove živalske farme, pa tudi sestavljanje koalicije je bilo tako videti. Polnjenje hleva s trojčkom Cerar, Židan, Erjavec, ki je štiri leta delal štalo po Sloveniji, je bilo zahtevno. Človek se tega ne bi lotil, če ne bi imel neskončnih ambicij in goreče želje po oblasti. Hlevar se je zato pogodil s petimi velikimi živinami in spisali so pogodbo, ki državljanom obljublja vse, kar si bodo zaželi, ker bo denarja dovolj, saj jim ga bo vlada pobrala z davki. A to je le ena od protislovnih obljub, ki krasijo pogodbo, tako da ta nič ne zaostaja za Zapovedmi Živalske farme:
»Vse to je bilo zapisano zelo lepo in tudi pravilno, samo beseda ‘prijatelj’ je bila napisana ‘perjatu’ in na nekem mestu je imela črka S okrogline obrnjene narobe.«
Ko so velike živine poskrbele za srečo državljanov, so morale še zase. Pod mizo so si razdelile vladni kolač in za videz resnosti priredile še predstavo preverjanja kandidatov. Težav pri tem ni bilo, saj so ubogljivi poslanci šesterčka kot vetrnice – po vesti, se razume – potrjevali kandidate. Podobnost z Orwellovimi živalmi ni naključna:
»Ali so podgane naše prijateljice? Glasovanje je bilo naglo in velika večina je določila, da so podgane prijateljice. Samo štirje so glasovali proti …«
Po tem ključu so bili izvoljeni vsi, najsi so o svojem prihodnjem poslu kaj vedeli ali ne, tudi Tugomir Kodelja. Zakaj mu je gospodar hleva dal brco in z njo vred osmešil čudovito total(itar)no disciplino koalicijske črede, ni jasno. Če ta poteza – gospodar jo je ponovil ob imenovanju Damirja Črnčeca – pomeni, da so vajeti v njegovih rokah, lahko pričakujemo spopad med njim in onimi, ki so mu hlev zaupali. Seveda pa je to lahko le kiks vajenca, neveščega obrti. Če gre za prvo, je upanje, da so nujne reforme mogoče in bo vladna ekipa zabila kak gol. Če pa so to le vajenske nerodnosti, čaka Slovenijo ekonomsko in politično, kulturno in duhovno nazadovanje. Vlada pa bo Sloveniji zabila avtogol.
Levica nadzornica vlade
Da dobi Slovenija avtogol, skrbi Levica, ki ima vlogo nadzornice Šarčeve vlade in usmerjevalke v svetlo preteklost. Zato je – še preden se je vlada zazibala v svojih foteljih – sprožila vojno proti gospodarstvenikom, ki nas vlečejo naprej. Njene grožnje so v sozvočju s prekucniško pesmijo farmskih živali:
»Melodija je bila presunljiva, podobna tisti 'Kovači smo ...' Besedilo pa je bilo takšno: (...) Bogastvo vse takrat bo naše: pšenica, ječmen, detelja, fižol, seno in sočna pesa, ko zlata doba bo prišla.«
Ker mirjenje pred grožnjami mesečnikov ljudi ni pomirilo, so strokovnjaki za meglo spustili iz gozda Šiškove burkeže, ki so na las podobni Turnškovim. Resna grožnja državi in demokraciji naj bi bila Štajerska varda, ne pa mesečni in Turnškovi jurišniki, ki se borijo samo za »svetlo bodočnost«. Kot razlaga poslanec Kordiš, so komunisti tja že »popeljali slovenski narod skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi«, vendar si te pridobitve »slovenski politični razred v zadnjih 25 letih na vse kriplje prizadeva minirati«. Orwell, ki je bil španski borec, je o takšnem govoričenju že leta 1943 zapisal:
»Oglejte si romantično hujskaško gnojnico, ki so jo v tistem času naši levičarji obilo zlivali na vse strani. Vse tiste oguljene stare fraze! In kako nedomiselno brezčutne!«
Ima pa Kordiš prav, da vsem naporom navkljub totalitarnih pridobitev v zadnjih 25 letih ni uspelo minirati.
