Drago. K. Ocvirk: Krištofova nedelja – ”Ljubo doma, …”

0
620

Ljubo doma, kdor ga ima, pravi pregovor. Katoličani v Sloveniji se zavedajo, da si dom želi sleherni človek. Zato po svojih močeh pomagajo prišlekom in širokosrčno darujejo za misijone. V času globalnih migracij bi veljalo to dejavnost in njej podobne širiti in krepiti, da bi ljudje imeli dom v svoji domovini in bi tujina ne bila tako privlačna. V tem duhu bi morala potekati tudi meddržavna pomoč. V tem primeru bo v razvitem svetu več možnosti, priložnosti in pripravljenosti pomagati beguncem, žrtvam vojn in naravnih katastrof.

Da so se ljudje vedno selili in se bodo, je pravzaprav banalna ugotovitev, ki pa jo (stalni) naseljenci radi pozabljamo. A če se ozremo čez planke svoje posesti vidimo, da v odročnih koncih sveta še vedno obstajajo nomadi. Do iznajdbe poljedelstva pred deset tisoč leti je bilo človeštvo nomadsko, potem pa se je začela sedentarizacija in nomadski način življenja počasi odrivala na obrobja. Tam še danes srečamo nomadska ljudstva. A tudi naseljenci se selijo tako po svoji državi kot iz nje. V ZDA ljudje zamenjajo v svojem življenju v povprečju štiri kraje bivanja, ki so lahko več tisoč kilometrov narazen. Po podatkih Statističnega urada RS (DURS) je bilo lani pri nas registriranih 112.356 notranjih selitev (tj. sprememb naselja bivališča znotraj države). Naši državljani pa se tudi odseljujejo: lani 9.900, tuji pa se sem priseljujejo: lani 15.500, večinoma s področja nekdanje Jugoslavije.

Čeprav spremlja država selitvena gibanja statistično, pa očitno stori daleč premalo za dovolj ugodno ozračje, da ne bi tako visoko število domačinov, predvsem visoko kvalificiranih mladih, iskalo boljšega življenj v tujini. Če hočete aktualni in akutni primer, pomislite na odseljevanje zdravstvenih kadrov, kar vlada rešuje le s kozmetičnimi ukrepi in z uvažanjem tujega zdravstvenega osebja za drag denar brez znanja slovenščine. Zdravstvo je trenutno le najbolj kričeč primer slabe politike, ki peha ljudi v odhajanja na tuje. Po drugi strani pa prihajajo k nam ljudje iz držav z nižjim standardom, ker se jim tu obeta boljše življenje kakor doma. To priseljevanje govori, da se tudi drugod soočajo s podobnimi problemi kot pri nas. Zato bi danes v globalnem svetu težko našli ljudstvo ali državo (Severna Koreja in morda še kakšna), ki ne pozna odhajanja svojih članov. Še zlasti je takšno odhajanje boleče za male narode, sploh pa za manjšine, narodne ali verske. To namreč na dolgi rok skoraj neizogibno pomeni njihovo izginotje.

Takšne primere množičnega eksodusa imamo v 20. stoletju v naši soseščini na jugu in vzhodu Sredozemlja. Nekaj manj kot milijon zatiranih Judov je moralo zapustiti severno Afriko, ki je bila njihov dom že v antiki, enako se je na Bližnjem Vzhodu zgodilo milijonom kristjanov, ki so tam živeli od nastanka krščanstva dalje. Voditelji teh starodavnih krščanskih skupnosti so se trudili, da bi ljudi zadržali, a precej neuspešno, saj ljudje nočejo živeti v drugorazrednosti in brezperspektivnosti, če imajo na Zahodu več možnosti za človeka vredno življenje. Zaradi prevladujočega sekularizma in multikulturalizma so zahodne vlade do nedavnega mirno gledale, ko se je na Bližnjem Vzhodu širil agresivni sunitski monoreligionizem. Njegove žrtve niso samo kristjani in druge nemuslimanske skupnosti, marveč tudi nesunitski muslimani (šiiti, alevi, sufiji idr.). Končna posledica tega pa je množično izseljevanje na Zahod in izumiranje teh skupnosti. Vendar velja poudariti, da sta to preseljevanje in naselitev na Zahodu potekala legalno.

