Dr. Andrej Horvat, koliko delovnih mest je ‘čimveč’?

26

V Pomurju je bilo po podatkih pomurske območne službe za zaposlovanje konec leta 2010 prijavljenih 10.278 brezposelnih oseb. Dr. Andrej Horvat z ekipo je na podlagi ‘Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010–2015‘ do konca leta 2010 že “zrihtal” 154 delovnih mest. S projekti, ki se izvajajo, pa naj bi bilo ustvarjenih skupaj 387 delovnih mest*.

Je to veliko ali malo?

Za leto 2010 to znese v primerjavi z registrirano brezposelnostjo 1,5 %, s projekti, ki se izvajajo pa 3,8 %. Meni se to zdi zelo malo. In tudi je malo, še posebej, ker je celo dr. Horvat v Dnevniku RTV Slovenija z dne 29.10. 2009, takole “strokovno in precizno” napovedal (verjetno za vseh 5 let izvajanja zakona): “1.000 delovnih mest seveda ne bo zadosti. Jaz mislim, da mora biti kaj več, vendar o številkah ne bi govoril. Recimo, povejmo čimveč.” Če torej predpostavljamo, da je cilj zakona prinesti 1.000 novih delovnih mest, kar se mi zdi v primerjavi z brezposelnostjo v Pomurju zelo neambiciozno, je državni sekretar presegel cilj, če pa predpostavljamo “čimveč”, pa pravzaprav ni.

Novinar sploh ni drezal v podrobnosti, pač pa se je zadovoljil s tako izmuzljivim načinom postavljanja ciljev. Novinar, ki ve – bolje, kot bi želel vedeti –  kaj tako politično floskuliranje pomeni, bi ga moral urno vprašati prav za konkretne številke. Tudi novi voditelj Igor Bergant, je bil včeraj v Odmevih zelo mil in je pač samo malo pokramljal z državnim sekretarjem. Ne duha ne sluha o ciljih in njihovem doseganju. Od športnega komentatorja – v športu šteje samo doseganje ciljev – pač pričakujem kaj več.

Ali bi vi, dragi bralci, na preprosto podjetniško vprašanje: “Bi zaupali skrb nad denarjem v podjetju človeku, ki bi vam zagotavljal, da bo za denar poskušal ustvariti čimveč?”, bili zadovoljni s tako izmuzljivim odgovorom? Jaz ne. Pri denarju iz državne in EU malhe smo pa manj zahtevni.

Koliko delovnih mest je ‘čimveč’?

Pa sem postal pozoren tudi na to, kako si mož, ki upravlja davkoplačevalske milijone evrov, zastavlja cilje in pravzaprav, ali ima ta vlada predstavo, kako si cilje sploh zastavljati, jih udejanjati in udejanjanje sproti spremljati. Če bi bil na mestu predsednika vlade in bi mi državni sekretar prinesel takole definiran cilj, bi mu “navil ušesa”. Podobno, kot jih je premieru Borut Miklavčič, ko se ni hotel cepiti proti prašičji gripi.

Sprašujem se tudi, koliko delovnih mest si je dr. Andrej Horvat konec leta 2009 postavil za cilj? Če bi imel tedaj cilj številčno jasno pred očmi, bi ga pač po TV povedal, kajne? Ali pa ga ni hotel, ker bi ga lahko v letu 2011 in kasneje kdo držal za besedo. Tako pa raje “floskulira”. Ker ga niti novinarji ne povprašajo po konkretnem.

Podjetniki in tudi že skavtski voditelji (mladostniki stari okoli 20 let) se na treningih učijo, da se cilje ne postavlja z besedami kot so “o številkah pa ne bi govoril”, “čimveč” in kar je še podobno zmuzljivih. Še posebej tam, kjer je številčni kazalnik uspeha tako pri roki kot v tem primeru.

Kako se postavlja cilje?

