Homilija na 5. postno nedeljo, leto A.
V našem življenju je veliko smrti. In vse smrti so hude. Ni pa hujše smrti, kot je to, da človeku umre srce.
V našem srcu je veliko grobov. Zelo veliko. Vanje smo pokopali ljudi, ki nam niso všeč, ljudi, ki smo se jim odpovedali, ljudi, ki so nam storili neodpustljive stvari, ljudi, ki smo jih obsodili po govoricah, ljudi, ki jih je obsodila družba, ljudi, ki so nasprotne barve, vere, prepričanja, stranke … Ljudje, ki smo jih ubili, ker si po našem mnenju ne zaslužijo življenja.
Skupaj z njimi smo pokopali tudi sebe. Ker ob tolikih smrtih človek preživi samo, če postane neobčutljiv. Če iz svojega srca prežene bolečino. Če iz svojega srca prežene Boga, ki joka.
Ko smo nehali jokati nad temi ljudmi, ko nas je nehalo boleti, takrat smo umrli. Ker je tako, da je takrat, kadar ni več bolečine, naše srce umrlo. Kjer ni bolečine vpričo sporov, vpričo sovraštva, vpričo greha, kjer ni več bolečine, tam ni več prijateljstva, ni več ljubezni.
Saj vem. S tem, da si bomo dopustili bolečino, ne bomo ničesar popravili. Noben človek ne bo oživel zaradi tega. Oživeli pa bomo mi. Ker je tako, da tisti, ki pusti, da ga boli zaradi ljubezni, sliši Božji glas, ki ga kliče iz njegovih grobov, iz njegovih smrti – iz vsega, kar je v njem ubitega – in vse to spet oživlja.
Zato se ne bojmo bolečine. Bojmo se brezbrižnosti. Čeprav je živeti z njo veliko lažje kot z bolečino, samo bolečina zagotavlja, da je v meni življenje in da mi je Bog blizu.
Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
