Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu

10
781
Ljubljana, predsedniska palaca.
Posvet pri predsedniku republike Borutu Pahorju o odgovornosti drzave za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol. Foto: Daniel Novakovič/STA

V torek 5. februarja je predsednik države Borut Pahor sklical posvet o »Odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol«. Udeležencem je postavil pet vprašanj v razmislek. Naj razmislimo o konceptu umeščanja zasebnega šolstva v slovenskem prostoru, kje je meja države za ustanavljanje zasebnih šol, kako naj država nadzira zasebne šole, kakšni so sodobni trendi v Evropi in svetu in kako priti do približka najboljšim sistemom.

Ne vem, če smo v razpravi primarno iskali odgovor na ta vprašanja, še posebej ne, ko smo po eni strani poslušali, kako je pri nas vse odlično in na visokem nivoju in na drugi strani, kaj vse manjka v javnih šolah, tako rekoč na račun zasebnih. Res je, da razmišljanje o slovenskem šolstvu ni nastalo zaradi globoke krize v šolskem sistemu, ampak zaradi pet let trajajočega zavlačevanja izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ki ne uresničita odločitve Ustavnega sodišča, ki je samo v tem, da to, kar država zahteva kot obvezno, mora tudi 100 % kriti.

Vrnimo se torej k predsednikovim vprašanjem. Zasebno šolstvo je do neke mere ustrezno umeščeno v slovenski šolski sistem, kar zadeva zakonodajo in možnosti za ustanavljanje zasebnih šol. Res pa je, da so pogoji za nastajanje teh šol izjemno visoki in zahtevni, kar kaže rezultat nizkega procenta teh šol. Vsi strahovi, o razrastu in komercializaciji ter liberalizaciji na tem področju, so odveč.

Dajanje prednosti kateri koli kolektivistični ideji pred posameznikom pa je v nasprotju z razsvetljenskimi in postmodernimi spoznanji. France Bučar v svoji knjigi Slovenci in prihodnost govori o znanju kot dobrini, ki je v »lastnem interesu vsakega posameznika«, hkrati pa je tudi v interesu širše skupnosti in države. Posredovanje znanja je potrebno postaviti v kontekst ponudbe in povpraševanja in pri tem je pobuda posameznikov in države popolnoma enakopravna, je Bučarjevo stališče, ki mu večina levo-liberalnih ideologov nasprotuje, kar je v opreki z njihovo vsaj liberalno, če ne levo nazorsko opredelitvijo. Bučar dalje razlikuje med storitveno in nadzorno funkcijo pri izobraževanju. Prvo lahko izvaja vsakdo, drugo pa država. »Kaj je javni interes na področju šolstva, določa najvišji organ oblasti, kakšne naj bodo vsebina, kakovost in metode izobraževanja, pa je področje pedagoških institucij, pri čemer mora imeti ustrezno vlogo tudi uporabnik izobraževalnih storitev«. Najnižje standarde določa država, da skrbi za družbeni razvoj, višji standardi pa  so fakultativni.

Bučar kot eden od nestorjev slovenske moderne države je tako jasno umestil šolski sitem v družbo in razmejil pristojnosti med javnim, državnim in zasebnim. Po desetih letih od kar je ta knjiga izšla, še nismo našli soglasja okrog takšne konceptualne rešitve, kot jo ponuja Bučar, kakor tudi nismo dobili ustrezne proti ponudbe ali tudi na posvetu slišali argumente, ki bi ovrgli Bučarjeve osnovne postulate, če tudi so ti vsem dostopni in znani. Preprosto, pod nivo njegovih razlag bi se ne smeli spustiti, če bi hoteli biti akademsko pošteni in racionalni. Za odločitev Ustavnega sodišča pa lahko rečemo, da je upoštevalo prav te koordinate, ki jih je postavil Bučar.

Razprava o zasebnem šolstvu in šolstvu v celoti, bi tako morala potrditi ali ovreči principielne okvirje, ki jih je razvil Bučar in Ustavno sodišče. Vsaka drugačna razprava gre mimo jedra problema in neizbežno zapelje v polje ideološkega preigravanja s pomočjo politične moči.

Približki, predsodki, insinuacije, napačne predpostavke in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu, samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, ki se ni sposobna razgovoriti in dogovoriti okrog temeljnih postulatov. Gospod predsednik države bi dejansko moral vztrajati pri zastavljenih vprašanjih in ne dovoliti, da se mu kdorkoli izogne. Edino moč, ki jo pri tem vprašanju ima, je vztrajanje pri doslednosti mišljenja in praktičnih izpeljav iz tega.

10 KOMENTARJI

  1. Zaradi aktualnosti in potrebnosti, da se realizirajo pravice staršev do anakopravne obvezne šolske izobrazbe otrok v državi, podajam kopijo izjave veleposlanika iz Libanona v ZDA Malika:

    “Malik se je dobro zavedal, da za zagotovitev miru v svetu ni dovolj zgolj tehnična organizacija – potrebna je resnična pravičnost. Med drugim je dejal:

    »Dokler ne zagotovimo resničnih pogojev za duhovno in intelektualno zdravje in dokler ne določimo pravih pozitivnih pojmov, na podlagi katerih bi človek lahko živel, se bojim, da bo vse naše delo na tej konferenci zaman.«

    Zavedal se je pomembnosti človekove duhovne danosti in realne možnosti, da se kot taka razvija.”

