Dr. Edi Gobec z besedami zahvale Borisu Pahorju ob njegovem 105. rojstnem dnevu

3
653

Vsako jutro skušam na računalniku  najprej ujeti SVEŽE NOVICE IZ SLOVENIJE, EVROPE IN SVETA. Tako sem danes z veseljem opazil, da ste pravkar dočakal častitljivi 105. rojstni dan,  še vedno bister in pokončen in  prepotrebna vest slovenskega naroda. V globalnih in politično in moralno zmedenih  časih ste s svojim bogatim  žvljenjskim delom, pronicljivimi pogledi, pogumom in z zgledom eden velikih  darov, »ki so nebesa jih Slovencem poklonila« in najsvetlejših  vzorov globokega dejavnega rodoljubja. Trpinčili so Vas  trije  najkrutejši totalitarni sistemi 20. stoletja, a ste vse preživel in Vaš zgled je postal naša luč in narodna vest. Hvala Vam, da ste, kar ste — slovenski narodni zaklad!

Smatram se srečnega, da sem Vas pol stoletja sicer iz daljave  z majhnih hribčkov opazoval kot preroka na gori in želel biti vreden  skupaj z rojaki vsaj malce  hoditi  po Vaših stopinjah. Ko so z več strani  neusmiljeno tolkli tudi po moji malenkosti in nam je komolčar v Clevelandu z manipulacijami spodnesel tisk bogate knjige o clevelandskih Slovencih, da smo ga morali pri Mohorjevi v Celovcu ustaviti  in samo  še poplačati visoke  dolgove za večletna raziskovanja in tisk,  drugi rojak pa je  edini med osmimi ocenjevalci merodajni ameriški ustanovi poslal neugodno,  povsem lažno in uničujočo oceno serije spisov  o slovenskih pionirjih ob 300-letnici prihoda prvega slovenskega misijonarja, profesorja in raziskovalca v Ameriko,  ste se  spet v tisku  protestno oglasil edino Vi.

Ko je raja ploskala ob izvolitvi neslovenskega  župana slovenskega mesta, ste se edino Vi  javno vprašal, kako naj ta mož razume in brani slovenstvo. In ko se je ob izidu naše angleške knjige o slovenski dediščini in uspehih vsula name ploha napadov in sramotenj, ste  Vi priporočal izid vsaj najvažnejših poglavij tudi v Sloveniji. Od vseh odmevov, ki sem jih hvaležno sprejel ob izidu naše  knjige  o slovenskih izumiteljih in inovatorjih, sem bil zelo vesel in sem na častno mesto postavil spet Vašega: …  »dokazujejo, kako sposoben narod smo Slovenci.« Dokazati  točno to je bil moj namen in moje upanje.

Hvala Vam za vse,  dragi slovenski buditelj in spodbujevalec. Iz srca želim, da bi postajala Vaše  vrste vest v narodu vse močnejša in da bi Vaš rodoljubni zgled blestel vsem Slovencem še dolgo, dolgo in pripomogel, »da bi  vremena Kranjcem se zjasnila« ! Bog Vas  živi!

Dr. Edi Gobec,  zaslužni profesor KSU, Ohio, ZDA  in ravnatelj Slovenskega ameriškega  raziskovalnega središča

3 KOMENTARJI

  1. Od lažnih zmot k Resnici
    (Resnica znanih zmot)

    Od kar obstaja svet, človek v skrivnosti gvant je odet,
    naj je milijon ali dva, mogoče zgolj 9 krat tisoč let.
    Skrivnostim služno streže, obenem pa želi se jih otet.
    Išče vse okrog, v okolju, v kompromisu, v begu k laži,
    pa drugje ne najde prej, kot v sebi, ki v resnici res živi.

    Skrivnosti gvant strahu, ponavljajoče slači, si oblači,
    manj verjame vase, ki zaveda se, kot v tisto česar ni.
    Dovoljuje služenje duhovni, vladni, kakor ta diktirati želi,
    ki tako, z zaveso zmot, enega po drugem, more izkoriščati.

    Znanih zmot, ki jih živi, kot pijanec plota se drži,
    sebe se boji, prestrašen k dogmam zmotnim rad beži.
    Zlagano se na njih naslaja, se slepi, pohlepa slo teši,
    nove zmote oblikuje, počasi v sebi se spreminjati hiti.

    V znanih zmotah on domuje, čredno meketa in negoduje,
    ponavljajoče verne, znanstvene rešitve, lažno malikuje.
    V izgovorih, češ eden sam ne more nič, bolano opoteka,
    v prazne upe, dan za dnem, stoletja, tisočletja se zateka.

    Nihče, tudi slaven ne, gvantnih (kvantnih) zmot ne more vseh našteti,
    raje jih užaljeno konfliktno ščiti, tako svoj ego stas nasiti.
    Aristokratsko elegantno, porogljivo, služi izkoriščevalnosti,
    ker priznati si ne more, da njega blišči v rabo zmot so ujeti.

    Krepi skrivnost življenja z zakoni, odredbami, predpisi,
    dvom goji, ščiti znane zmote s knjigo, z mediji oprodnimi.
    Taji resnico, da le ustvarjeno iz nič se sme koristiti, deliti
    in zanika, da res dobro se kreira, ko slabo v dobro urediš.

