Dopust z mešalcem

16

Slovenci smo delaven narod. Na to smo ponosni. Radi delamo in težko sedimo križem rok. Tudi težko prenašamo sočloveka, če brezdelno poseda ali bognedaj, poležava. No, morda se je v zadnjih nekaj desetletjih to vseeno malo spremenilo in bi bilo v prvi stavek bolje v oklepaj zapisati besedico “bili”.

Tudi med vikendi, prazniki in počitnicami ne moremo sedeti kar tako brez dela ali pa po nepotrebnem brezdelno pohajkovati okoli. No, hoditi okoli je tudi nevarno, ker imamo v gozdovih preveč krvoločnih zveri.

Dopust – delo za celo družino

Ko kakšno nedeljo tako hodim po podeželju, na praznik ali pa sedaj med dopustom, opazim, da se v naravi veliko vrtijo mešalci. Meščani spreminjamo propadajoče kmetije v vikende ali pa gradimo nove male hiške, na katerih se bomo lahko oddahnili in spočili od napornega delavnika – tako, da bomo na njih garali.

Moški tu v mirnem okolju narave vedno najdemo nove in nove izzive in razloge za delo: betoniramo škarpice, tlakujemo dovozne poti in potke, gradimo kurišča za čevape, kakšno garažico za “lepotca”, pa še barako za drva in še eno za orodje.

Ženske med gradnjo in tudi sicer nikakor ne sedijo križem rok. Pomagajo pri mešalcu, pospravljajo po gradbišču, čistijo, kuhajo. Skratka, nikakor niso brez dela. Se tudi ne spodobi.

Še otroci morajo poprijeti za delo na gradbišču. Ali pa naj se sami igrajo v kakšnem kotu in naj nas ne motijo. Saj vendar morajo razumeti, da ni časa za igro, pohajkovanje, brezplodne pogovore – ko pa je vendar toliko dela.

Ko je vikend narejen, ga je treba seveda redno vzdrževati, pa tudi zračiti in čistiti. Prah se tudi tu v naravi prav rad nabira, les je treba barvati, trava pa tudi stalno raste. Tako imamo razlog, da vikend, ko je narejen, redno obiskujemo. Le otroci vedno bolj nergajo, ko jim omenimo, da gremo na vikend …

Poslanstvo angleška travica

Možje si velikokrat zadajo za življenjsko poslanstvo, da bodo imeli okoli vikenda tako imenovano angleško travico. Projekt ni kar tako. Je zahteven in k sreči “nikoli dokončana zgodba”. Za nas Slovence je seveda pomembno, da vključuje stalnost dela – redno košnjo in ukvarjanje z robovi, ki nikakor ne smejo biti zanemarjeni.

Vzdrževanje nivoja “angleškosti” travice zahteva kar nekaj tehnične opreme – brnečih strojčkov, ki jih je treba nakupiti (že to je svojevrsten užitek!), vzdrževati in hraniti. Poleg vsega tega pa nam omogočajo, da se ne navadimo preveč na mir. Če imamo srečo, da smo hišico postavili v vikendaškem naselju, strojčki brnijo kar permanentno. Zdaj se spomni kositi ta, zdaj oni sosed …

Angleška travica zahteva tudi stalno borbo z nadležnim plevelom. Plevel je pa tako ali tako vse kar ni trava, ki smo jo posejali – tudi in še posebno regrat, ki ga kakšni čudaki spomladi jedo kot solato. Borba s plevelom je časovno in včasih tudi strokovno zahtevna. Za manj ekološko zavedne zahteva namreč nekaj ekspertnega znanja na področju agrokemije, za bolj ekološke pa redno ročno odstranjevanje plevela, kar človeka tudi pomiri.

 In ko je vse narejeno …

… se spomnimo novega projekta: vikend na morju (če je bil prvi v hribovju) ali v hribovju (če je bil prvi na morju). Zgodba se lahko ponovi. Pred nami se odprejo novi horizonti.

Otroci so medtem hvala bogu že odrasli in nas ne nadlegujejo več s tem, da bi se igrali z njimi, da bi se pogovarjali ali pa brezdelno pohajkovali po naravi. Gre nam sicer malo na živce, da na vikend sploh ne pridejo več. Pravijo, da ga ne marajo niti videti. Mi smo pa tako garali, da bi nam bilo lepo skupaj preživljati počitnice v naravnem okolju. Nehvaležna mladina!

Foto: Aleš Čerin (fotografija je simbolična)

16 KOMENTARJI

  1. Aleš pozdravljen!

    Pritegnila me je tudi ta zanimiva osebno družinska tema, kateri bi dodal le še eno dimenzijo, ki pa je vendarle najpomembnejša, saj je najkoristnejši poligon za praktično preizkušanje naših rezultatov prvih dveh.

