»Če kot predsednik vlade govorite o povezovalnosti, hkrati pa v celem svojem mandatu na pomembne funkcije ne predlagate nikogar kot samo ljudi iz svoje stranke ali vladne koalicije, potem zagotovo niste povezovalen premier«.
Pred novim letom je Jožko Fornazarič, Novi Glas pripravil pogovor s pravnico, profesorico dr. Verico Trstenjak, za katero velja, da je verjetno poznana v tujini prav toliko kot v Sloveniji. V svoji bogati karieri je počela že veliko stvari. Poklicno pot je začela v slovenski Skupščini, predhodnici današnjega Državnega zbora, pozneje na Ministrstvu za izobraževanje, kjer je vodila pravne službo in bila državna sekretarka, zraven tega pa se je na domačih in tujih univerzah ukvarjala z znanstvenim delom. Bila je tudi generalna sekretarka Bajukove vlade. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je zasedla mesto sodnice prve stopnje na Sodišču EU v Luxembourgu, še pred iztekom tega mandata pa še mesto generalne pravobranilke pri isti instituciji, kar je doslej najbolj ekskluzivna funkcija, ki jo je zasedel kakšen Slovenec. Tako je po vrnitvi iz Luxembourga postala profesorica na državni univerzi na Dunaju, kjer na tamkajšnji pravni fakulteti med drugim predava tudi evropsko potrošniško pravo in pravo človekovih pravic v EU. Predava tudi na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, kjer je tudi članica upravnega odbora Univerze v Novi Gorici.
O zaupanju državljanov v delovanje institucij EU
V zapisu zelo izčrpnega pogovora, ki ga v celoti lahko preberemo v Novem glasu, spoznamo profesoričino poklicno pot, njej pogled na delovanje institucij EU. Izstopa njeno prepričanje v prihodnost evropskih povezav, saj misli, da se bo ta »proces med državami še krepil in se bo EU širila. To vidim zelo pozitivno. Osebno podpiram še močnejše povezovanje med državami.«
Dr. Trstenjakova vidi v povezavi z EU toliko prednosti, »na področju zaščite potrošnikov, prostega pretoka blaga, da živimo brez kontrole na mejah, in da imamo druge pridobitve; včasih so o tem narodi lahko le sanjali.« Ko tehta, kaj je tisto najpomembnejše pri EU, pove, »da so poleg Schengena in skupnega trga v samem vrhu še vrednote pravne države in socialne države.«
»Ampak poglejte,« se je glasilo Fornazaričevo vprašanje, »vedno znova ljudje dvomijo o EU, vsi vidijo v njej en sam birokratski kolos. To je pravo gojišče za populiste vseh vrst. Češka, Madžarska, Poljska …«
»To je tudi zato, ker o EU v medijih pišejo samo slabo, ali pa deset slabih novic in eno dobro, čeprav bi si zaslužila obratno. Ko so npr. odpravili dražje gostovanje v tujih mobilnih omrežjih (roaming), so o tem sicer nekaj pisali, a zdaj se nihče več ne spomni, kako je bilo prej, ko je bilo potrebno gostovanje plačevati. In to je uspeh EU! Da ne govorimo o varnosti in kakovosti hrane, s katero se prej v marsikateri državi niso ukvarjali.«
Fornazarič vztraja: »Tudi mnogi intelektualci težko najdejo lepo besedo za EU.«
»Ja, ampak to so vedno neke splošne kritike, nič specifičnega. To ne deluje, to ni prav … pa naj plačujejo carino za vse, kar kupijo v Avstriji in Italiji, če mislijo, da jim bo lažje.
Saj ne, da bi jaz videla EU kot nekaj optimalnega, nikakor ne. V primeru migrantske krize je EU popolnoma odpovedala, pa mislim, da tudi trenutna Komisija nima vizije in je malo izgubljena. A ni kriva samo Komisija, veliko so krive tudi države članice: za vsak predlog Komisije se jih najde pet, ki se z njim ne strinjajo. Ali, kot je nekoč rekel predsednik Juncker: ne moreš biti v EU samo takrat, ko sije sonce, ko dežuje, pa ne …«
Brexit in možnosti razpada EU
»Kako vi razlagate dejstvo, da so se ljudje v Združenem kraljestvu sploh odločili za izstop iz EU?