    To so dolžni spoštovati tudi naši državni in poslanski organi in tako ravnati pri svojih odločitvah.

  2. Iščem vzporednice z zdravstvom. Če zdravnik zasebnik izvaja verificirani program storitev, enak, kot bi ga izvajal v državnem zdravstvu, in je financiran iz javnih sredstev na podlagi koncesije, potem so njegove storitve v javnem interesu in so del javne zdravstvene mreže. Isto bi moralo biti s šolstvom na primarnem nivoju, ki je obvezno. Naloga države je samo, da izvajanje kontrolira. Glede koncesij v zdravstvu, ki jih država čisto arbitrarno (tudi ideološko pogojeno) podeli ali pa tudi ne, bi dodal, da so po mojem neustavne. So nekakšen rezidium; če kaj ostane nepokrito s strani državnih zdravstvenih ustanov, se milostno podeli, sicer pa ne. Absurd! Javni interes je samo v tem, da se program kakovostno izvaja, v zdravstvu, šolstvu, vzgoji, sociali in še kje drugje. Iz ekonomskega vidika pa bi moral biti celo interes države, da zasebništvo forsira, saj ji ni treba skrbeti za investicije, povrh pa se vzbuja še konkurenčnost.
    Nevzdržno je, da se problematizira zasebno šolstvo, sploh še, če se njen obseg meri v desetinkah odstotka, medtem ko se v normalnih evropskih državah v 20 odstotkih ali še več. Po mojem gre za čisto ideološko merjenje moči.

    • Spoštovani Kapodistrias ! Odprli ste zelo aktualni in potrebni problem v zdravstvu. Zelo podpiram vaš predlog, ki skuša izenačiti problem v zdravstvu. Vsa dejavnost zdravstva je javna, tudi tista v zasebnih rokah, država pa je dolžna enako financirati v skladu z pravili zavarovalništva. Pri tem gre zgolj za ideološko oviranje razvoj zdravstva v skladu z etiko in odgovornostjo vsakega zdravnika. Stopimo v korak z normalnostjo brez ideoloških zavesic.

    • Toda “verificirani program storitev” ne obstaja. Tako kot tudi ne obstaja “javno veljavni program” za šole. Ustavna odločba tako temelji le na tistem členu Ustave, ki pravi “in se financira iz javnih sredstev”. Torej, dobesedno. In tako tudi velja le za osnovne šole, za srednje šole pa že ne več.

      • Se pa motis. Obstaja eno in drugo. V zdravstvu in solstvu. In prav je v nacelu tako. Ce nekdo, v privatni ali javni ustanovi, kandidira za javna sredstva, je prav, da sledi jasno deklariranemu javnemu interesu. V soli to pomeni deklariranemu ucno vzgojnemu nacrtu. Ki ga doloca stroka, verificirajo pa oblasti. Povsod je tako. Vprasanje pa, ce so ti ucno vzgojni nacrti ustrezni. Po mojem so prevec zaznamovani s kontinuiteto prejsnjega rezima in z liberalno permisivisticno vzgojo.

        • In potem se jaz motim. Ti pa napišeš isto?! Kaj ti je oblast tolk stopila v glavo?!
          Avtonomija šolstva že pravi, da “javno veljavni program” ne obstaja. In da se desnica že ves čas sklicuje na veter!
          Saj bo zdaj dobila tiste fičnike za osnovno šolo, kaj pa gimnazije!?

  3. Vsi vemo, zakaj kontinuiteta hoče imeti šolsko enoumje. Tu je bistvo problema. Kljub predpisanemu programu ima učitelj možnost svetovnonazorske stvari pojasniti drugače. Totalitarno usmerjene moti tudi en odstotek drugače mislečih.

    Problem je političen in ne strokoven. Reši ga lahko samo stvarna uvedba demokratične pluralnosti. Trenuten trend je obraten. Zato za enkrat tudi ni rešljiv, ustavi navkljub. In tudi takšni sestanki nimajo smisla.

    Demokrati morajo zmagati na volitvah in prevzeti oblast. Vse drugo je izguba časa.

      • Mislim, da gospod Tine ni misli zmage Janeza&SDS na volitvah. Mislil je splošno na demokrate, ki so dejansko demokrati. Sicer ni povedal, kje so. Niti ni navedel misli slovitega Sokrata o demokraciji:

        »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«

        Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.

        Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

        “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat.

        In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..

        • Ovira pri tej demokraciji bi bili vsi tisti, ki so ne glede na vse prepričani v svoj intelekt.
          “Moč argumenta” bi lahko bil ključ !
          Čeprav pa nek izrek pravi, da “bebavemu devet modrecev ne odgovori”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite