Glede menjave, ki jo je nekdanja Partija oz. SD izvedla leta 1993 med stavbo na Tomšičevi (nekdanji prostori CK ZKS, nekdanji zaplenjeni prostori banske uprave) in sedanjim sedežem SD (Moskovičeva vila), pa lahko rečem zgolj to, da gre za nelegitimno početje oz. uzurpacijo privilegiranega položaja nekdanjih t. i. družbeno-političnih organizacij. Partija oz. SD je menjala nekaj, kar sploh ni bilo njihovo! Ampak to so pravne zadeve, sam pa sem zgolj zgodovinar!
Pri problematiki zahtevkov za vračilo judovskega premoženja bi nekoliko podrobneje izpostavili problematiko Moskovičeve vile (danes sedež stranke SD), ki jo Javni stanovanjski sklad (JSS) še posebej omenja kot možnost vračila v naravi oz. nadomestila zanjo. Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič, ki pa jo je takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da ni zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev avtomatično pripadla splošnemu ljudskemu oz. državnemu premoženju.
Najprej je Moskovičeva vila prišla v začasno upravo države
Leta 1931 sta Feliks in Klara Moskovič kupila nepremičnino, takrat še na naslovu Levstikova 31. Med drugo svetovno vojno so Nemci vso družino Moskovič odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer so leta 1944 umrli Feliks in oba otroka (Julij in Vera), zadnja je umrla Klara Moskovič (na začetku leta 1945). Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev Slovenije je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla poslednja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.[1]
Novembra 1946 je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo sekvestracijo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ, št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Premoženje je bilo decembra 1946 popisano in ocenjeno, hkrati je bil odsotnemu obsojencu v zaplembnem postopku postavljen skrbnik Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je predlagal, da se sekvestracija ukine ter da se mu imetje dodeli v začasno upravo. Pred zapuščinsko razpravo je Mestni ljudski odbor za okrožno mesto Ljubljana – poverjenik za upravo ljudskega imetja (MLO – ULI) – poslal dopis Predsedstvu vlade LRS, ali imajo kaj proti ukinitvi sekvestracije, saj bo Ignjat Lajtner podedoval Moskovičevo premoženje.
Moskovičeva vila prisojena edinemu dediču, ki jo je takoj potem prodal
Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Moskovič Feliksu in Moskovič Klari bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu pod pogojem, da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sekvestracije oziroma uvedbe zaplembnega postopka in se zaplembni postopek ustavi. Naslednji dan je Vlada LRS sporočila MLO – ULI, naj nikakor ne predlaga ukinitve sekvestracije, temveč naj ji nasprotuje, saj se zaradi visokih državnih investicij v nepremičnino in namena, ki mu danes služi nepremičnina, pripravlja in bo verjetno v najkrajšem času vložen predlog v smislu 3. člena Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači z dne 2. avgusta 1946 (Ur. list FLRJ, 454/64/46). Prav tako je Vlada LRS sporočila Okrajnemu sodišču, naj iz enakih razlogov odloži prisojilo zapuščine. Enako obvestilo je dobilo Okrajno sodišče tudi od Vrhovnega sodišča LRS.
Aprila 1947 je Vlada LRS obvestila MLO – ULI, da je obvestila Vrhovno sodišče LRS, slednje pa Okrajno sodišče, da umika svoj predlog, da se nepremičnina ne vrne dediču, in predlaga umik sekvestracije. Okrajno sodišče je sporočilo dediču, naj predlaga razveljavitev odločbe o sekvestraciji, saj zapustnika nista odsotna, temveč sta umrla kot žrtvi okupatorja, dedič premoženja pa je znan. Maja 1947 je Okrajno sodišče izdalo prisojili, s katerima je prisodilo zapuščino Feliksa in Klare Moskovič Lajtner Ignjatu, ki se je kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo. Predsedstvo Vlade LRS je od Lajtnerja leta 1948 zahtevalo 600.000 Din kot refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili na naslovu Levstikova 31.
Leta 1949 je bila vila na prošnjo Rajonskega ljudskega odbora IV. ponovno ocenjena, tokrat na nižjo vrednost. Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (dne 21. 2. 1947) prodal Kos Dani za 800.000 Din. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. 6. 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.
Moskovičeva vila je bila razlaščena, ker je že od leta 1945 služila za reprezentančne namene
Avgusta 1953 se je na podlagi odločbe – akta o razlastitvi z dne 11. 8. 1953 – v zemljiški knjigi zaznamovala razlastitev nepremičnine. Razlog: »Od leta 1945 je hiša služila za reprezentančne potrebe bivšega Predsedstva vlade LRS oz. služi sedaj za potrebe izvršnega sveta Skupščine LRS. Da bi hiša še naprej služila takšnemu namenu, so potrebne večje adaptacije, združene z velikimi stroški. Teh adaptacij lastnica (Dana Kos) ni pripravljena izvršiti na svoje stroške, na drugi strani ne bi bilo gospodarsko, da bi Izvršni svet izdajal velike vsote za adaptacijo hiše, ki bi ostala v zasebni lasti. Zato je v splošnem interesu, da pride Moskovičeva vila z vrtom, ki je izvršnemu svetu nujno potrebna, v splošno ljudsko premoženje. Ker z lastnico ni bilo mogoče doseči sporazuma za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je postala razlastitev nujna. Zoper to odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.«[2]
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Akt o razlastitvi je bil leta 1954 razveljavljen, leta 1961 pa je bila vila prodana splošnemu ljudskemu premoženju
Septembra 1954 se je na podlagi sodbe Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 26. 5. 1954 Už 672/54 izbrisala zaznamba razlastitve. Mestni ljudski odbor glavnega mesta Ljubljana je dne 31. 8. 1954 izdal odločbo št. 29/53-Gr/Kj, v kateri je ugotovil, da »je bil s sodbo Zveznega vrhovnega sodišča v Beogradu razveljavljen akt o razlastitvi, ki ga je izdal Izvršni svet Ljudske skupščine LRS po svoji komisiji za administrativne zadeve, s katerim je bila odrejena v korist države in za potrebe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS popolna razlastitev pod vl. št. 476, k.o. Gradiško predmestje vpisanih nepremičnin, ki so last Dane Kos. Že uvedeni razlastitveni postopek glede teh nepremičnin se takoj prekine. Odredi se izbris zaznambe razlastitve, nepremičnine se takoj vrnejo v posest in polno last Dane Kos«.
Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.
Kar pa se tiče t. i. menjave, ki jo je nekdanja Partija oz. SD izvedla leta 1993 med stavbo na Tomšičevi (nekdanji prostori CK ZKS, nekdanji – zaplenjeni prostori banske uprave) in sedanjim sedežem SD (Moskovičeva vila) pa lahko rečem zgolj to, da gre za nelegitimno početje oz. uzurpacijo privilegiranega položaja nekdanjih t. i. družbeno-političnih organizacij. Partija oz. SD je menjala nekaj, kar sploh ni bilo njihovo! Ampak to so pravne zadeve, sam pa sem zgolj – zgodovinar!
Viri:
[1] Vsa navedena dejstva so razvidna iz naslednjih virov: Arhiv Okrožnega sodišča v Ljubljani, zapuščinski spisi, spis številka I Z 116/47 in I Z 117/47; Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond MLO Ljubljana, Premoženjske zadeve, Moskovič Feliks; Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiška knjiga, historični izpisek in dokumenti iz zbirke listin.
[2] Vir: Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiška knjiga, historični izpiski in dokumenti iz zbirke listin za vl. št. 73, k.o. Gradišče 1 in vl. št. 1253 in vl. št. 4, k.o. Ajdovščina.
