Pridiganje je v Sloveniji na slabem glasu. Očitno samo tisto, ki ga opravljamo duhovniki med sveto mašo in je po definiciji razlaga katoliškega nauka (Božje besede, katekizma in stališč Cerkve). Pridig se katoličani na splošno ne veselimo. Radi imamo, da so kratke, da so neboleče, da so kakor droga, ki nas uspava. Če nam kakšen duhovnik stopi na osebni ali občestveni žulj se zgražamo, protestiramo, kašljamo. Bistvo je pač v tem, da pridigi ne pustimo, da bi nas nagovorila do te mere, da bi se spreobrnili. Se pač sprejemamo takšni kot smo in to prelepo frazo uporabljamo kot izgovor, da nam ni treba stopiti na pot svetosti. Duhovniki sicer moramo pridigati. Pridiganje sodi k našemu poklicu. Še predobro se zavedamo, da nas evangelij v vsem presega, da nas nauk Cerkve marsikdaj osebno razgali in da bi morali biti tiho, če ne bi prav naša služba zahtevala, da ljudem povemo, kar jim gre. Pridiga je torej nekaj, kar pritiče oznanjevalcu, vzgojitelju, duhovniku, ko izpolnjuje svojo dolžnost. Ko se dolžnost neha, tedaj nastopi molk. Dobro je, da duhovniki pridigamo, ker tako budimo vest posameznika in družbe.
Težava nastopi, ko nalogo, držo in jezik pridigarja prevzamejo drugi poklici. Ko se prenese parametre, ki veljajo za pridigarja, ki se sklicuje na oblast in poslanstvo od zgoraj, na družbeno-politično raven takrat pa se v tem procesu nekaj zalomi. Pridiganje postane v istem hipu moraliziranje.
V Sloveniji se ne moremo otresti slabe navade, da duhovniki več kot enkrat politiziramo, politiki pa pridigajo. Ko duhovnik politizira, zlorablja vero v dnevno politične namene in krši svoj poklicni kodeks, saj je Cerkev odrekla politično delovanje svojemu kleru že na Drugem vatikanskem koncilu, ki je bil pred več kot 40. leti. Pozor! To ne pomeni, da držijo očitki, ki prihajajo od nepoučenih in marsikdaj od vernikov in poslušalcev pri mašah, ki ne razlikujejo med politiko in politiziranjem, med razlago o Družbenem nauku Cerkve, ki nedvomno spada v materijo pridiganja, in da ne smemo slišati imena JJ ali kakega drugega politika, ko plastično orišemo primere iz moralnega stališča, da je poslušalcu bližje nauk, ki ga razlagamo. To ne pomeni, da pridige ne smejo biti družbeno aktualne. Prav tako to ne pomeni, da mora biti Cerkev tiho, ko je potrebno spet in spet razložiti, kako naj kristjan voli. Pridigar sme povedati, kako naj kristjan voli, mora povedati, da naj kristjan voli, ne sme pa povedati, koga naj voli. Očitek, da je SŠK rekla »volite SDS« oziroma »JJ« ne drži in ga tožniki z ničemer ne morejo podkrepiti. Ob očitni krivici, ki ga je zagrešilo slovensko pravosodje, Cerkev ne more biti tiho, saj tudi sama prepogosto doživlja krivičnost sistema, ki se ga slovenska pomlad še ni dotaknila in je globoko v totalitarnem titoizmu. Nesprejemanje pluralizma mnenj in idej je ena od bistvenih minusov slovenske zime, zato obsojajo in napadajo s svojim medijskim monopolnim orkestrom vse, kar je drugačno, svobodoljubno in svobodomiselno. Vse zato, da ohranijo status quo. Velike porcije tega mraza je deležna prav Cerkev, ki je še vedno notranji sovražnik št. 1.
Razlike med politiko, ki jo pridigar sme razlagati in osvetljevati in politiziranjem, ki je nedopustno, so torej silno majhne in le pozorni poslušalci, ki znajo razlikovati, opazijo razliko. Pridigar pa se kljub temu ne sme izogniti svoji dolžnosti.
Politiki v Sloveniji zelo radi pridigajo. Ne le voljeni politiki, temveč tudi sodniki in drugi njim podobni uradniki, ki imajo politične, t.j. javne funkcije. Pridigajo o svoji nedotakljivosti, nezmotljivosti in moralizirajo o korupciji… težava politikov pa je, da imajo oni – v nasprotju z duhovniki – v praksi možnost, da z zakoni in dejanji svoje pridige uresničijo. Politiki namreč ne delujejo na področju duhovnega, temveč na področju materialnega. Zato politik, ki veliko govori o morali in potem prekrši vsa moralna načela, sprejema in podpira moralno zanič zakone, ni vreden našega zaupanja. Zato sodnik, ki je nekritično prepričan, da je naše sodstvo najboljše sodstvo ali pa da sploh ni nič narobe, in da tako veliko delajo, da vsega ne zmorejo, v resnici širi meglo samoprevare, ki jo dejstva spodjedajo. Zato ljudje, ki kritizirajo državno upravo, pa so sami bili ali so njen del (npr. tudi umetniki, ki jih plačujemo državljani), niso verodostojni in bi bilo pošteno, da utihnejo.
Miro Cerar je v svojih nastopih kot »komentator« in »pravni strokovnjak« rad uporabljal govorico pridigarja. Rad je pridigal. Dokler je bil profesor in ne politik, je bilo to sprejemljivo. Zdaj pa je politik in bo moral svojim besedam dati »da bodo meso postale«, da uporabim versko govorico. Iz področja moraliziranja bo moral stopiti na področje politike, a tu se kaže kot silno šibek. Šibak je značajno, torej kot osebnost, saj ni opremljen z vodstvenimi značajskimi lastnostmi, kar je že samo po sebi hudo. Zaradi tega pričakujemo, da bo vladno ekipo vodil nekdo, ki ga zato nismo izvolili, kakor je npr. Golobič vodil in rovaril proti Pahorju, ko sta bila v vladi. Šibak pa je tudi po druščini, ki jo je njegova stranka naplavila na površje. Nič novega ni v tej druščini, kar bi nas lahko navduševalo, je pa veliko zatohlega iz preteklosti. Zato tu pričakujemo še več korupcije in klientelizma. Še več zime torej. Nič čudnega, če ljudstvo v anketah trezno in realno ocenjuje obete prihajajočega obdobja kot nič obetajočega.
Nujno potrebno je, da slovenski politiki nehajo pridigati (kakor je po drugi strani potrebno, da se duhovščina odreče politiziranju – ne politiki!) in začno biti politiki. To pomeni, da nehajo pljuvati v lastno skledo in politiko dvignejo na raven častnega in lepega poklica, ki ga papež Frančišek in vsi njegovi predhodniki uvrščajo med najvišje oblike ljubezni in služenja bližnjemu. Ne dvomim, da se bo ščasoma to tudi zgodilo. V nenehni praksi srečevanj v različnosti, se bomo počasi naučili spoštovati (tu je posebno vsemogočna levica poklicana, da naredi korak naprej) drug drugega, njegova stališča in bomo priznavali drug drugemu pravico do obstoja in različnosti, pa tudi to, da smo na istem čolnu, in da moramo potegniti skupaj, ko to zahtevajo viharji časa.