Do tega je prišlo zato, ker so mlade generacije politično nezainteresirane. Brexit je bil izglasovan zato, ker niso glasovali tisti, ki so bili proti. Podobno kot pri nas na volitvah za predsednika države. To, da nekoga izvolijo na tako visoko funkcijo z 18 % glasov vseh volivcev, je s stališča demokracije obžalovanja vredno. To pa seveda ne pomeni, da se z izvolitvijo ne strinjam. Mislim, da je zmagal ustrezen kandidat, demokrat. To je problem mladih generacij, tudi javnosti, medijev, kako ljudi obveščajo o pomenu volitev.«
Če bodo hoteli trgovati z Evropo, se temu ne bodo nikakor mogli izogniti.
»Britanci sploh niso dojeli, v čem je bistvo brexita, kam vstopajo in kaj bo to zanje pomenilo. Tudi sama premierka Mayeva je dajala povsem neutemeljene izjave …«
Če EU propade, če je kaj takega v dobesednem smislu sploh mogoče, se bo EU pravo obdržalo?
»Če že EU kot institucija propade, potem bodo določene države še vedno ostale skupaj in mislim, da bodo še naprej uporabljale te predpise, vsaj deloma ali vsaj določena področja. Celo področje kazenskega prava, npr. skupni priporni nalog, se je pokazalo, v času povečane grožnje terorizma, kot zelo koristno.«
Še nekaj misli o Sloveniji
Moram omeniti profesorja Žgajnarja, ki je nekoč, ko je bil prorektor na univerzi v Ljubljani, rekel, da ima danes inteligenca, torej izobraženci, enako vlogo pri vodenju narodov, kot so jo včasih imela plemstva.
»Lahko takoj rečem, da nimam občutka, da Slovenijo vodi inteligenca. Slovenijo vodijo neke tako imenovane elite, če se lahko ta beseda sploh uporablja, ki so elite, ker so trenutno na neki funkciji in so tja prišle po nekem naključju, po političnih ali sorodstvenih zvezah. Dejansko bi potrebovali neko intelektualno elito, ki bi državo res vodila.«
Katere lastnosti teh ljudi so tiste, ki jih po vašem mnenju najbolj primanjkuje danes v Sloveniji?
»Zagotovo povezovalnosti oziroma stremljenja za skupnim dobrim, spoštovanja vrednot. Predvsem pa je v Sloveniji preveč kritike brez argumentov.«
Ne zveni to malce kot Miro Cerar?
»No, tega zagotovo manjka. Samo morate to tudi živeti. Če kot predsednik vlade govorite o povezovalnosti, hkrati pa v celem svojem mandatu na pomembne funkcije ne predlagate nikogar kot samo ljudi iz svoje stranke ali vladne koalicije, potem zagotovo niste povezovalen premier. Še večji problem je neupoštevanje kakovosti predlaganih kandidatov ter moralnih standardov članov vlade (plagiati, neupravičena izplačila itd.). Ni pomembno le, kaj kdo govori, ampak, kaj dela.«
Za konec o prihodnosti človeštva
Fornazarič je pogovor z gostjo končal z vprašanjem: »Kaj vas najbolj skrbi glede prihodnosti človeštva?«
»Z eno besedo je to težko zaobjeti, ker je tega preveč. Okolje je eden od takih problemov, tudi migracije. Skrbi me tudi to, da en del človeštva tako neizmerno bogati in da pri tem nima nobene meje, ne glede načina ne glede obsega bogastva. Nekdo ima že toliko in toliko milijard premoženja, pa vseeno išče poti za bolj ceneno proizvodnjo. V Indiji, recimo, kjer mizerno plačuje delavce. Neki proizvajalec telefonov skriva silne milijarde v davčnih oazah, kar pomeni, da bi bili lahko njegovi aparati bistveno cenejši, kot so. Po drugi strani pa vsi prispevamo k temu, ker kupujemo te drage telefone. Hodimo na tekme, kjer so igralci bistveno bolje plačani kot npr. Angela Merkel, ki drži v rokah ključne odločitve. Pa tudi najboljši razvijalci zdravil ali inženirji so slabše plačani od najboljših nogometašev. S tem mešamo med sabo bolj ali manj pomembne vrednote. Treba je vendar ločiti, kaj je za prihodnost človeštva bolj in kaj manj pomembno.«
Vir: Novi Glas
