Orodja ameriške zunanje politike

6
185
President Donald Trump arrives for a campaign rally at Florida State Fairgrounds Expo Hall, Tuesday, July 31, 2018, in Tampa, Fla. (AP Photo/Evan Vucci)

Najbolj vidni orodji zunanje politike sta vojska in diplomacija. Danes pa vse več beremo o ekonomskih instrumentih: carine, sankcije, embargi, kontrola finančnih tokov. Bolj enostavno in manj nevarno je dvigniti carine na kitajsko robo, kot pa tja poslati marince.

Zunanja politika ZDA temelji na njihovi gospodarski moči. Po drugi svetovni vojni so imele ZDA absolutno gospodarsko in vojaško premoč. Ta primat se je sčasoma začel krhati. Leta 1960 so predstavljale ZDA 40 % svetovnega gospodarstva, zdaj le se okrog 20 %. Trend se bo nadaljeval. V Ameriki in mnogih razvitih državah, tudi na Kitajskem, je težava v staranju prebivalstva, kar zvišuje socialne izdatke in zmanjšuje davčno bazo. Morda ni daleč čas, ko ti stroški poberejo večino proračuna ZDA in za vojsko ostane malo ali nič.

Tudi ruske NVO prejemnice ameriške pomoči

Izdatki ameriškega zunanjega ministrstva so okrog 50 milijard dolarjev; od tega gre za klasično diplomacijo približno polovico, ostalo, nekako 30 milijard, je pa za pomoč. Diplomacija vsebuje predstavništva, mednarodne dogovore, sodelovanje v mednarodnih organizacijah. Pomoč je pa ekonomska in humanitarna. Posamično največ dobita Afganistan in Jordanija, kot območje pa Afrika. Celo Rusija dobi nekaj malega za nevladne organizacije. Presenetljivo je, da so kitajski izdatki za pomoč približno enaki ali celo nekaj večji kot ameriški. Zanimivo bi bilo primerjati strukturo teh pomoči.

Ekonomski del diplomacije ima od leta 1962 svojo birokracijo (Office of the United States Trade Representative), ki se ukvarja izključno z vprašanji zunanje trgovine: dogovori (NAFTA, Trans-Pacific Partnership), mednarodne organizacije (World Trade Organization), pogajanja, svetovanje predsedniku pri trgovinskih vprašanjih.

Veliko orodje, kladivo, ameriške zunanje politike je pa vojaška moč. Ta zajema vse od vojaške pomoči, groženj pa do intervencij in vojn. Gre za veliko mrežo baz, paktov, sodelovanj in koalicij. Obrambni proračun znaša petnajstkrat toliko kot se nameni za zunanje ministrstvo. Zanimivo je pa to, da je vojaške pomoči le tretjino od tega, kar se namenja za ekonomsko pomoč. Pri tem moramo ločiti med vojaško pomočjo in prodajo orožja. Američane vojska seveda veliko stane in zato so v politiki stalna trenja okrog tega, koliko naj gre za vojsko in koliko za socialo. Amerika nenehno priganja druge članice NATA, naj dajo več za obrambo in tako razbremenijo ameriško denarnico. Kot dela vse drugo, tudi to Trump počne z veliko višjimi decibeli.

Očitno pa vojaška sila kot porok varnosti in instrument zunanje politike potrebuje spremembe. Zaradi jedrskega orožja se ne pričakuje več velikih klasičnih vojn. Nevarnost pa je toliko večja zaradi terorizma, lokalnih konfliktov in, kar je najnovejše, kibernetskih napadov. Prav za te pa ZDA nimajo dobre obrambe, kar se je že večkrat tudi izkazalo.

Kje je spravljena mapa, na kateri piše NLB?

V zadnjih desetletjih so pridobila na priljubljenosti ekonomska orožja. Ta sicer niso nova: naj spomnimo na embargo Japonske pred drugo svetovno vojno in Kube po revoluciji. V današnjem času globalizacije, izredno povečane svetovne trgovine, elektronskih transakcij in sledljivosti denarnih tokov so ti prijemi hitri in učinkoviti, bolj enostavni in za Američane manj boleči kot vojne. Tu je ameriška moč vsaj primerljiva z njenim vojaškim položajem. Dolar je se vedno svetovna valuta in ameriško gospodarstvo je med velikimi se vedno najtrdnejše.

Pravijo, da v trgovinskih vojnah nihče ne zmaga. Za ZDA so take vojne zaenkrat manj nevarne, ker imajo močan notranji trg in je delež izvoza in uvoza v GDP med prepoznavnimi državami najmanjši. Mnogi so že občutili in se čutijo moč tega orožja: Iran, Severna Koreja, Rusija, Venezuela, Kuba, Južna Afrika med apartheidom, zdaj še Turčija. (Bilo bi zanimivo zvedeti, kaj so ZDA sporočile Sloveniji med fiaskom ob vstopu Hrvaške v NATO. Zdaj je na udaru neka turška banka zaradi kršenja sankcij proti Iranu. In kje v arhivu je spravljena mapa, na kateri piše NLB?)

Ekonomska orožja se da uporabljati za dosego ekonomskih pa tudi drugih ciljev. Sankcije proti Iranu in Severni Koreji so zaradi jedrskega oboroževanja, proti Rusiji zaradi Krima in kibernetske vojne, proti Turčiji zaradi ameriškega talca.