Za postavljanje ciljev imamo že dolgo sistem SMART, kar pomeni, da morajo cilji biti:

  • S – specifični (Specific): Pomeni, da morajo biti dovolj specifično zapisani, tako da nam je, ko cilj dosežemo jasno, da smo tam (ali pa ne).
    Recimo, da je to v redu, ker sekretar govori pač o delovnih mestih, četudi menim, da se jih da še bolj specifično opredeliti. Imamo namreč delovna mesta z večjo in manjšo dodano vrednostjo.
  • M – merljivi (Measurable) – Cilj mora biti merljiv. Vedno se merljivosti ne da izraziti v številkah, vendar ta cilj je tako klasičen in tako lahko ga je meriti, da ni nobenega izgovora.
    Tu je državni sekretar popolnoma pogrnil. Namesto, da bi nam postregel s številko, se je preprosto izmuznil s frazo “čimveč” in se še izgovarjal, da o številkah raje ne bi govoril. Spreten novinar bi ga moral povprašati pravzaprav ravno o tem.
  • A – dosegljivi (Attainable): Cilj mora biti dosegljiv, obenem pa izzivalen, tako da se je treba potruditi, da ga dosežeš.
    V državnega sekretarja tu nimam zaupanja, ker niti noče opredeljevati številk, pač pa operira s “sluzastimi” izrazi. Če noče niti povedati, koliko si je zadal za cilj (še bolje bi bilo: koliko sta si s predsednikom Pahorjem skupaj zastavila za cilj), potem ne verjamem, da bo cilj izzivalen. Prej tak, da bo zlahka dosegljiv.
  • R – relevantni (Relevant): Cilj mora biti relevanten, se mora nanašati na strategijo, mora prinašati koristi v okviru te strategije.
    Ta cilj temu ustreza. Delovna mesta so pač resnična potreba Pomurske regije.
  • T – časovno zamejen (Time bounded). Vsak cilj mora biti časovno zamejen.
    Iz konteksta sklepam, da cilj velja za čas njegovega mandata – do leta 2015. Temu kriteriju cilj zadosti.

Kdaj se bomo volivci ozavestili?

Ko bomo volivci ozavestili, kateri politiki izrekajo cilje z “izmuzljivimi besedami“, ko bomo začeli na to opozarjati in še preverjati izvedbo ciljev, ko bomo zahtevali od novinarjev bolj konkretna vprašanja, se bodo spremenili tudi politiki. Spet je odgovornost na nas, volivcih.

*Vir: 1. LETNO POROČILO O IZVAJANJU UKREPOV ZAKONA O RAZVOJNI PODPORI POMURSKI REGIJI V OBDOBJU 2010-2015

Foto: RTV Slo 1, Odmevi

26 KOMENTARJI

  1. Tipično zapravljanje denarja! Kako se lahko nekdo ukvarja z gospodarstvom, če o njem nima pojma? Naučil se je delati študije, jih naročati in končno z njimi služiti! To je model vrhunskega Golobiča in slovenske intelektualne elite. Od vseh silnih milijonov, namenjenih za znanost, ne bo nič ostalo za državne koristi. Večina denerja se bo skozi takšne in drugačne študije prelilo v pribvatne žepe. poučno je preštudirati popotresno obnovo Poaočja. Polovico denarja je bilo potrošenega za študije in administriranje, ostalo pa za zelo drage in neuspešne sanacije. Podobne dobrote nesposobna in neodgovorna vlada ponuja Prekmurcem. Dobili bodo gore denarja, od katere pa ne bodo imeli nič. Lahko bodo občudovali le nekaj tajkunov in tajkunčičev, ki jim bo pomoč prav prišla. Horvatu pa najlepša hvala, saj je takoj na začetku pokazal, kako bo dobrotništvo potekalo.
    Na koncu pa še samo to: baje je strokovnajk, baje je menedžer, baje je gospodarstvenik. če je res takšna korifeja, lahko gre v Lipnico (A) prodajati kikiriki. Morda mu bo z referencami, ki mu jih izdaja slovenski CK uspelo.

  2. Nisem gospodarstvenik in sem zaposlen v javni upravi (šola), vendar: ali ne bi bilo bolje, da že ustanovimo te regije, potem pa država prepusti regijam, da naj dobršen del davkov določajo samo, ravno tako ali še bolj pa regulacijo podjetništva? Z vsako novo agencijo se samo še bolj vse skupaj zakomplicira in podraži, čedalje manj pa je tudi motivacije za kakršenkoli trud za resnično izboljšanje – ki je možno samo preko podjetništva z dodano vrednostjo. Vsi bodo samo gledali v Ljubljano, kdaj se bo prikazal dedek Pahor ali pa dedek Janša z malho denarja, istočasno pa bodo že začeli računati, kako čim več narediti, da se ne bo spremenilo nič, da se bo ob letu osorej spet prikazal nek drug dedek poln denarja. Sem za regije, vendar ne za razvojne, če pravilno razumem njihov koncept – razvite regije bodo dajale denar nerazvitim in jim pomagale do razvitosti. Ravno včeraj sem pogledal v kristalno kroglo in povedala mi je, da to ne bo šlo. Prekmurje bo vedno nerazvito, če bo čakalo no gnar drugih (Zakaj pa ne? Dobivali bodo zastonj denar!), tako kot so bile v Jugoslaviji nekatere regije vedno nerazvite. Pa ni šlo. Tudi EU deluje na tem principu. Vedno je na koncu EU 15 Portugalska, za njo pa še praktično vse bivše komunistične države. In zakaj bi bili Nemci ali Francozi ali Angleži komu (tudi nam) dolžni v neskončnost dajati denar, potem pa v evroparlamentu ali v evrokomisiji poslušati njihovo pametovanje in se jim uklanjati? Tudi to ne bo šlo dolgo, še posebej zato ne, ker smo se zdaj vsi naučili v teh zadnjih nekaj letih, da nam bo v primeru težav iz zagate pomagal dedek iz Bruslja (beri: Nemčije). Stara judovska modrost pravi, da je bogataš revežu dolžan z miloščino pomagati, da je sit in oblečen, ni pa dolžan napraviti ga bogatega.

  3. Tipično socialistično zapravljanje denarja za visoke plače funkcionarjev, številne birokrate po vezah. Učinka pa ne bo nobenega.
    Rešitev je narediti iz Prekmurja davčno oazo in pomurje razbremeniti papirologije.
    Isto kot narediti z vrtci: danes se nobenemu v Sloveniji ne splača imeti podjetja in delati. Pa čeprav smo vsi v veliki revščini. Imamo pa najdražje vrtce v Evropi.

  4. Gospod Gorenc, zakaj menite, da bi v primeru regij karkoli delovalo bolje? Bojim se, da bomo kasirali kup dodatne birokracije, ki bo prav tako prisesana na državni proračun. Spomnim se, da je Pukšičev Frnaček na Odmevih leta 2008 govoril o nekih pokrjinskih orgnih in predsednikih pokrajine in sem posledično tisti slaboumni referendum o 13 (ali koliko že) z velikim veseljem ignoriral.

  5. Podjetja se že selijo iz DRAGE, BIROKRATSKE, SOCIALISTIČNO POHLEPNE Slovenije, ker so spoznali, da niso samo sindikati trdobučni socialistični talibani, niti ne samo politiki, temveč večina volilnega telesa v Sloveniji.
    Črnomalljski Danfoss je zaprl vrata in preselil proizvodnjo tja, kjer so plače bruto dosti nižje, neto pa bodo skoraj take kot pri nas ta trenutek.
    http://www.finance.si/308143/V-Secopu-brez-dela-700-zaposlenih

  6. “Rešitev je narediti iz Prekmurja davčno oazo in pomurje razbremeniti papirologije.”

    Tako preprosto sicer ni vendar imaš v principu kar prav. Čemu ne bi omenjeni Danfoss namesto na Slovaško raje šel v Pomurje.

  7. RX, bojim se, da imate prav, sploh če bo šlo za razvojne regije, v kolikor pravilno razumem njihov koncept. Če samo pogledam našo občinsko upravo, heh, heh, heh, heh… To je čisti klon državne uprave z vsemi agencijemi un uradi vred, samo manjše je. Lahko bi se (se bo) zgodilo, da bomo imeli tudi pri regijah enako. In če bi lahko krajevne skupnosti ustanavljale agencije in urade, bi bilo najbrž isto tam. Bili bi fraktalska država.

    Zato sem pa napisal, da bi morale regije imeti vso svobodo, da se organizirajo po svoje in da same določajo določen del davka. Tista regija, ki bi imela nižje davke in manjši aparat, bi pritegnila več podjetij in vlaganj. In ni hudič, da se ne bi našla vsaj ena taka, kateri bi potem lahko sledile tudi ostale. Če bi le imele svobodo.

    Po drugi strani pa, če bo država že vnaprej vpila, da naj se nikar ne trudijo po svoje, ker bodo že oni vse zrihtali in financirali, ja zakaj bi se pa potem kdo trudil. Službe v regijah bodo potem le dobro plačana parkirišča za odslužene politične kadre ali pa, še huje, čakalnice za še boljše državne službe a’la direktor te ali one banke, nacionalne loterije, te ali one zavarovalnice, te ali one agencije ali urada. Tega gotovo nočemo.

    Sicer pa sem za regije. Ne vem, nekako se mi zdi, da bi bilo prav. Zdaj imamo sto različnih regionalizacij. Telekom ima svoje regije, statistika svoje, nogomet svoje, rokomet spet svoje, šolstvo svoje, itd. Zmeda. Če bi imeli regije, kot se spodobi, potem tega kaosa (najbrž) ne bi bilo. Ampak nikoli se ne ve. Mnogi ljudje pri nas so še deset let po uvedbi tolarja govorili o milijonih in milijardah.

  8. Bo heca obilo, ko se bodo enkrat zmenili, koliko regij in kam spada Postojna. In ali bo Primorska “na dvoje raztrgana”. In do kod Primorska sploh seže …

  9. Primorska seže do Vršiča in do Bogatinskega sedla. Najbrž še do Nanosa, ne vem. Bi bilo pa logično, da bi se regije vsaj do neke mere ravnale po škofijah. Ker bo regij verjetno več, kot je škofij, je možno, da bi bile znotraj škofije dve regiji, denimo Centralna in Gorenjska, slabo bi pa bilo, če bi bila ena regija v dveh škofijah. Ne res?

  10. Janez, meje škofij so pri razdelitvi regij (v kolikor so le te sploh potrebne in smiselne) popolnoma irelevantne.

  11. Res je, kvečjemu obratno: logično bi bilo, če bi meje škofij sledile regijskim.

  12. Janez Gorenc, to je za naše socialiste nezaslišano, da bi se ravnali po škofijah – saj je država ločena od Cerkve. Kvečjemu je treba regije postaviti tako, da bodo motile.

  13. Ni irelevantno. Logično je, da sledimo nekemu principu. Ne vem, kakšnemu principu so sledile škofije, vendar je prav, da temu istemu principu sledimo pri ustanavljanju regij. Meje škofij bi lahko sledile regijskim, če bi regije že obstajale, ko bi delali nove škofije. Ker pa niso, je logično, da je obratno. Ne res?

  14. Janez, domnevam, da so škofije ustanavljali po nekem “regionalnem” principu? Torej po neki geografski logiki po vsej verjetnosti. Če bodo regije sledili istim, potem se zaradi mene meje lahko prekrijejo, ker pa so v igri še dodatni faktorji, se verjetno ne bodo.

  15. “Ni irelevantno. Logično je, da sledimo nekemu principu. Ne vem, kakšnemu principu so sledile škofije, vendar je prav, da temu istemu principu sledimo pri ustanavljanju regij. Meje škofij bi lahko sledile regijskim, če bi regije že obstajale, ko bi delali nove škofije. Ker pa niso, je logično, da je obratno. Ne res?”

    Jaz tudi ne vem kakšnemu principu je sledila RKC pri delitvi na škofije (resnici na ljubo me tudi kaj posebej ne zanima), kot tudi ne vem kakšne principe uporabljajo za tovrstno problematiko ostale verske skupnosti. Načeloma pa ne bi bilo nič narobe s kopiranjem te delitve (ali katere izmed teh delitev), če bi se tak princip izkazal za optimalnega (pri tem je seveda potrebno definirati jasne kriterije za to optimalnost glede na postavljene cilje, ki jih sploh želimo z regionlizacijo doseči) močno dvomim, da se cilji RKC in države tukaj prekrivajo, da bi lahko uporabljali povsem enake kriterije. Ločenosti po 7. členu ustave pa zanalašč niti ne bom omenjal. Kar se kvantificiranih ciljev in kriterijev tiče, pa tudi nisem prepričan, da so si politiki glede tega na jasnem in da ne gre zgolj za cenene politične floskule.

  16. Mislim, da je imela prejšnja vlada precej natančno izdelane cilje – vsekakor bolj kot ta zdaj. Takrat sem vsaj vedel, kaj dela minister za regionalni razvoj. Zdaj niti ne vem, kdo je, edini predlog, ki je prišel od tam, pa je šest regij po mejah škofij, s čimer se ne strinjam, saj sega Ljubljanska škofija od hrvaške meje na eni strani do avstrijske na drugi, ta opcija pa je bila na referendumu zavrnjena. Ah, saj niti ne poznam teh zemljevidov. Verjetno bi bilo optimalno, če bi Slovenijo delili na Kranjsko, Primorsko, Pomurje, Koroško, Štajersko in Ljubljano, če pa na manjše regije, potem na Dolenjsko, Gorenjsko, Notranjsko, Primorsko (Eno? Dve?), Celjsko, Mariborsko (ali kako bi se pač imenovali), Koroško in Pomurje. Malo je pa le treba upoštevati zgodovino, ne? Kranjska se je delila na tri podregije, za Štajersko ne vem, Primorska bo najbrž ena, če že pri Kopru tako stiskajo, Pomurje je zaključena celota, Koroška pa je premajhna za delitev. In prosim, da me zdaj kdo ne lovi za besede iz mojih prejšnjih prispevkov, ker sem najbrž poteptal svoje principe glede ujemanja škofijskih in regionalnih meja.

  17. “Mislim, da je imela prejšnja vlada precej natančno izdelane cilje – vsekakor bolj kot ta zdaj. ”

    Prejšnji vladi je šlo po mojem predvsem za to, da projekt spelje pred volitvami, ne glede na rezultat, predlog za 13 je pa verjetno povsem enako opravičljiv ali slab kot predlog za 6. Kakšnih konkretnih argumentov ali kvantitativno podprtih analiz, ki bi predlog kakorkoli podprli (zakaj je npr. po finačnem kriteriju bolje imeti 13 pokrajin kot npr. 10. Da pa bi situacija bila še bolj abotna, smo imeli še tisti slaboumni referendum z rekordno udeležbo kljub temu, da ni bilo nobenih možnosti za uveljavitev pokrajin po predlagnem ključu. Če je bil cilj prejšnje vlade se topogledno z glavo zaleteti v zid, ji je to vsekkor zelo uspelo.

    “In prosim, da me zdaj kdo ne lovi za besede iz mojih prejšnjih prispevkov, ker sem najbrž poteptal svoje principe glede ujemanja škofijskih in regionalnih meja.”

    Real politična situacija je pač takšna, da si bo vsak malo močnejši župan (ali pa njih skupina) želel svojo pokrajino. Verjetno je tudi toliko interesov, da bo zelo težko doseči potrebno ustavno večino.

    Sam sem seveda do regionalizacije precej zadržan, predvsem zato, ker niso jasne finančne posledice.

