Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke.
Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund.
Ne, živeti »dosti« nam ne izbere življenje, ko prinese naporne najstnike ali bolne starše. Sami si to izberemo, sami si izberemo »dosti«, ker si tega želimo. Ker se ne znamo čemu odpovedati, če pride na našo pot kaj, kar je pomembnejše.
Jezusova odločitev zato vznemirja. On izbere »malo«, kakor uboga vdova. Ima sicer »malo« in zato tudi »malo« da, od nje ni velikega rezultata. Vendar za Jezusa in za evangelij pač količina ni na prvem mestu. Dva novčiča sta »vse« in to je tisto, kar šteje. »Vse« je odločitev. In ona je izbrala »malo«, da bi lahko »vse« dala. Ker s težavo dajemo, če imamo »dosti«, in lažje, če imamo »malo«.
Jezusov nasvet za današnji čas je: biti »ves« v tem, kar počneš. Tudi če je to »malo«.