Strah: beton trajnosti
Na zaslišanju so kandidati za hlev pokazali, da ne poznajo ne dela, ki jih čaka, ne koalicijske pogodbe in so mimo nje razpredali o svojih načrtih. Podobno je sam hlevar dal vedeti, da bo njegove odločitve narekovalo dogajanje: »Če bi že danes imeli odgovore na vsa vprašanja, če bi že danes vse jemali rutinsko, potem bi iskali slabe rešitve.« Ali to pomeni, da je koalicijska pogodba mrtva črka? Da in ne, ker se bo sproti, glede na potrebe ohranjanja oblasti, dopolnjevala ali ignorirala. Tako kot na Živalski farmi. Ko so prašiči začeli spati v postelji, je bila zapoved, naj nobena žival ne spi v njej, dopolnjena: »naj ne spi v postelji z rjuho«. Ko so prašiči začeli pijančevati, so zapoved, naj nobena žival ne pije alkohola, dopolnili s »čezmerno«. Ko je merjasec Napoleon dal pobiti vrsto živali, so zapoved, naj nobena žival ne ubije druge, dopolnili z »brez razloga«. Ko so prašiči utrdili svojo oblast, zapovedi niso bile več potrebne, razen ene: »Vse živali so enakopravne, toda nekatere so enakopravnejše od drugih.«
Ljudje gredo na oblast kot muhe na med. Za poslanske stolčke se jih je potegovalo več sto in nič koliko strank, enako za ministrstva. Tem dejstvom navkljub je gospodar, ko je napolnil hlev, živine pohvalil, ker »so prevzeli nase težko breme, kajti lažje je od strani opazovati in kritizirati, kot pa kaj narediti«. Nič drugače ni počel propagandist Cvilko:
»Neutrudno je pojasnjeval, kako brezkončno je delo pri vodstvu in organiziranju farme. Večinoma je bilo to delo takšne vrste, da ga druge živali ne bi mogle razumeti. Prašiči morajo vsak dan hudo garati nad takšnimi skrivnostnimi zadevami, kot so ‘kartoteke’, ‘poročila’, ‘norme’ in nad vsakovrstnimi zapiski. To so bile velikanske pole papirja, ki so bile nadrobno napisane – in brž ko so bile povsem pokrite s pisanjem, so jih sežgali v peči. Vse to je bilo, je pojasnjeval Cvilko, za blagostanje farme velikanske važnosti.«
Kaj nas pravzaprav čaka pod to vlado?
Počakajmo in bomo videli, se glasi Šarčev odgovor. Eno je gotovo, nastala je iz strahu pred Janšo in bo tudi zdržala, dokler bo Janša na obzorju.
»Ali veste, kaj bi se zgodilo, če bi mi prašiči ne opravljali svojih dolžnosti? Jones bi prišel nazaj! Da, Jones bi se vrnil! Prav gotovo, tovariši!« je kričal Cvilko in pri tem skakljal sem in tja in mahljal z repkom. »In prav gotovo med vami ni nikogar, ki bi si želel, da bi. se Jones vrnil!«
Zaradi »zunanjega sovražnika« je Šarec trdno v sedlu, ne glede na koalicijske razprtije, in ima zato (precej) proste roke, vprašanje je, ali jih bo znal uporabiti za uspešno delo ali zgolj za oklepanje oblasti.
Spomnimo za konec, da demokracija vključuje tudi alternativo oblasti. Do tega pri nas ne bo prišlo, če se desno krilo slovenskih političnih pljuč ne bo prezračilo in v polnosti zadihalo. Brez temeljitega (samo)kritičnega premisleka ne bo šlo, če je desnemu polu kaj do demokracije. Kakšno drugo pot bo treba ubrati kakor gospodar Jones. Ta je namreč »skoraj ves čas posedal samo v krčmi in se vsakomur, ki ga je le hotel poslušati, pritoževal nad veliko krivico, ki jo je utrpel, ko so ga njegove ničvredne živali izgnale z njegove imovine.«
Prispevek je bil objavljen v septembrski številki Slovenskega časa (stran 2 in 3), ki je priloga tednika Družina