    To so prostovoljne aktivnosti v korist “domov – vikendov” – širše družine od soseščine preko župnije do lokalne skupnosti.

    Pri nas nam to čudovito uspeva že od 1974 leta dalje.
    Temeljna vodila pa so: lastna prepoznavnost, varne povezave in sodelovanje vseh neškodljivih različnosti.

    Utrinek: http://www.youtube.com/watch?v=hV9-rVI5Wd8

  2. Superca!

    Sobota, Aditorij, Portorož.

    Poslušel in gledal Rifleta v predstavi “Stari fotr”.

    Le namesto izgradnje vikenda je “nastopal” hotel nekje na Tenerifih !

  3. Ojoj, se kar najdem v tem: 1) kako sem že kot otrok zasovražila vikend z vinogradom, kjer smo zelo delovno preživljali ves prosti čas (in še zdaj, pri 43, me vsakič stisne, ko sem tam), in 2) kako trenutno preživljam dopust v gradnji prihodnjega bivališča (za čas, ko otroci ne bodo več z nama). Seveda pa so otroci osvobojeni dela :-), razen ob redkih, daleč vnaprej napovedanih skupinskih delovnih akcijah, ki so tudi povezovanje, druženje, zabava (in seveda neobvezne). Pozdrav iz Koštabone!

  4. Grdo! Res ne vem kaj je narobe s tem, če se nekdo odloči in zgradi vikend… Vse zapisano je lahko tudi zelo pozitivno, tako za posameznika, kot ljudi okrog njega (npr. otroke). Kaj pa bi bilo tisto pravo, kvalitetno preživljanje časa?!?

    Sam sem tudi preživel otroštvo ob starših, ki so gradili hišo in tudi veliko pomagal, pa se mi zdi to zelo koristno in prav nič naporno… mnogo bolje od sedanjih generacij, ki prosti čas preživljajo pred računalnikom se družijo na FB.

    Ima pa seveda vsaka stvar svoje meje… pomemben je odnos!

  5. Tole z vikendi je “bolezen”. Za delo v službi ni nikomur mar, za svoj vikend ali hiško bi pa mamo prodal.

  6. Se strinjam.

    Priznam da me je retorično vprašanje ja, “kaj pa bi bilo (torej) tisto pravo, kvalitetno preživljanje časa?!” me je kar malo presenetilo. Potlej sem pa pomislil, da je le mogoče, da nekdo ne pozna boljšega načina uporabe svojega časa. Torej bi si upal začeti seznam, ki bi ga lahko potlej kdo drug izpopolnil.

    Kvaliteten čas posvečen družini.
    Branje kvalitetne knjige.
    Pogovor s prijatelji.
    Izlet v naravo.
    Potovanje ali obisk zanimivega kraja.
    Pisanje.
    Izpopolnjevanje svojega znanja ali zmožnosti. (Tako bi lahko več zaslužil med tednom in si privoščil mojstra, da bi delal namesto mene na vikendu. Tako pomagam sebi, drugim osebam in splošnemu gospodarstvu.)
    Meditacija ali poglobitev duhovnosti.
    Kreativno brezdelje.

    Kaj še?

    • Marko, dobro si tole zastavil! Sam bi dodal še:
      – treking (večdnevna hoja skozi pokrajino),
      – romanje npr. po Jakobovi poti v Sloveniji,
      – skavtski tabor (tudi za odrasle skavtinje in skavte),
      – služenje depriviligiranim.

      Se bom še kaj spomnil.

      • Aleš, dobrodelnost in solidarnost je sploh poglavje zase, se ti ne zdi? Vso to trdo delo med vikendom, prazniki in počitnicami zgleda havalevredno, če je za lastno korist… da bi isti čas in trud žrtvovali za neznanca, pa zgleda nespametno.

        • Sam ne menim tako. Služenje je lahko del dopusta – tudi sam sem ga tako že preživel na gorski kmetiji, ali pa pri kakšni skavtski dejavnosti – tudi z otroci.

  7. Tole me spominja na tisto šalo, v kateri je kar nekaj resnice:
    …ko vidi meščan soseda teči, si misli: ”Poglej ga, kako je priden! Tudi sam bi moral malo ven”. Ko pa vidi nekdo iz vasi, ki pridno dela na njivi, da sosed ali znanec teče mimo njegove hiše pa že malo zgroženo pravi: ”Glej ga frajerja – ta ima pa res preveč časa. Kar naj pride in poprime za vile, pa bo imel fitnes!”

    Osebno se mi ne zdi nič narobe ne s tekom, niti s pridnim delom… zopet stvar posameznika, njegovih zmožnosti in želja.

    Izleti, potovanja (za katera je potrebno imeti sredstva), romanja in podobno, pa tudi ne moremo izvajati vsak vikend.