Izseljevanje Slovencev ni od danes, ampak se je začelo množično z industrializacijo konec 19. stoletja; val preseljevanja je sprožil razpad Avstro-Ogrske; poleg odhajanja na tuje v času kraljevine Jugoslavije je ta Slovence selila po celotnem teritoriju; eksodus leta 1945 je štel več deset tisoč beguncev; po odprtju meja po letu 1960 se je po zahodni Evropi porazgubilo na deset tisoče Slovencev in tako vse do danes. To je razlog, da imamo Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (za časa desne vlade je obstajalo ministrstvo) in da deluje nekaj državnih ustanov, npr. Izseljenska matica, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. Naša Cerkev je od začetka izseljevanja organizirala pastoralo med izseljenci. Prav slovenske župnije, ki so v obeh Amerikah imele tudi slovenske šole, so bili kraji druženja in ohranjanja slovenstva na tujem vse do danes. Vidimo torej, da smo Slovenci del svetovnih migracij in da je mogoče srečati rojaka tudi v najbolj oddaljenem in zakotnem koncu sveta.

Ko sem v okviru Misijonske družbe lazaristov več semestrov deloval na Salomonovih otokih v Tihem oceanu, sem odkril, da je na misijonu v Bumi na otoku Malaita leta 1925 prebolevala hudo malarijo Celjanka Alma Karlin. Res, ni bila priseljenka in nima lepe besede za Salomonove otoke, je pa nekaj let za njo tja prišla za stalno misijonarka Metoda Fabčič. Delovala je na več otokih, tudi na Malaiti, kjer so po besedah Alme Karlin »živeli najbolj divji ljudožerci« teh otokov. Sestra Metoda je povsod poučevala in zdravila, kmetovala in učila dekleta in žene pripravljati hrano, vodila sirotišnico … Starejša žena, ki je kot sirota odraščala pri naši rojakinji, mi je dejala: »Jaz sem Slovenka, ker je moja mama s. Metoda, Slovenka.« Povedala je še, da je bila Metoda »hard worker«, garač. Zanimivo, da mi je naše misijonarje na Madagaskarju enako opisal kardinal Viktor Razafimahatratra. Povedal je, da jih mora opominjati, naj delajo manj, ker niso vajeni podnebja in se bodo hitro izčrpali. Po cele dneve so namreč obdelovali riževa polja, da bi ljudem, ki dela niso cenili, pokazali, da je častno. Pač po načelu: besede mičejo, zgledi vlečejo.

V državah v razvoju si ljudje predstavljajo, da je življenje v »belem« svetu ugodno in lagodno in si tudi sami želijo česa takega. Nemalokrat je ta napačna predstava glavna vaba in motiv za odhod v »bogati« svet. Primorec, uspešen podjetnik v ZDA, mi je dejal, da si je pri 20-tih želel vespo, s kakršnimi so se v njegovo vas pripeljali Italijani in je zato pobegnil skozi železno zaveso v svobodo. Ko bi vedel, da za zaveso niso samo vespe, ampak še vse kaj drugega, bi dvakrat premislil, ali je vredno na tuje zaradi vespe, je še pribil. Že sama navzočnost misijonarja pomaga ljudem, da si ustvarijo bolj stvarno podobo o svetu, iz katerega prihaja. Če se jim njegova navzočnost zdi najprej skregana z zdravo pametjo, pa začenjajo počasi spoznavati, da se misijonar med njimi dobro počuti, mu je všeč in ni videti, da bi pogrešal sanjski svet, iz katerega prihaja. Ob njegovem zgledu in pripovedovanju spoznavajo, da se bolj splača truditi za izboljšanje življenjskih razmer kakor pa sanjati o pravljični deželi belcev in si želeti tja.

