Dopust pomeni tudi uganjanje norčij z otroki

1
Na sprehod do obale

Sedim in gledam skozi okno. Dež. Dež pada. Jupi. Sicer tako boječe, ne tako, kot smo sicer vajeni, temveč tiho in plaho namaka naše vrtove, njive, travo, vse … Sicer bi bilo fajn, da bi padal vsaj tri dni, da si zelenjava in drugo, kar smo posejali, opomore in naš trud, ki smo ga vložili, poplača. Po napovedih dežja ne bo veliko, a četudi sem ga sicer kmalu sit, sedaj tako blagodejno vpliva name in sem ga vesel.
Pogovori, polni smeha in norčij, glasba, živžav, pogled na morje: »Užijem besedo dopust.«
Ko pomislim na naš dopust, je sedaj, ko sem doma, verjetno res čas, da se malce vzamem v roke. Res imam nekaj kilogramov preveč, toda preprosto rad uživam in užijem dopust. V uživanju je zajeto vse: od ležanja pod dežnikom, biti na vseh igralih s fantoma, piti kavo z ženo, opazovati direndaj okoli nas, saj je večina tega vrveža prežeta z ogromno ljubezni. Vsi starši se trudimo omogočiti dopust svojim otrokom in sebi in ga preživeti, da imamo vsi nekaj od tega. Uživam ob pogledu na pripravljajočo se hrano, kdorkoli jo pripravlja, in sem vesel prešernega nasmeha, ko jo prvič zaužijem.

Dopust je dopust, bomo doma pazili na to, kaj jemo.

Uživam v pogovorih z vsemi, ker so večinoma sproščujoči, polni smeha in norčij, ki spočijejo telo in duha. Uživam ob dobri glasbi, živžavu ljudi, ki se nanjo odzivajo, uživam ob nemirnem morju, ki te tako pomirja, ko ga gledaš s plaže. Uživam, pa naj se na plaži pogovarjamo ali smo v tišini. Uživam v spominu na moje učenje supanja, na potrpežljivost ženinega brata in mojo nerodnost, saj sem na koncu obupal, ker sem bil več pod vodo kot na supu😊. Uživam v vsem, kar nam/mi je dano. Prav užijem besedo dopust, saj se mi še ni zgodilo, da bi imel slab dopust.

Američanka ima vse načrtovano in tudi na dopustu ne strpi dlje časa v istem kraju

Da na besedo dopust gledamo drugače, me je nagovorilo čakanje na kavo v Aqualuni v Termah Olimia. Dolga vrsta, potrpežljivo čakanje me je zapletlo v snidenje in pogovor z Newyorčanko. Res, ne spoznaš vsak dan osebe iz New Yorka. Beseda da besedo, zanimalo jo je, ali sem/smo na dopustu. Odgovoril sem ji pritrdilno, le kasnejše vprašanje in odgovor ji verjetno ne bosta šla v glavo. Vprašala je namreč, ali smo med dopustom zgolj na enem mestu. Ko je bil moj odgovor pritrdilen in sem dodal zraven, da se v te toplice kot družina vračamo, me je dodobra premerila z očmi, njen pogled je govoril: »Kaj tebi ni jasno človek?«

Hodili so tudi na izlete in si ogledali grad Podčetrtek.

Potem ko mi je v kasnejšem odgovoru povedala, kje je vse že bila z svojo družino ter kam vse je še namenjena, se mi njeno pogledovanje na uro ni zdelo več tako čudno (Benetke, Črna gora, Srbija, Sarajevo, Split so bile dosedanje destinacije). Po moje je še spanje načrtovano. Sicer sem jo razumel, saj če prideš z druge celine in če si Američan, moraš čas, ki ga preživiš drugje, preživeti aktivno. Da je vsak dan dokončan.

Dopust je čas, da človek začuti sebe in sočloveka ter preprosto uživa

Toda je zanimivost države vredna več kot ljudje v tej državi? Te ne zanima, kako se živi, dela, ljubi, jé v državi, ki jo obiščeš? Je selfie dovolj? Ne bi bilo dobro, ustaviti se v državi za več dni, da vsaj malo začutiš poletni utrip? Vse to sem jo želel vprašati, pa je nisem mogel. Da je vsak dan zapolnjen z vsaj eno znamenitostjo. Da je vsak dan tako načrtovan, da spotoma pozabiš na besedo počitek in se zgolj in samo usedeš. In potem ko se je tako prijetno razgovorila ter sva se tudi že nasmejala drug drugemu, me je le bežno vprašala, ali lahko v Sloveniji poleg Ljubljane in Bleda še kam gre. Malce me je presenetilo vprašanje, če pa ima načrtovano – vse. No, pa smo našli marsikaj.
Bližala sva se vsak svoji kavi, ko ji, kot kaže, ni dalo miru, zakaj smo ves čas v istem kraju. Saj ne, da z majhnimi otroki ne moreš imeti aktivnega dopusta, toda to ima vsaka družina po svoje. In sem ji razložil, da mi pač uživamo. Da smo zgolj skupaj. Da delamo traparije. Da se sprehajamo in gremo na izlet. Da zvečer sedemo v bar in se prepustimo domačim dobrotam. Da ne delamo nič posebnega, pa ravno to pomeni vse. Pri tem pogledam svoj trebuh, pogledam njo in se nasmejiva. Ja, to je zame, za nas v tem obdobju življenja – dopust. Vzameva vsak svojo kavo, se prisrčno pozdraviva in zaželiva drug drugemu prijeten dopust še naprej.

Veliki šmaren kot prošnja za dež, mir in zdravo pamet

Letošnji veliki šmaren je bil drugačen. V prvi vrsti je bil priprošnja za prepotrebni dež. V določenih delih Slovenije in po svetu že nekaj časa pogledujejo proti nebu, spremljajo napovedi vremenoslovcev, upajoč na spodbudne novice. Veliki šmaren je velika prošnja za mir, ki je bil do nedavnega povsem samoumeven. Veliki šmaren je prošnja za hrano, ja, hrano, saj se nam je ob pogledu na vse te veletrgovine, ki stojijo v naši bližini, zameglil realen pogled na svet okoli nas. Na draginjo, ki prihaja. Na pozne dobave ukrajinskega žita, ki zapolnjuje tako svet in predvsem Afriko, ki ob tej ruski noriji najbolj nasanka.
Veliki šmaren je prošnja za vse naše voditelje, da naj se nehajo igrati z ljudstvom, ampak naj svoj egotrip, ki ga dnevno izvajajo s političnimi igricami in računicami, preusmerijo v našo skupno blaginjo ter zadovoljstvo vseh. Veliki šmaren bo prošnja za nas vse, da bomo znali v teh težkih in čudnih časih gledati drug na drugega. Veliki šmaren bo obenem tudi zahvala za vse prejeto do sedaj, in tega ni malo, ter prošnja za naprej. Da bomo zadnja dva letna časa, jesen in zimo, preživeli relativno mirno in brez posledic, ki se napovedujejo.
Kot rečeno, zaključujem dopust, marsikdo izmed vas pa ga začenja. Želim vsem, da ga preživite, kot ste si zamislili in veste, da je najboljše za vas in za vaše bližnje. Da se spočijete. Da se napolnite z elanom, ki ga potrebujete tako doma kot službi, vsepovsod. Želim vsem, da se zgodi dopust.

Fotografije so delo Davida Bašlja.

1 komentar

Comments are closed.