Ubogih mojih bratov noge gnojne

Lenart Rihar: Tranzicija lebdi med nami kot neuspel projekt osamosvojiteljevDanes je človek, ki bi se po vasi opotekal od opitosti, precej redek pojav, pred leti pa ni bilo tako. Otroci smo točno vedeli, kdo bo med steklenicami piva in s pomokrenimi hlačami sedel pred trgovino, kdo bo neprestano rogovilil okrog doma, kdo bo v gostilno zavil takoj po službi, kdo se bo prikazal v nedeljo popoldne, kdo pa je zaplaval bolj na redke čase. Nekaterih smo se bali in se jih izogibali, nekateri so bili prijaznejši in zato tarče naših vragolij. Bil je še nekdo, ki ni pohajal po vasi, a so vendarle vsi vedeli, da pije. V službo se je vozil z motorjem. Nekoč mu je moped ušel spod nadzora, padel je v obcestni jarek s kakim centimetrom blatne vode in našli so ga – utopljenega.

Ljudje umiramo in naj je takrat še tako hudo, nas čas razmeroma hitro pokrije s pozabo. Za mnoge sovaščane komaj zaznamo, da so odšli ali pa še tega ne. Tudi na onega možakarja, ki ga je vzela noč ob cesti, sem se spomnil morda enkrat ali dvakrat v tridesetih letih, pa še takrat bržčas le zato, ker je beseda tekla o nenavadnih nesrečah.

V tridesetih letih še nismo pozabili odnosa prejšnje oblasti do verujočih

Trideset let prinese veliko možnosti, da se človek, če ni povsem zakrknjen, vsaj spotoma česa nauči o življenju in tudi o nekdanjih časih. Sam sem rosno mladost preživljal še v komunizmu, ko je sproščena beseda o živetih okoliščinah še vedno zlahka zagrenila vsakdan tebi in tvojim bližnjim. Zato smo le polagoma dobivali širšo sliko, v kakšen režim smo bili rojeni.

Takrat, bodo vedeli vsi povedati, je socializem  nosil že človeški obraz. Pa vendar je učiteljica z glavama skupaj butala sošolca, ki sta si drznila v garderobi pokukati veroučna spričevala, corpus delicti, pa zaplenila. Bila sta iz Cerkvi nekoliko bolj oddaljenih družin. Tistim bolj zaznamovanim itak ne bi prišla na misel taka nepojmljiva predrznost.

Nič posebnega ni bilo, če smo na poti proti cerkvi zagledali na podboje naslonjenega učitelja. Privoščili so si celo skrajšan spanec in sloneli tam na sveti večer pred polnočnico. Na božični dan pa je bil pouk in preverjanje znanja … Danes, ko povprečen učitelj za svoje varovance ne migne z mezincem, če za to ni primerno ovrednoten in stimuliran, se sprašujem, ali so bili za te svoje stražarske ure posebej plačani ali pa je to spadalo v nabor idealističnih naporov za boljšo družbo.

Jože Smole je kot Božiček razjezil marsikaterega trdega komunista, tudi kakega zagretega učitelja obrambe in zaščite

Predmet obramba in zaščita nas je učil neki oficir z juga takratne socialistične države. S polomljeno jugoslovenščino je navdušeno govoril o tankih in kumulativnih minah, vmes pa nas razsvetljeval z raznimi balkanskimi opolzkostmi. V tem svojem elementu je bil dobrodušen in samozavesten možak, ki se je po vsem videzu zavedal brezmejnih zaslug za narod, ki jih je prispeval kot vojno lice. Bil je celo naš razrednik in je širokosrčno spregledoval razna dijaška izigravanja. Potem se je pojavil slavni SZDL-jevski politik Jože Smole, ki mu je bila proti koncu osemdesetih let znotraj partije očitno dodeljena vloga, da začne nekoliko rahljati njeno betonsko politiko.

Domislil se je, da božiču lahko odvzamemo versko vsebino, ki je nevarna režimu, in ga razglasimo za družinski praznik. Manjkati na božični dan je bil do takrat eden največjih šolskih deliktov, zdaj pa naj bi z opravičilom staršev lahko ostali doma. Besnenje, ki ga je sprovociralo tisto opravičilo pri našem oficirju, je bilo nepopisno. Dresura, oprani možgani, kilometrina in instinkt so naredili svoje. Nagonsko je čutil, da to ni resnična, osrednja politika partije in da zato lahko navodila sabotira.

