»Nikjer nimajo javnega kritiziranja prijateljev za konstruktivni pristop. Če se odločite za nekonstruktivno pot, bo to negativno vplivalo na vzajemno zaupanje in razumevanje in se bo poznalo v trgovskih in gospodarskih odnosih,« je februarja kitajski veleposlanik Deng Le podučil Turke.
Razlog za to ostro reakcijo je bila izjava turškega zunanjega ministra ob (domnevni?) smrti glasbenika in pesnika Abdurehima Heyita, pripadnika muslimanskega ujgurskega ljudstva, v kitajskih zaporih. »Uvajanje internacijskih taborišč v 21. stoletju in sistematična asimilacija ujgurskih Turkov, kar počnejo kitajske oblasti, je velika sramota za človeštvo.«
Kar je povedal turški zunanji minister drži, drži pa tudi, da Turčija ni s svojim pogromom nad Kurdi in ostanki krščanskih Cerkva ravno zgled spoštovanja človekovih pravic in verske svobode. Na te pravice se spomni samo, ko gre za muslimanske Turke, bodisi da so njihove pravice kršene kot v Kitajski, bodisi da poskuša pod krinko teh pravic upravljati in voditi turške islamske skupnosti v EU.
Da je v kitajskem primeru šejtan odnesel šalo, je jasno iz molka predsednika Erdogana. Ta je še leta 2009, ko je bil predsednik vlade, kitajsko zatiranje Ujgurov označil za »genocid«, pa še zdaleč ni bilo tako vseobsežno kakor danes. Toda sedaj je sultan v drugačnem položaju, ker je močno skrhal odnose z ZDA in EU, gospodarstvo pa mu peša. Zato Turčija (ali pa Erdogan, da se obdrži na oblasti!) krvavo potrebuje Kitajske naložbe in se s Kitajci pogaja za visoko-hitrostne železnice in atomske centrale. Prav tako bi se rada vključila v kitajski mega projekt Pas in pot, saj ima idealni strateški položaj med Azijo in Evropo. V okviru tega so Kitajci že investirali milijardo v carigrajski kontejnerski terminal. To pa gotovo odtehta pravice Ujgurov! Z incidentom so Kitajci ubili dve muhi na en mah: Turčijo so stisnili v kot, EU pa posredno sporočili, česa nočejo slišati v trgovskih in gospodarskih pogovorih in pogajanjih z njo.
Iz poročil ni razbrati, da bi bile te dni človekove pravice na pogajalski mizi v Parizu, za katero so sedeli kitajski predsednik Xi Jinping in EU trojka: francoski predsednik Macron, nemška kanclerka Merklova in predsednik EU Komisije Jean-Claude Juncker. Kljub EU trojki ni bilo videti, da bi ta EU sloga naredila kak poseben vtis na Xi Jinpinga. Toliko bolj, ker je v Pariz prišel iz Rima, kjer se je dogovoril, da bodo Italijani pristopili h kitajskemu medcelinskemu Pasu in poti, pred tem pa je Grčija vanj že vključila pristanišče v Pireju. V Evropi deluje tudi Pobuda 16+1, v kateri sodeluje s Kitajsko 11 članic EU, vzhodnoevropske države in pet balkanskih. Grčija, Madžarska in Hrvaška so EU preprečile, da bi potrdila obsodbo Kitajske zaradi kršenja mednarodnega prava v Tihem oceanu. Tako ali drugače je v kitajski projekt vključenih že trinajst članic EU od osemindvajsetih, Italija pa prva iz skupine G7. In ne nazadnje, obisk je potekal v kaosu Brexita.