Trump si upa uporabljati ekonomska orožja bolj kot drugi dosedanji ameriški predsedniki; včasih zagreni življenje celo zaveznikom. Odpira trgovinske dogovore, ki naj bi bili v škodo ZDA (NAFTA, TPP), in sedaj se že kažejo spremembe: nov dogovor z Mehiko, morda s Kitajsko. Nevarnost za ZDA je v tem, da tako ravnanje vnaša nepredvidljivost in nezaupanje ter sili nasprotnike in zaveznike, da razvijejo primerno obrambo. Recimo, EU se že dolgo trudi, da bi postal evro svetovna valuta in s tem konkurenca dolarju.

Trumpu pa je treba priznati, da ob vsej besedni godlji, surovosti, grožnjah, žaljenju in pretiravanju vsaj približno drži besedo. Obama je popuščal, se podil za iluzornimi cilji, včasih sicer grozil, vendar groženj ni nikoli izpolnil. Trumpu je do tega, da “naredi Ameriko spet močno”, Obama je sicer vse “vzel zelo resno”, naredil pa nič.

6 KOMENTARJI

  1. Od ekonomskih in trgovinskih orozij in bojevanj je na splosno gledano vec skode kot koristi. To kar Trump pocne, ni le diskuntinuiteta z neodlocnim Obamo, ampak tudi s tradicijo republikanskih predsednikov. Vsekakor obeh Bushev in Reagana.

    Vcasih je primerno posegati z ekonomskimi in vojaskimi ukrepi, a pametno in previdno. Kaj imajo ZDA od pregresno dragega zrusenja Sadamovega rezima ali Zahod od sesutja Gadafija? Evropa ima od tega predvsem veliko migrantsko zagato.

    Politika s smislom zahteva odgovorne pametne ljudi, ne narcisoidne nastopace tipa Trump.

  2. Kako je vse relativno, odvisno iz katerega (političnega) zornega kota gledajo MSM mediji.
    Trumpa napadajo češ da ogroža svetovni mir
    V času kolikor je na prestolu Trump pa je Obama sprožil že tri vojne in pred tem dobil še Nobelovo nagrado za mir.

    Trumpa obsojajo, predvsem v Evropi, da je sprožil trgovinsko vojno, pred tem pa je ravno Evropa zavrnila prostotrgovinski sporazum z Ameriko. (2,5% carina za evropske avtomobile v Ameriki, 12,5% carina za ameriške avtomobile v Evropi)

  3. Dosedanja razvojna smer Zahoda očitno vodi v dekadenco in zaton zahodne kulture. Ta smer, ta razvojni vzorec se je iztrošil. Pričel je čas, da se vse malo pretrese in poišče novo smer, primernejšo za sedanji in prihodnji čas. Mislim, da je prav to naloga Trumpa.

    Trump povzroča, da ni več dovolj samo lenobno ponavljati preteklih vzorcev, temveč bo treba tudi malo napeti možgane in poiskati nove in drugačne odgovore na izzive prihajajočega časa. Tisti, ki imajo od dosedanje razvojne smeri koristi, se seveda upirajo. Trenutni evropski voditelji pa poleg tega temu izzivu niso kos.

  4. Corporate Power and Expansive U.S. Military Policy, by Professor Mason Gaffney of the University of California, Riverside
    Abstract
    Military defense is generally treated in economics texts as a “public good” because the benefits are presumed to be shared by all citizens. However, defense spending by the United States cannot legitimately be classified as public good, since the primary purpose of those expenditures has been to project power in support of private business interests. Throughout the course of the 20th century, U.S. military spending has been largely devoted to protecting the overseas assets of multinational corporations that are based in the U.S. or allied nations.
    Companies extracting oil, mineral ores, timber, and other raw materials are the primary beneficiaries. The U.S. military provides its services by supporting compliant political leaders in developing countries and by punishing or deposing regimes that threaten the interests of U.S.-based corporations. The companies involved in this process generally have invested only a small amount of their own capital. Instead, the value of their overseas assets largely derives from the appreciation of oil and other raw materials in situ. Companies bought resource-rich lands cheaply, as early as the 1930s or 1940s, and then waited for decades to develop them. In order to make a profit on this long-range strategy, they formed cartels to limit global supply and relied on the U.S. military to help them maintain secure title over a period of decades. Those operations have required suppressing democratic impulses in dozens of nations. The global “sprawl” of extractive companies has been the catalyst of U.S. foreign policy for the past century. The U.S. Department of Defense provides a giant subsidy to companies operating overseas, and the cost is borne by the taxpayers of the U.S., not the corporate beneficiaries.
    Defining military spending as a “public good” has been a mistake with global ramifications, leading to patriotic support for imperialist behavior.
    https://www.globalresearch.ca/corporate-power-and-expansive-u-s-military-policy/5653310/amp?__twitter_impression=true

    V praksi, kot je povedal Sirijec v spodnjem prispevku, gre za BLOOD MONEY.
    »Who Is REALLY Behind the EU Migrant Crisis? – Newsbud Roundtable« https://youtu.be/dzPiZSw3FP0
    »How the Deep State Controls America & Starts Wars« https://youtu.be/HlfaciFdfmY
    »US Forces Desperate Syria Narrative, Israel Admits 200+ Illegal Strikes & Voting Machines Swap Votes« https://youtu.be/nAoarYC4r44

Prijava

Za komentiranje se prijavite