    Po drugi strani mi pa povejta koliko odnesejo žena in otroci ali kdo drug, če ti bereš kvalitetno knjigo, ali pa pišeš, pa ko greš na treking… Pa kreativno brezdelje – vi bi torej raje slikali in mislili, da ste umetnik, pri obnovi vikenda pa kreativnosti ni, ali kako?

    ”Izpopolnjevanje svojega znanja ali zmožnosti” – ta je pa dobra! Čemu bi se izpopolnjeval in nekaj znal, če pa bi na koncu raje mojstra poklical (in še zapravil denar zanj)?!? Mislim, da je največ vredno, če si sposoben in nekaj znaš, da sam ustvariš in narediš… to običajno tudi bolj cenimo!

    Torej, da zaključim. Da me ne bosta narobe razumela – nimam nič proti vajinim predlogom (so zelo dobri) in se strinjam, da ljudje pogosto preveč delamo in pozabimo nase, bližnje, depriviligirane… Moti pa me uvodni članek, ker mislim (kot sem že zapisal) da je lahko tudi delo in čas na vikendu prijetno in kvalitetno. Seveda pa sam nebi gradil deset hišk, pa tudi privoščiti si jih večina ne more.

    Kvaliteten čas posvečen družini je zelo relativna trditev.

  8. Roko na srce, to kar je bilo opisano v kolumni, ni posledica pridnosti, temveč hohštaplerija in tekmovanje pri pridobivanju nepotrebnih dobrin.

    Poznal semkar nekaj takih pridnih družin, ki so se s komolci in kremplji grebli za solidarnostno stanovanje, hkrati pa zidali vikend na hrvaškem morju.

    Delavnih Slovencev, kakršne smo poznali nekoč, ni več.

  9. Saj, zato gre. Pri tem izkoristi vse mogoče prijatelje in sorodnike,
    da si naredi hišo na dva štuka. Mnogi potem v njej prejemajo socialne prispevke. Kolesarjenje ni dosti drugačno od zidanja hiš.
    Gre za sebičnost in prostovljno suženjstvo. Zato naši krizi ni videti izhoda.

    • Koliko jih šele prejema socialne prispevke v mestih, brez da bi se premaknili ali zbobnali skup sorodnike in prijatelje in spravili lastno streho nad glavo. Koliko jih čaka na socialna stanovanja, sofinancirana iz mestnih proračunov, koliko državnih uslužbencev živi v državnih stanovanjih po netržni najemnini? Naj MF objavi še te številke, da si končno nalijemo čistega vina. Kopica uradnikov živi v stanovanjih z najemnino, nižjo od sob v študentskih domovih. Ne le priviligirani upokojeni, o katerih se zdaj toliko govori, na državno korito je prikljenjenih še cela vrsta pijavk.

      @Mefisto: delavne ljudi, ki jih pogrešaš lahko ob vikendih in popoldnevih videvaš po dolenjskih, belokranjskih, posavskih in štajerskih gričih in dolinah. Ti ne jamrajo in čakajo le na državo, temveč obdelujejo lastno zemljo in vinograde.

  10. Vikend je največja traparija in metanje denarja proč.
    Tista brunarica (Honka), ki je na sliki, ni vikend, ampak je last gozdarjev, stoji pa v Rakovem Škocjanu. Podobno brunarico honko sem si na stara leta postavil tudi sam in v njej z ženo stalno živiva in opazujeva okoliške vikendaše, ki imajo vikend samo zato, da ob preobilici drugega dela, delajo še na vikendu, življenja v vikendu pa ne znajo izkoristiti.

  11. V Jugoslaviji je zidal hiše najrevnejši sloj. Dobili so kredite, parcelo so zastonj dobili doma, potrebni les so posekali v domačem gozdu. Skoraj vse so naredili sami ali s prijateljsko pomočjo prijateljskih obrtnikov. Zato so zidali hiše “v štuka dva”.
    Premožnejši sloj (izobraženci) so dobili stanovanja po službah. Za streho nad glavo jim ni bilo treba migniti. Denar so zapravljali drugače.
    Sam sem si postavil hišo, čeprav ne bi bilo treba. Žena bi dobila stanovanje kjerkoli, kadarkoli kakršnega koli. A na to finto ni padla.
    Danes sva tisto hišo prodala in si postavila brunarico. Čeprav sem blokovski in Ljubljančan, me v blok in Ljubljano ne spraviš več. Preveč lepo je nekje na samem v sožitju z naravo.
    Če si ustvarjen tako, da imaš rad naravo, to nadgradiš z alpinizmom in gorami. Potem tudi veš, da je vikend traparija, stalno življenje v naravi pa način življenja.

Comments are closed.