    Dvomeč v resnico, nestrpno užaljen novi ego dvom budi
    in obeta si nejasnost, ko o njej debato dvoma vspodbudi.
    Dvomi od Newtona absolutno z Einsteina relativnostno
    čeprav v sebi čuti, da nove krčiti poti dá se le z resnico.

    Einstein z omejenim vedenjem hiti in porogljivo zatrdi:
    »Energija je, uničiti je možno ni, uspeva le se preoblačiti«.
    Opogumljeno pa le zapiše E = mc2, kar nejasno se mu zdi.
    Ve, da še ne ve, kako nastaja, da védenja in vero le dvomí.
    Vedel ni, kaj meriti, zato urejal ni meril neznano meriti.

    Energijo je pripisal kozmosu, vesolju, morda celo dogmatiki,
    Darwinovi, ki zapleta v filozofsko znanstveni se evolutiki,
    ki o prvi živi celici ničesar ne pove, niti ne realno o materiji.
    Duhovno/verska stvarstveno lažico prilik vedno bolj umika,
    čudeži kopnijo v lastni ironiji, ki življenjska jo zvoni resnica.

    Verska, znanstvena je ujeta v laž, z Resnico, ki časti življenje:
    »Resnica življenja=jazKDO+jaz KAJ, ki vsakemu koren pove«.
    Enačba po pravilu algebre pove, kako godi se OSMIŠLJANJE,
    ki življenje v VEČNO CIKLIČNO ali BIUMNO večno stke,
    kar preprosto je, rešljivo ni, za matematike teoretike eliminacije
    in življenje se godi h korenu ciklike BiUmno samoobnovitvene.

    Življenje last nikogar ni, je le njegovo, ki ga živi in mu v lasti je.
    Niti v lasti ni OSMIŠLJANJA, ki pojasnjuje znane zmote vse,
    do danes uveljavljena orodja, za vseobsežno IZKORIŠČANJE!

    O Resnici povedano dovolj je in vse,
    predvsem, da si lastiti je nihče ne sme!
    Resnica je, kjer misel v energijski moči z materializacijo uspe,
    pomensko, ki materijo procesno spaja, da znano res poraja se.

    Iz vseh smeri prihajajoče znane zmote, v človeku tvorijo skrbi.
    Ko za življenje strah skrbi, bolezen se gosti, ki človeka pogubi.
    Tako stoletnik, B. Pahor, vednosti zaklad, prestrašeno mi govori:
    »Milijardam človeštva lačnost grozi, kakšen je smisel v večnosti?«

    Žal , da »Smrti« ni, on, živeč v realni cikliki, razkril še v sebi ni,
    ni dojel osmišljanja, človek da živi, za cilje BiUmne večnosti,
    da roditveno dogajanje rojevanju, za biti vrsta, več potrebno ni.
    Vendar čuti, stoletnik, ki ga svet časti, ni smisla v minljivi smrtnosti,
    kar pove spoštljivo: «Ti, JL, nisi pesnik, tvoje misli preglasijo pesnosti!«

    Tudi, ko, »povzpetnik«, s TV glorio, ga varljivo vsiljeno časti,
    se avtor »Amfore«, svobodno, sporočilno, za resnico zgolj bori.
    V gloriji, hlinljivo-enourno-prevarljivi, ponavlajoče in proseče, ko roti:
    »Samo eno minuto mi dajte, vsem nekaj vam želim povedati«. Je ne dobi!
    Minuto sam si prisvoji, pove:»Odpušča žrtev, ko ljubezen čista se rodi!«
    »Ljubezen« čista se lahko v svobodi, miru, resnici, za življenju le zgodi!

    Dandanašnji nerazumno mnogo, dobro znanih zmot je še v dnevni rabi.
    Se skrivajo, prikrivajo z verskimi postrežbami, znanstvénimi prepričanji.
    Ni smisel vseh naštevati, ker vsakdo se za svojo skrije in jo brani nevede.
    Dovolj je smiselno se spoprijemati z znanimi, ki so z védenji razkrinkane.

    Še vedno bog se vsak za nebom skriva, čeprav k okrogli Zemlji to ne gre.
    Darwin malikuje se, čeprav že sam, umirajoč, pove, da on že ni iz opice.
    Da splošno znano ni, kaj bilo je prej, kura ali jajce, skrivnost groteskna je,
    Osmišljanje adventnost pojasni, ko pove, da ohranja, z jajcem, vrsta se.

    Leksikonsko se trdi, da Embrio življenje stri, hkrati pa, da njih milijone,
    libidno živih sprermijčkov k jajčecu hiti, ki njiva je, za vse rasti delitvene.
    Rast delitvena pove, um ni last možgan, je last vsake BiUmne celice,
    »Telo človeka–človek telesa«, ki z organom, kri, v eno veže umnosti vse.

