V eni od zemljank Kočevskega roga je leta 1942 Edvard Kocbek javnosti predal stavek v dveh delih, ki bo spremljala slovenski narod vse do volilne nedelje 2011. Za polovico Slovencev je obžalovanja vredno, da se je uresničil prav tisti del, ki je Kocbek ni nikdar izrekel. Misel pove: »OF bo preobrazila značaj slovenskega naroda«. Vprašanje, ki se je že tedaj zastavilo, se je glasilo, v katero smer pa ga bo preobrazila. Že volitve leta 1990 so dale dovolj jasno slutiti, da je bila smer preobrazbe natančno določena in da Edvard Kocbek sploh ni bi v zavesti tega, kakšno pošast bo s svojo formulacijo spustil v slovenski prostor.
…..
Slovenci smo bili prav zahvaljujoč tej logiki leta 1945 bolj razviti kot južna Avstrija. Vendar so vsa naslednja desetletja, vključno s prejšnjo nedeljo, to razliko poglabljala. Izgubljali smo na nacionalnem standardu, tik pred osamosvojitvijo smo pristali na dnu narodovega ponosa. Avstrijski dohodki so bili 8. večji kot onkraj severne meje. Socializem je tedaj po Kocbekovem receptu dosegel najnižjo raven v slovenski zgodovini: bili smo del propadlega balkanskega eksperimenta, ki ga je tam nekje v sovjetskih akademijah Džerdžinskega začel Josip Broz, nadaljevala pa sovjetska rdeča armada, ki je leta 1945 »osvobodila« največji del naše nekdanje domovine, Jugoslavije. Slovenca leta 1990 je bilo sram biti Jugoslovan: zato se je rodila samostojna država.
Vendar se je sčasoma tehtnica prevesila nazaj. Socializem je postal dominantna določilnica političnih programov, prakse v domovini, medijske aktualnosti in vsega, kar izražamo s pojmom družbeno življenje. Socializem se je po Kocbekovi formuli vcepil v bit slovenskega naroda: le volitve leta 2004 so ga za minimalen trenutek postavile pod vprašaj.
…..
Zoran Janković ni zaman že dve leti nazaj patentiral Titovo ulico v Ljubljani: kot smo pisali v oktobru mescu, je ustavno sodišče RS – je pa v celoti v oblasti politične levice – sprejelo to možnost, ker je želelo v predvolilni boj vnesti temo Josipa Broza – ali njegovih namestnikov – kot ekskluzivnega skrbnika slovenskega naroda. Zoran Janković se je tako v nedeljo uveljavil kot »drugi Tito«, četudi zanikan in četudi s hipoteko kaznivih dejanj, se je v psihoanalitični podzavesti marsikaterega volivca izenačil z nekdanjim maršalom: človekom, ki reže kruh s tako lahkoto, kot seka glave. Mati, oče in delodajalec hkrati.
Prav nedeljske volitve so Slovenijo z zmago Zorana Jankovića vrnile v mehki trebuh Balkana. Slovenci smo globoko zadihali s pljuči, ki smo jih izgubili z osamosvojitvijo. Vendar to ni bilo brez škode tudi za protagoniste dogajanja. Milan Kučan, ki mu je vnovič uspel veliki met, to nedeljo ni mogel biti brez kančka grenkobe. Iz slovenskega zgodovinskega spomina se je namreč izbrisal kot osamosvojitelj: še več: prihodnje zgodovinopisje bo zlahka raztolmačilo, da je bil spor slovenske (njegove) zveze komunistov s srbsko plastika: da je hitel vso zgodovino slovenske države nadoknaditi tisto, kar je januarja 1990 izgubil. Vrnitev v komunistično jugo-slavijo.
Več: Reporter