Preden se je EU članicam sploh uspelo dogovoriti, kako bi skupaj nastopile v odnosu do Kitajske, jih praktično že polovica plete svilni pas in pot. Zato je vprašanje, koliko se je Kitajcem zdelo verodostojno zatrjevanje predsednika Macrona o slogi v EU ali pa so ga razumeli bolj kakor pobožno željo:
»Med nami so razhajanja, ker izvajanje oblasti ne gre brez rivalstva in nihče ni naiven glede tega. Vendar mi spoštujemo Kitajsko (…) in naravno pričakujemo od naših velikih partnerjev, da tudi oni spoštujejo enotnost EU kakor tudi vrednote, ki jih zagovarja.« Pri tem je navedel kitajskega misleca Konfucija in dal Xi Jinpingu vedeti, da so trije predstavniki EU, s katerimi se pogovarja, koristni prijatelji. »Tri vrste prijateljev so koristne, tri pa škodljive. Koristni so: pošteni prijatelj, zvesti prijatelj in izobražen prijatelj. Škodljivi so: lažni prijatelj, medel prijatelj in čvekavi prijatelj.«
Glede vzajemnosti med Kitajsko in EU so vsi trije predstavniki EU sneli rokavice. Macron je poudaril, da »si želimo skupaj graditi večstranski prenovljeni okvir, ki bo bolj pravičen, bolj uravnotežen (…) Sodelovanje prinaša več kakor konfrontacija, in z odpiranjem dobimo več kakor z zapiranjem.«
Nič manj ni bila jasna Merklova: »Nove svilne poti so zelo pomemben projekt. Mi Evropejci želimo v njem igrati neko vlogo, vendar mora biti to v vzajemnosti, vendar imamo pri iskanju vzajemnosti nekaj težav.«
Enak refren tudi Juncker: »Rad bi, da so evropska podjetja deležna enake stopnje odprtosti kakor kitajska podjetja v Evropi. To je popolne!«
Nasprotno pa je Xi Jinping Evropejcem posadil nekaj rožic:
Gotovo, v vsem se ne strinjamo, med seboj tekmujemo, vendar je to pozitivno tekmovanje. (…) Zdaj skupaj lepo napredujemo. Zaradi nezaupanja ne smemo ves čas gledati nazaj. (…) Pariz se najbolje vidi z Eifflovega stolpa in visoko se je treba dvigniti, da bi mogli prav presojati skupaj opravljeno delo.«
Takšno sajenje rožic sta v delu Kitajska je/in svet (Sophie Boisseau du Rocher, Emmanuel Dubois de Prisque. 2019. La Chine e(s)t le monde) analizirala avtorja in pokazala, da ga je treba razumeti v duhu pojma huayuquan. Pojem pomeni nekaj takšnega kot »pravica do besede«, »moč govora« in ga uporablja komunistična partija. Komunisti so prepričani, da je gospodovanje nad svetom delno posledica moči, ki jo ima javni diskurz, in da bo Kitajska postala vodilna sila, če uveljavi svoj usmerjeni diskurz na svetovnem odru.
V tem kontekstu partijskega diskurza in miselnosti je mogoče bolje razumeti, zakaj ima partija človekove pravice za »buržoazne«, sama pa zagovarja »ekonomske«. Delovna taborišča omogočajo državljanom, konkretno Ujgurom, drugim narodnim manjšinam in oporečnikom, da so zaposleni in uživajo vse blagodati »ekonomskih« pravic. Tudi dejstvo, da Xi Jinping med obiskom Rima ni stopil v Vatikan do papeža, jasno kaže, da drugih interesov in vizije kot so trgovski, gospodarski, varnostni in politični nima.
Toda prav po jasnosti interesov in vizije se Kitajska razlikuje od drugih, kot je lani ugotavljal nemški zunanji minister Sigmar Gabriel.
»Videti je, da je Kitajska edina država na svetu z nekakšnim izvirnim globalnim, geostrateškim konceptom. (…) Sami sebe lahko karamo zato, ker kot ‘Zahod’ nimamo svoje strategije, s katero bi našli novo ravnotežje med svetovnimi interesi, ravnotežje, ki temelji na pomiritvi in skupni dodani vrednosti, ne pa na zmagi enega nad drugimi, kar je enostransko pridobivanje koristi.«
Če upoštevamo vse to, je sodelovanje pri projektu Pasu in poti smiselno in razumno. Zgodovinar Peter Frankopan sklene svojo knjigo Nove svilne poti, sedanjost in prihodnost sveta z naslednjo mislijo (Peter Frankopan. 2018. The New Silk Roads. The Present and teh Future of the World).
»Kralj Čao v severovzhodni Kitajski, ki je vladal pred približno 2500 leti, je izjavil: ‘Talent, da hodimo po včerajšnjih poteh, ne zadošča za izboljšanje današnjega sveta.’ Ta modrost je za danes tako primerna, kakor je bila nekoč. Razumevanje, kaj sproža spremembo, je prvi korak pri usposabljanju na pripravljenost in prilagojenost spremembi. Poskus, da bi spremembo upočasnili ali zaustavili, je iluzija. Iluzija pa ni dejstvo, da nastajajo svilne poti, in bodo še naprej. Njihov razvoj, potek in spreminjanje bodo oblikovali prihodnji svet v dobrem in slabem. In to zato, ker so svilne poti vedno to delale.«
Če ima zgodovinar prav, potem ne bo odveč, če ob evropskih volitvah spregovorimo in premislimo, kako bomo Evropejci sodelovali, najprej med seboj in se nato uskladili glede enotnega vključevanja v oblikovanje nove svilne poti. Samo enotni bomo nekaj pomenili in dosegli, razdružene pa nas bodo Kitajci stisnili v kot, tako kot so storili s 80 milijonsko Turčijo.