    Ko znani S. Dali ugotovi, da množica izkoriščevalska, eno dela, drugo tke,
    S kopalnico, kreirano v strop, pove: «Življenje, v vsem, razume napak se!«

    »Flagbahač«, zastavonoša, namesto ustvarjanja, ustvarjeno spreminja v nič,
    v ljudstvu raste up, da Zdravljica parodijsko vinska, zgine kakor nič hudič.
    Mirnostno, BiUm, Življenjenico uredi, da življenje sleherno brezmejno okrepi.
    Slovenec sem, od zibeli do BiUmne večnosti, ne Slovan, ne politikant pohlepni,
    ki »samonespoštljivo« izmišlja »zgodbe« si, da drugi bi bili, od njega izkoriščani.

    Naj se, pohlepno oblastni izkoriščevalec, še tako bori,
    koren umrtja on dobi.
    Lahko naklepa, napeljuje zmote, sistemsko jih plamti,
    končno sam se pogubi.

    Iz znanih razdiralnih zmot v življenje ozavešča le Osmišljanje,
    z Resnico, ustrezno pravim vedenjem, ki vsak jih zase oblikuje.

  2. Samo eno minuto mi dajte

    Skromno, neopazno, tiho stoletnik oblikuje vidne sledi,
    vse umno domišlja, zapisuje, da z rojaki jih lahko deli.
    Kot v spominu želi, Resnico molčečno prijateljev budi,
    vseh dragih, umnih ljudi, ki za druge s sveta so odšli.

    Trdovratnost spomina, neusahljiva Tržaško Slovenska živi,
    služi bistvu življenja, slovenstvu, le tako se nikol’ ne zgubi.
    Razkazuje preteklost, v živo, z rano odprto up večni budi,
    da v luči zmot, napak, neresnic, nikol’ preteklosti ne ponovi.

    Ostaja Slovenec tako živi, kljub zlobni naklepni prepovedi
    vstopa v Deželo, ki mu jo levi, sredinski, desni režim dodeli.
    Noben zvest režimom, lažem ne želi, da on na tujem zveni,
    oblast vzdrhti, ko glas Slo-Tržaški ljudstvo z resnico budi.

    Lažnive oblasti on ne časti, bolj anarhizem resnični mu blizu leži.
    Leposlovje ga hudo teži, huduje lažni ga »ć«, ki v Abc mesta mu ni.
    Trpljenje Dachavsko čuti v sebi, ko gleda aktualno delujoče oblasti,
    ki s figo v žepu »ć« puščajo, preko morja njega dom, da čezmejno slabi.

    Na videz nemočno zoperstavljanje temeljito odločno o njem govori,
    Slovenske je prve krvi, ki dva tisoč petsto let slovenstvo pokonci živi.
    V prostoru Evrope primerljivost Slovencev z Grki, Rimljani vzdrži,
    saj od Benetk, čez Salzburg, do Dubrovnika Slovenska korenina živi.

    Slovenija, pomensko dežela pravičnih, poštenih ljudi govori,
    ni cilj teritorij zemlje Slovenske, več je, da Slovenska resnica živi.
    Raziskovalni ruski zgodovinar J.Venelin dokaže obstoj misli,
    delo slovenske krvi, ko išče Slovane, a najde Slovence čiste krvi.

    Ve to stoletnik, ki pušča sledi, pomembno nič ni, za umrle ljudi!
    Pomemben je sad neusahljive moči v očeh nove pomladne rasti.
    On podzavedno vzdrži, četudi režim izkoriščevalski nazaj ga drži.
    Vse potrjuje cenzura 100 letnice, kjer prosi, se vztrajno, mirno bori.
    On znova prosi: »Samo eno minuto mi dajte, rad bi še tole povedal:
    »Žrtev odpušča, ko se prava ljubezen rodi!«

  3. Prihaja čas, ko bomo uveljavili in tudi peli ŽIVLJENJENICO. Zato noben trud ni zaman.

    ŽIVLJENJENICA.

    Ne zasluži opevanja življenje spakovano,
    ki z ravnanjem, sebi škodnim, je pretkano.
    Nesmiselna besedna znano zmotna stanja
    naj Resnica s pravim vedenjem preganja.

    Lažno samouničevalsko plete si kopreno,
    kdor krepi z nesmisli zdravje dragoceno
    in dopušča, namesto z zavednim umom,
    se pojiti s samoumevnostnim ne -umom.

    Zato Zdravljico v ŽIVLJENJENICO uredim,
    in z življenjsko energijo stas BiUmen prepojim,
    ki ohranja zdravje in krepi telo,
    Zdravljica naj Življenjenica bo.

    Prijatelji, Slovenska misel obrodila je edinstveno.
    BiUm z vedenji ureja celice, obnavlja mirnostno,
    odpravi vse skrbi, Moč misli up v njem budi,
    izkoriščevalca z Resnico samoobnovljivostno uredi.

    Živi naj vsak Zemljan,
    ki hrepeni dočakat dan,
    da koder sonce sije,
    prepir s pravičnostjo, s sveta, se izmije,
    da rojak prost bo vsak,
    zavedajoč se, pošten, pravičen je mejak.

    Slovenci Življenjenico večnosti imamo,
    saj izvor BiUma v sebi prepoznamo.
    Prepoznamo, pripoznamo in priznamo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite