Dragan Petrovec na velikem OF-protestu nagovoril drhal

Dragan Petrovec, ki je leta 2014 v Odboru 2014 videl zametek drhali«, je čez sedem let govoril (drhali?) na velikem OF-protestu. Foto: Twitter

Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli (Mt 24,11). Dan za dnem se v Ljubljani uresničuje Kristusovo svarilo, kakor ga je zapisal evangelist Matej. Na dan upora proti okupatorju (27. aprila t. l.) so si krivi preroki dali duška pred množico zavedenih. Med krivimi preroki so s svojimi (prazničnimi?) govorniškimi izpadi in zavajanji največjo pozornost vzbudili trije: dva univerzitetna profesorja in upokojenka.

Dragan Petrovec in njegove drhali

Prof. dr. Dragan Petrovec, vodilni strokovnjak za izvrševanje zapornih kazni, je leta 2014 v protestnikih pred ljubljanskim sodiščem videl »zametek drhali«. Čez sedem let vse prav pride, pravi pregovor, in tako je on leta 2021 govoril (drhali?) na velikem OF-protestu. Pravna znanost, še zlasti če je oplemenitena z volonterskim delom pri Forumu 21, je eksaktna, zato javnost od omenjenega profesorja upravičeno pričakuje natančno razlago o vrstah drhali in kriterijih za razvrščanje.

Eden od kriterijev bi skoraj zagotovo moral biti število udeležencev protesta: do sto udeležencev zametek drhali, do tisoč drhal, do deset tisoč strahospoštljiva drhal, nad deset tisoč krvoločna drhal. Kako na meje med vrstami drhali vpliva ideološki naboj, je zelo težko vprašanje, ki ga je treba prepustiti tistim pravnim strokovnjakom, nad katerimi še vedno veje Bavconova doktrina.

Dragan Petrovec, če imate aktualno vlado v želodcu in bi se radi olajšali, bruhajte doma.

Vam kot univerzitetnemu profesorju, ki se ukvarja z zelo občutljivo specialnostjo, bi moralo biti že ideološko navijaštvo tuje, kaj šele spodbujanje (drhali?) k državljanski nepokorščini in kriminalu.

Boris A. Novak znova postaja urednik Kurirčka

Dr. Boris A. Novak je univerzitetni profesor, uspešen in plodovit literat, Prešernov nagrajenec, izredni član SAZU, (so)snovalec in podpisnik raznih politikantskih peticij in ne nazadnje urednik otroške revije Kurirček pri založbi Borec (1986–1991).

Zdaj, ko se bliža sedemdesetemu letu, mu z nezadržno silo na dan prihaja privid idealizirane družbe njegovega otroštva in mladostništva. Kaj literarna znanost, kaj umetnost; v svojih javnih nastopih, pa naj bo to PEN, Društvo pisateljev, demonstracije s kolesom ali peš, Boris A. Novak znova postaja urednik Kurirčka. Družbena in politična vprašanja po politkomisarski maniri »ureja« belo : rdeče.

Rdeči morajo vedno zmagati, tako kot nekoč v Kurirčku, reviji za indoktrinacijo otrok.

Živo Vidmar skrbi usoda Slovenije pod aktualno vlado in predvsem ogrožene rente »ljubljanskih proletarcev«

Na množičnem protestu ni govorila katerakoli upokojenka, ampak od trenutka spočetja do današnjega dne neprestano privilegirana Živa Vidmar, najmlajša hči Josipa Vidmarja, skoraj pozabljenega in letos nova v zenit politične pozornosti potisnjenega človeka z vsaj dvema obrazoma. Omotica od revolucionarne zmage je bila tako huda, da se je Josip Vidmar po koncu druge svetovne  vojne polakomnil v vseh pogledih prestižne vile podjetnika Dukića, ki je bila sicer samo pol kilometra oddaljena od premalo razkošne »zgodovinske« Vidmarjeve vile.

Danes upokojenko Živo Vidmar nadvse skrbi usoda Slovenije pod aktualno vlado in predvsem ogrožene rente »ljubljanskih proletarcev«, ne skrbi pa je, kdo vse se je omastil z njihovo družinsko vilo, ki je prehajala iz rok v roke.

Končno jo je za 2.800.000 evrov kupilo nemško veleposlaništvo od lihtenštajnskega(!) nepremičninske podjetja. Denar ne smrdi, tudi tisti od odprodanega stanovanja v preveliki Dukićevi vili ne. Ko se bo visoki slovenski diplomat vrnil v domovino, bo imel z 200.000 evrov rešeno stanovanjsko stisko v vili spotakljivega slovesa pri socialno čutečih in pravičniških sosedih.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

O Dukićevi in številnih drugih vilah se še vedno govori pritajeno in sramežljivo

Pravzaprav se je zgodovina v ljubljanski Rožni dolini groteskno poigrala: vila, v kateri naj bi bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je podpirala pakt Hitler-Stalin, je po petinsedemdesetih letih (2016) postala last Nemčije! Nemčija je z nacionalsocializmom že davno razčistila, Slovenija s komunizmom še ne, in prav zato so lahko upravljalci z NOB-jevsko mitologijo Nemcem letos podtaknili znamenje, ki v prenovljeni Vidmarjevi vili ohranjala spomin na laži, teror in zasluge Josipa Vidmarja pri načrtnem kršenju človekovih pravic.

Trenutno je vsem na očeh dogajanje okrog Moskovičeve vile, o Dukićevi in številnih drugih, ki so bile na podoben način ukradene kot Moskovičeva in dodeljene novemu razredu, se za zdaj še vedno govori pritajeno in sramežljivo. Gospa Živa ni prav nič sramežljiva, ko neprestano vsiljivo izraža občutek večvrednosti, ki naj bi ga podedovala od svojega očeta skupaj z nacionalizirano vilo. Navdihuje jo ena zadnjih očetovih izjav, ki jo širi v javnosti in s katero je betežen starček zagrenjeno pokaral novi rod komunistov rekoč: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!«

Na oblasti niso klerikalci, v nebo vpijoča krivica (za Peterovčevo drhal?) pa je, da trenutno niso na oblasti komunisti.

Zavedajmo se, da je motiv letos oživljanega OF enak, kot je bil jedrni motiv delovanja OF v drugi svetovni vojni: boj za oblast. Tako pri Vidmarjevih liberalcih kot pri komunistih je bila in je še kako živa izjava Tavčarju vdanega liberalnega časnikarja Miroslava Malovrha:

»Lagali bomo, dokler nam ljudje verjeli ne bodo.« (O tem nas je v majskem Slovenskem času poučil prof. Igor Grdina.) Vsi še ne verjamemo, zato je treba ustanavljati novi OF.