Dovžanova soteska in dr. Tone Pretnar

0
Voda se peni in skače med kamni.

Novembra pred tridesetimi leti je na Poljskem umrl Tržičan, dr. Tone Pretnar (1945–1992), in to samo teden dni, preden je pri Didakti izšla knjiga V sotočju Bistrice in Mošenika, Tržič 100 slikah in 100 oktavah, katere soavtor je.

Dr. Tone Pretnar (Vir: Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič)

Imel sem privilegij, da sem ga poznal, tudi po tridesetih letih je ta veliki Tržičan, verzolog, pesnik, prevajalec, lektor, knjižničar, človek širokih obzorij, aktualen.
Danes sem na kamnih, ki datirajo v obdobje karbona, pred tristotimi milijoni let premišljeval, kaj bi danes, v tem času Tone zapisal o Dovžanovi soteski. Geologi imajo dokaze, da je nastala ob trčenju južne s severno veliko celino in da je bilo takrat v zalivu oceana s fosilnimi ostanki morje tako toplo, kot je danes na Sejšelih.
Mogoče pa prav zato zdaj ne dopustuje tam nihče iz občine, ki jo je opeval že ljudski pesnik Vojteh Kurnik. Ima pa urejena Dovžanova soteska v najožjem profilu obliko črke V. Nad sotesko so Kušpegarjevi turni karbonskih kamnin in iz apnenčastih navpičnih sten so vhodi v podzemne jame, kar dokazuje, da je Tržiška Bistrica nekoč tekla veliko više kot danes.
Tudi v tej suši je Tržiška Bistrica v Dovžanovi soteski še šumeča, ne tako obilna kot takrat, ko seže gladina domala do roba mostu in ko slišiš v strugi ječanje, drgnjenje in kotaljenje kamnin. Tam se že milijone let brusijo rožnati apnenec, bogat z lilijami, brahniopodi in foraminiferani, algami, koralami. V nedrjih so ostanki morskih psov, ramenonožcev, školjk in rib. Lepi so rdeči groedenski kremenovi peščenjaki, črni skladovit in drugi.

Takrat, pred tridesetimi leti je Tone ob fotografiji kaskad Bistrice v Dolini napisal verze

»Šumi slap. Nikdar mu moči ne zmanjka
valiti spenjeno vodo prepade:
iz kapljic mavrica se prede tanka,
če v vodne sklade žarek se prikrade
in z njim se vanje zavozla uganka,
ki bi jo misli odvozlale rade:
kako da s slapom ne usahne reka,
saj voda vendar venomer odteka?«

A sem danes zaman iskal z objektivom kakšno, vsaj kamnito srce v Dovžanovi soteski – v strugi med nekaj stotonskimi konglomeratnimi skladi.
Nisem ga uzrl. Sem pa zaznal veliko drugih umetniških skulptur: od kamnitega čevlja do obrazov pošasti in še česa.
Jih vidite tudi vi?