Doživljati in spoznavati

2
322

Poletni čas, ki  je za mnoge najlepši del leta, izpolnjujejo dopusti, potovanja, sprostitev. Vabijo nas lepote narave, planin, voda, gozdov in travnikov. Doživljanje in spoznavanje narave okrog nas je izziv, morda nedaleč od doma, v mestnem gozdu, v parku ali arboretumu, na gozdni učni ali pohodniški poti. Lahko je zanimiv tudi za družine, starši pa pri tem postanejo posebne vrste voditelji in vzgojitelji. Pred leti sem na eni od poti skozi naravo zaradi poklicne radovednosti spraševal izletnike, kaj menijo o gozdu skozi katerega hodijo. Vsi, ki sem jim zastavil to vprašanje, so mi presenečeni odgovorili, da na gozd, ki jih obdaja, sploh ne mislijo in se ga sploh ne zavedajo. Knjižni vodniki, ki opisujejo poti skozi naravo, nam običajno ne dajejo nasvetov, kako naravo doživljati z vsemi čutili, kako utihniti, da bi naravo sploh slišali, kako zavestno gledati, da bi naravo sploh videli, kako jo vonjati, okušati ter obenem spoznavati.

Doživljanje kot temelj spoznavnosti

»Doživetje je, kar kdo doživi, s čustvi dojame, na primer duhovno, notranje, osebno doživetje, doživetje lepote« (SSKJ, 1994). »Doživetje je navadno trenutno, občuteno in subjektivno zaznavanje kakega dogodka ali osebe in se zaključuje samo v sebi ter omogoča subjektu določen stik z doživetim ali odnos do njega ter ga je včasih težko izraziti z besedami« ( Snoj, 2003). Človek ima zmožnost duševne funkcije, ki ga ob zunanjem dogodku razvnema,  ga navdušuje, mu vzbudi zanimanje, presenečenje, prizadetost, morda jezo, žalost ali pa morda spokojnost, umiritev, vpliva na njegovo obnašanje. Vse to se v človekovi notranjosti odvija afektivno, ne kognitivno (spoznavno). Večkrat ta dogajanja z besedami opisujemo kot srčne zadeve, vendar gre za nevrofiziološko dogajanje v  notranji strani obeh možganskih polobel (Snoj, 2003). Besedo srce verjetno uporabljamo pri opisovanju nekaterih čustvenih stanj na podlagi doživetij,  ker hočemo s tem izraziti, da gre za dogajanje v naši notranjosti. Človek lahko doživetje v svoji notranjost ponovno doživi tudi potem, ko je dogodek, ki ga je povzročil, že minil. V primerjavi s kognitivnim dojemanjem je doživetje v človeku bolj skrito, opisovanje doživetja je verbalno zelo zahtevno. Doživetja so lahko neposredna (ob določenem dogodku, v živo, pred očmi), ustvarjena ali prirejena  (ob uporabi avdio in vizualnih sredstev ali drugih sredstev, na primer neke aktivnosti v naravi) ali posredna (ob poslušanju, ko svoje doživetje pripovedujejo drugi). Doživetje je v spoznavnem procesu temelj izkušnji. Izkušnja pa je, »kar kdo ob dogodkih, doživetju spozna, ugotovi« (SSKJ, 1994). Navdušenje, zanimanje, prizadetost so nekatera čustvena stanja, ki nastanejo ob doživetju in si jih lahko  pri vodenju obiskovalcev narave želimo, saj so nasprotna stanjem kot so pasivnost, nezainteresiranost, zdolgočasenost, nemotiviranost. Ali ta čustvena stanja pozitivno vplivajo tudi na spoznavno raven dojemanja? Zdi  se razumljivo, da tudi razumsko lažje sprejmemo podatke in dejstva, če je to povezano z močnimi in pozitivnimi čustvi. Močan element spoznavnosti je izkušnja, ta pa temelji na doživetju. V nadaljevanju bomo navedli nekaj primerov, ki jih lahko uporabijo tudi starši pri vodenju otrok v naravo. Primerne so za otroke od 6 let starosti dalje. Za vsako od navedenih aktivnosti naj eden od staršev prevzame vlogo voditelja.