  18. Litva in Latvija imata še več pokrajin, pa je manj prebivalcev.

    Glavni argiment proti ustanovitvi pokrajin je vsekakor bojazen pred še dodatno birokracijo, ki se bo razbohotila in luft bremzala, in povezanimi stroški. In prav to se bo zgodilo, če bo vse v regijah organizirala država in ves denar dala in urejala država. Mnogi se tudi bojijo lokalnih šerifov, ki da se ne bodo ozirali na demokratične rinciše, pač pa uveljavljali svoj ego v obliki mehke diktature z glasovalnimi stroji, bili uspešni ali ne.

    MOrda so to dobri argumenti. MOrda pa tudi ne. To je isto, kot če bi rekli, da moramo biti nujno v EU, da nas bo varovala pred potencialnimi totalitarci tu doma. Čakajte, kdo je pa to že rekel? Aja, jaz.

    No, v našem koncu se lahko prijemljem za glavo ob napi občinski upravi, obenem pa občudujem Šentjernejsko. Tudi tam ni vse idealno in župan se bojda vede kot kak šerif in favorizira svoje, vendar pa je Šentjernej zelo poštimal. IN kar je najlepše, s svojimi vprašljivimi metodami se je zameril dobršnemu delu volilcev in je, če se prav spomnim, moral v drugi krog. Seveda je zmagal, vendar so tako odločili volilci. Lahko pa bi tudi drugače. MOrda bi bilo pri pokrajinah enako, da bi se namreč volilci odločali za tisto pokrajinnsko upravo, ki bi obljubljala majhne davke in majhen aparat – če bi bilo kaj takega možno. IN bi imeli v POsavju, če bi taka pokrajina obstajala, astronomske davke, na Gorenjskem, denimo, pa majhne, in bi šla vsa industrija tja. IN bi Gorenjska prosperirala, POsavje pa ne.

    TAko enostavno (in naivno) si to predstavljam jaz.

  19. Itak ni bistvo v številu pokrajin, ampak v davčni konkurenci in v avtonomiji urejanja birokracije. Najbolje bi bilo, če bi se lahko svobodno odločali, kateri pokrajini bo kakšna občina pripadala. Če bodo morali živeti od lastnih davkov, se bo hitro izoblikovalo optimalno število pokrajin in bodo davke nižali.

    Drug problem je prepričati kritično maso ljudi, v kaj tako “neoliberalnega”.

  20. Ančka, strinjam se. Ampak zdaj bom zabrenkal na pesimistične strune: kdaj pa je pri nas država že kaj spustila iz rok?

    Gledam tele revolucija na bližnjem vzhodu, pa tudi masovne demonstracije po zahodnih državah in drugod. Povsod hočejo spremembe, vsi hočejo, da sedanji režimi padejo, nikjer pa ni definirano, kaj bo sledilo-. Tega pri nas nočem.

    Takoj pa bi podprl gibanje, magari tudi (izključno) mirne demonstracije, kjer bi zahtevali nižje davke in več podjetniške svobode, pa tudi taka ureditev pokrajin, kot smo se pogovarjali.

    Tisto o masi ljudi, ki jih bo treba prepričati, ste seveda napisali povsem točno. Vendar pa mislim, da se počasi ozaveščamo. Poglejte, čedalje več ljudi poznam, ki se pogovarja v smislu: “Koliko ljudi je zaposlenih v državni upravi, od katerih ni dosti koristi, trošijo pa naš denar.” To je začetek. Morda.

  21. Počasi se stvari spreminjajo na boljše, ampak počasi.

    Večina pa še vedno ne ve, kaj bi rada. In to je problem.

  22. Uvedba pokrajin se meni osebno ne zdi potrebna. Občine so povsem dovolj. Pa še itak bi danes vsak zaselek imel svojo občino, če bi le mogel. Kar pomeni, da bi vsaka občina imela tudi svojo pokrajino. Skratka, brez veze in metanje denarja skozi okno.

Comments are closed.