Nekoč tiha prisila in slepa servilnost, kaj pa danes žene ljudi, da protestirajo, čeprav ni realnih vzrokov?

Če si tole dogajanje v vojakovi glavi laže predstavljamo, pa je tisti učitelj, ki na sveti večer s podboja opreza za učenci, vendarle malo težja uganka. Je šlo za tiho prisilo, ki jo je spodbujal strah? Ali pač za slepo servilnost mogočnemu gospodarju? Ena najbolj bednih potez, ki jih je pokazala tranzicija, je prav to: ljudje, ki so se brez vsakega pomisleka uklanjali največjim bizarnostim režima, so v demokraciji kar naenkrat postali pogumneži, ki si upajo nasprotovati. Vsi pametujejo o vsem in najljubši hobi je korajžno kritizirati oblast, kadar tam ne vedrijo naši, ki smo jih navajeni že od nekdaj. Kot oni vojak, ki je čutil, da Božiček Smole ni pravi: ni tisti, ki se je treba bati njega in njegovih navodil. Nad demokratičnimi strankami sredi demokratične ureditve pa se lahko usajamo in kažemo svoj pogum.

Take brezštevilne karikature gledamo neprestano tudi v času kitajske epidemije. Njihova pahljača je izjemno široka: od najnavadnejših uličnih razgrajačev prek vojske medijskih oziroma družbenopolitičnih delavcev, nadalje t. i. kulturnikov, opozicijskih politikov, sindikalistov, raznih varuhov in vse gor do vrhov pravosodja. Na skriti žvižg kot v zamaknjenju, odrezani od realnosti, tečejo pred mikrofone ali na proteste, pisat članke ali sodbe. Svoboden družbeni okvir, ki jim omogoča, da brez kakršnega koli tveganja to počnejo, okličejo za diktaturo, sami pa so seveda junaki, ki se borijo proti tej umišljeni tiraniji. Če bi se vse to dogajalo znotraj ustaljene, urejene demokracije, bi še šlo. Pri nas pa je demokratična ureditev predvsem paravan, za katerim se skriva in prikrito deluje prav tista surova sila, ki je ustrahovala od leta 1941 naprej.

Zaradi prestanega trpljenja bi moral spoštljivo poklekniti k blatnim nogam pijančka, ki se je utopil v obcestnem jarku

Eden najbolj pretresljivih dogodkov, ki zanje vem tako rekoč od blizu in sega v tisti čas, je znašanje revolucionarjev nad nedolžnimi ljudmi v naši dolini. Tako so neke noči zažgali borno domačijo sedemčlanski družini. Očeta in mamo so ubili vpričo petih otrok, od katerih je imel najstarejši osem let, najmlajši pa šest tednov. Starejša sta v grozi zbežala v gozd po pomoč, preostali trije, poleg dojenčka še dve- in štiriletna sestrica, so zoro čakali ob mrtvih starših …

Človeka je sram, da tako presežno dogajanje strpa v nekaj suhih povedi … A naj bi se trudil še toliko, se zločinu ne bi mogel bistveno bolj približati. Po drugi strani pa je povedano dovolj. Kot je Justin Stanovnik večkrat omenil, bi morala ob človeku, ki se je skozi vrsto pregrad skoraj rešil iz rova svete Barbare, vsa Slovenija spoštljivo umolkniti. Enako ob omenjenih predšolskih otrocih zraven zverinsko ubite mamice. Človečnost slehernika bi morala v grozi poklekniti ob vsaki taki pripovedi. In teh je bilo po slovenski zemlji nešteto …

A odrešilnega stika med temi dogodki in slovenskim slehernikom ni in ni. Niti tega osnovnega, ki bi zgodovinske postavke razvrstil na pravo mesto in jih moralno razsodil. Toliko manj se soočamo s spiralo sevanja, ki od teh dogodkov izhaja! Vsaka od tistih petih sirot ima svojo življenjsko pot, neštetokrat pretkano s spominom ali nezavedno grozo iz najnežnejših let.

Zopet je to samo stavek; kaj skriva, pa je zunaj naših predstav …

Tako rekoč celo življenje sem vedel za onega, ki pije, in je za hrano vaškim čenčam končal v obcestnem jarku. A šele letos, po treh desetletjih od njegove samotne smrti in po osmih desetletjih od tiste goreče domačije, sem zvedel, da bi moral v grozi nad prestanim trpljenjem z največjim možnim spoštovanjem poklekniti tudi k njegovim blatnim nogam …

Vir: Zaveza