Veličina drevesa

V našem geografskem prostoru je drevo razmeroma vsakdanji pojav, nekaj samo po sebi umevnega, zato je vzbuditi posebno zanimanje in pozornost zanj zahtevna naloga, če ne gre ravno za drevo z izjemnimi lastnostmi. Drevo pa je vendarle tudi pri nas, kjer jih imamo veliko, pravi čudež narave. Izberemo debelejše drevo in nanj osredotočimo pozornost udeležencev. Z razdalje 10 – 15 m se udeleženci po vrsti počasi bližajo temu drevesu in pri tem usmerjajo pogled v deblo v višini oči. Zanimivo je doživeti, kako se ob bližanju drevesu vizualno povečuje njegova debelina. Za doživetje višine tega drevesa povabimo otroke k pogledu v vrh, potem naj primerjajo višino dreves z višinami znanih stvari (na primer znanih zgradb). Drevo naj poskušajo tudi objeti z rokami. Pogosto ni dovolj eden, ampak jih mora biti več, da sklenejo roke okrog njega.

Zaznave pestrosti

Zberemo se v krogu in osredotočimo na poslušanje glasov. Pri tem moramo biti popolnoma tiho. »Poslušanje tišine« naj traja do 3 minute. Potem si po vrsti povemo, kaj smo slišali. Aktivnost nam odkrije množico glasov v naravi, kjer ni nikoli popolne tišine, vendar je ubranost, ki daje doživetje miru. V nadaljevanju se na podoben način osredotočimo na opazovanje barv okrog sebe. Pri tem se umirimo in smo tiho. Osredotočenost na zaznavanje barv traja do 3 minute, potem si po vrsti sporočimo, koliko in kakšne barve smo zaznali. Množica različnih barv nam pričara doživetje barvne pestrosti narave. Aktivnost je primerna je za odrasle in otroke od 6. leta naprej.

Ekosistem

Besede kot sta na primer ekologija in ekosistem v vsakdanjem življenju večkrat slišimo, vendar imajo zapletene razlage. Kar vprašajmo otroke, kaj je ekologija! Poskušajmo glavno značilnost ekosistema, to je medsebojno povezanost in odvisnost vseh sestavin narave prikazati z naslednjo aktivnostjo. Postavimo se v krog. Voditelj ima v rokah klobčič vrvice. Povabi udeležence, naj povedo neko zelnato rastlino, ki jo lahko vidijo v bližini. Prvi, ki pove ime rastline, prime za konec vrvice. Zdaj voditelj vpraša za ime stvari, ki jo ta rastlina nujno potrebuje za svojo rast (voda, toplota, svetloba). Tisti, ki pove prvi, potegne vrvico k sebi tako, da jo prvi, ki jo je prijel še naprej drži na svojem koncu. Zdaj pride vprašanje, kdo se s to rastlino hrani. Spet nekdo potegne vrvico naprej do sebe. Tako si sledijo vprašanja in odgovori o povezanosti imenovane rastline v okolju, vrvica pa se prepleta med udeleženci. Končna slika predstavlja prepletenost odnosov v ekosistemu. Če vrvico potegnemo na koncu, poteg začutijo vsi, kar je doživetje povezanosti.

Spoznavanje vrst

Suhoparno naštevanje značilnosti listov ali iglic posameznih vrst listavcev ali iglavcev verjetno ne povzroči tolikšnega zanimanja, da bi ostalo trajno v spominu. Poizkusimo to drugače. Razdelimo se v dve ali več skupin, odvisno od skupnega števila udeležencev. Vsaka skupina mora imeti enako število udeležencev. Če je več skupin kot dve, jih postavimo v krogu okrog ravne linije, ki jo označimo tako, da jo zarišemo na tla ali potegnemo vrvico. Vsak v skupini dobi številko od 1 do končnega števila v skupini. Vzdolž linije namestimo 10 do 12 vejic z listi ali iglicami različnih drevesnih ali grmovnih vrst, ki smo jih prej skupaj spoznavali,  pokazali in opisali. Vsi udeleženci naj si jih še enkrat pazljivo ogledajo, Povemo jim, da se bodo preizkusili v tekmi in pri tem bo pomembno, ali bodo poznali različne vrste. Potem jih zopet razporedimo po skupinah in jim damo navodila. Na znak voditelja, ki je sestavljen iz glasno izrečene številke posameznika v skupini in drevesne oziroma grmovne vrste, startajo te številke iz vsake skupine proti črti in iščejo določeno vrsto. Točko dobi tisti, ki pravo vejico najprej prime in jo dvigne v zrak. Pomembna je hitrost in dobro poznavanje vrste. Zmaga skupina z največ točkami. Voditelj zapisuje, katera skupina je prejela točko. Pred začetkom še preverimo razumevanje navodil. Doživetje je v tekmovanju, napetosti in v spoznanju, koliko so bili pozorni pri prepoznavanju vrst. Aktivnost je primerna za otroke in odrasle.

