Don’t cry for me, Serbia

0
34

Od danes je sodno potrjeno, da ni bilo z razglasitvijo kosovske neodvisnosti pravno nič narobe. Na videz kar pomembna ugotovitev. Dejansko je njen pomen neznaten. Ne le zato, ker je mnenje mednarodnega sodišča nezavezujoče, pač pa še bolj, ker so Američani že vnaprej povedali, da se zanje ne bo spremenilo nič, četudi dogodek izpred dveh let in pol ne bo dobil pravniške zelene luči. Srbi in njihovi podporniki so po drugi strani dali jasno vedeti, da bo zelena luč zanje še dalje enaka rdeči.

V resnici je bilo Kosovo izgubljeno že pred leti

Kosovski Albanci bodo zdaj v zrak seveda poslali ognjemet ali dva in Srbi bodo nekaj dni demonstrativno slabe volje. Potem se bodo oboji vrnili v vsakdan. Ki je nespremenjen že iz časov pred 17. februarjem 2008. V resnici Srbija Kosova namreč ni izgubila tiste nedelje, ampak vsaj ob zadnjem uničevalnem Miloševićevem pohodu leta 1999.

In zdi se, da vsaj bolj razsvetljeni srbski politiki okoli predsednika Tadića in zunanjega ministra Jeremića stvar razumejo. Hkrati s tem vedo, da je napočil čas, ko bo treba reševati vsaj tisto, kar se rešiti da. Če naj se tisočletna srbska navzočnost v “zibelki srbstva” sploh ohrani, bo potrebno izboriti poseben status ali celo odcepitev za večinsko srbske dele pokrajine. Izkušnje od Južne Tirolske do Južne Afrike nas jasno učijo, da zgolj velikodušna ustavna jamstva in evropske barve na zastavi brez ozemeljske avtonomije ne pomenijo nič.

Seveda je zanjo zdaj nekoliko pozno in bi bilo bolje, ko bi srbska stran od vsega začetka navijala za razdelitev z zgodovino obloženega ozemlja. Tega zaradi domačih jastrebov kajpak ni mogla storiti. Koliko lahko ob betonski ameriški podpori “neodvisnemu in nedeljivemu” Kosovu doseže sedaj, je veliko vprašanje.

Navsezadnje pa bi se lahko večinsko srbsko Severno Kosovo od Kosova odcepilo tudi ob sklicevanju na današnjo odločitev o mednarodnopravni upravičenosti osamosvojitve leta 2008.

Prijava

Za komentiranje se prijavite