Ko človek odpre Naslovnik Cerkve v Sloveniji se ne more načuditi koliko dobrodelnih ustanov obstaja poleg razvejane Karitas. Vendar se dobrodelnost slovenskih katoličanov in njihove Cerkve ne konča na državnih mejah. Nasprotno! Ta teden je Karitas skupaj z evropskimi vrstnicami pripravila okroglo mizo o povezavah med migracijami in globalnim razvojem. Akcija Kaj je DOM? je ena od aktivnosti triletnega projekta MIND (Migration. Interconnectedness. Development / Migracije. Povezanost. Razvoj), s katerim se poskuša spodbujati razmislek in širše razumevanje, zakaj nekateri ljudje zapustijo svoj dom. Karitas izhaja iz dolgoletnih izkušenj in spoznanj pri razvojni pomoči v Afriki in na Balkanu ter pomoči žrtvam trgovine ljudi. Ni še teden okrog in že bo jutri, na Krištofovo nedeljo, potekala akcija MIVA v organizaciji Misijonskega središča. V njej se po cerkvah zbirajo darovi za vozila naših misijonarjev, da lahko pomagajo ljudem, med katerimi živijo.

Zgovorne so zahvale misijonarjev za vozila od lanske akcije. Usmiljenka Ana Burger, Ruanda, je prejela Toyoto: »Res, ta veliki dar v obliki avta je prišel v pravem trenutku za pomoč našim sestram, ki so v službi pri beguncih v Burundiju. Vsak dan gredo na delo v 20 km oddaljeno begunsko taborišče. Zavedamo se tudi vaše darežljivosti in požrtvovalnosti iz prejšnjih let, kajti to ni prva pomoč, ki smo jo prejele od vas. Naj bo Bog bogat plačnik!«

Lojze Podgrajšek, Malavi: »Dragi dobrotniki, s sredstvi za nakup poljedelskih strojev ste naši novi šoli, družinam učiteljev in podpornih sodelavcev omogočili boljšo in obilnejšo pridelavo hrane. S tem vašim darom bo naša gimnazija z internati za fante in dekleta kmalu sposobna samooskrbe …«

In še ena od prošenj Misijonskemu središču za pomoč novemu misijonu Kiguhu na višini 1900 m: »Ceste so prevozne le s terenskim vozilom, v deževnem obdobju je situacija še slabša, saj so tla ilovnata. Avto se bo po večini uporabljal v zdravstvene namene, za potrebe porodnišnice in zdravstvenega centra, za nakup zdravil, prevoz bolnikov in oskrbo po odročnih vaseh …« (usmiljenka Bogdana Kavčič, Burundi).

Ljubo doma, kdor ga ima, pravi pregovor. Katoličani v Sloveniji se zavedajo, da si dom želi sleherni človek. Zato po svojih močeh pomagajo prišlekom in širokosrčno darujejo za misijone. Zavedajo se namreč, da s tem preko misijonarjev pomagajo ljudem, da si v svoji domovini uredijo dom in potrebno življenjsko varnost od hrane do zdravstvene oskrbe, šolanja svojih otrok in dostojnega preživljanja starosti. Misijonska dejavnost, ki je možna zaradi požrtvovalnosti posameznikov in radodarnosti njihovih vrstnikov v veri, je dobra praksa. V času globalnih migracij bi veljalo to dejavnost in njej podobne širiti in krepiti, da bi ljudje imeli dom v svoji domovini in bi tujina ne bila tako privlačna, da se tja napotijo zaradi »vespe«. V tem duhu, ne pa birokratskem, bi morala potekati tudi meddržavna pomoč. V tem primeru bo v razvitem svetu več možnosti, priložnosti in pripravljenosti pomagati beguncem, žrtvam vojn in naravnih katastrof.

Prijava

Za komentiranje se prijavite