Kaj ne spada v naravo?

To aktivnost moramo pripraviti vnaprej. Ob neki stezici v naravi označimo s količkoma začetek in konec kakšnih 20 metrov dolge linije. Levo in desno pustimo manjše in malo večje stvari, ki niso iz narave, na primer pisalo, košček papirja, plastični lonček itd. Stvari postavimo tako, da se ne vidijo preveč očitno. Stvari si zapišemo po vrstnem redu, kot so postavljene od začetka do konca. Potem povabimo udeležence, naj eden za drugim gredo po tej stezici od začetka do konca in najdejo ter si zapomnijo stvari, ki ne sodijo v naravo. Vsak po tiho  voditelju pove, kaj je našel. Tisti, ki najde največ, je zmagovalec.

Opremljenost za aktivnosti v naravi in obnašanje

Obujmo pohodne čevlje, zaščitimo se s sredstvom proti klopom (po rokah, vratu, za ušesi, po čelu, po nogah nad čevlji), na glavi imejmo klobuk s čim širšimi krajci ali vsaj kapo s ščitnikom. Ne odmetavajmo in puščajmo stvari v naravi, ne delajmo hrupa (izjema so območja, kjer lahko srečamo medveda, tam je dobro biti nekoliko glasen, da nas že na daleč sliši in se praviloma umakne). Ne kurimo ognja sredi gozda, ne teptajmo gob, ki jih ne poznamo ali mislimo, da so strupene. Nabirajmo le toliko gozdnih sadežev, kot je dovoljeno (na primer kilogram gob na posameznika), ne parkirajmo brez dovoljenja na gozdnih robovih in jasah. Upoštevajmo navodila na informativnih tablah. Ne vozimo se z motornimi vozili in kolesi izven cest.

Vsem, še posebno družinam, želim lepa počitniška doživetja v naravi.

 

Viri

Cornel, J.: Približajmo naravo otrokom. Mohorjeva družba  Celje, 1994.

Lesnik, A.: Razvoj gozdnih učnih poti in njihov pomen za turizem. Stanje in perspektive razvoja turizma v gozdnem prostoru. Zbornik posvetovanja. Državni svet Republike Slovenije. Ljubljana, 2006.

Lesnik, A.: Doživljajski vidik vodenja obiskovalcev gozdnih učnih, turističnih in drugih tematskih poti, referat, 2006.

Kranjčan, M.: Doživljajska pedagogika, moda ali kaj več? v: Zbornik povzetkov 1. slovenskega kongresa socialne pedagogike (urednik  Meško G.). Združenje za socialno pedagogiko –slovenska nacionalna sekcija FICE, Ljubljana 1997

Snoj, A. S. Katehetika. Založba Salve, d. o. o., Ljubljana, 2003

 

Foto: Tone Lesnik

 

2 KOMENTARJI

  1. Doživetja v naravi je nekaj najlepšega. Narava nam je podarjena, a jo vse premalo znamo izkoristiti.

    • Res je, narava nam je podarjena od Stvarnika. Svetopisemsko naročilo, naj ji človek gospoduje, ljudje pogosto razumemo napačno. To zapoved bi morali uresničevati tako, da bi imeli do narave ponižen in skrben odnos, iz nje vzeli samo toliko kolikor potrebujemo za preživetje (ne za bogatenje in razkošje) in jo negovati kot cvetoč vrt.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite