“Domovina, bodi kakor mati!”

4
755

PREJELI SMO. Objavljamo govor Franceta Cukjatija, ki ga je kot predsednik državnega zbora imel 27. aprila 2006 na Nanosu.

Spoštovani veteranke in veterani, Ekscelence, dragi rojaki!

Danes slovenska država praznuje dan upora proti okupatorju. Upora proti vsemu in vsakomur, ki je želel kakorkoli izničiti slovenstvo in si podrediti slovenski narod.

Na tej gori, na Nanosu, nas kar tri spominska obeležja opozarjajo na širino slovenskega upora v prejšnjem stoletju: spomenik TIGR-u, prvemu uporu proti fašizmu v Evropi, spomenik heroju partizanskega upora proti okupatorju in spomenik zadnjega upora, ki je zaključil verigo slovenske borbe za samostojno državo.

Danes pravzaprav ni pomembno, kaj se je in kaj se ni zgodilo na današnji dan leta 1941 v Rožni Dolini. Danes namreč ne praznujemo le določenega uporniškega dejanja, ampak pogum in voljo Slovencev, da se uprejo, kadar jim grozi uničenje. To je praznik vseh uporov slovenskega naroda proti vsem okupatorjem, vsem sovražnikom slovenstva. Praznik celotne slovenske domovine, praznik vseh njenih hčera in sinov.

Slovenci nismo bili nikdar povzročitelji vojn, vendar smo v prejšnjem burnem, skoraj apokaliptičnem stoletju dokazali, da smo se sposobni odločno braniti, kadar je ogrožena slovenska bit. V tem narodno uničujočem stoletju so se v različnih okoliščinah po Sloveniji rojevali upori, ki so se razlikovali po načinu dela, ne pa po svojem izvoru. Kaj drugega bi lahko v vseh teh uporih razplamtelo toliko poguma in požrtvovalnosti, če ne ravno ljubezen do svojega doma, do slovenstva in slovenske domovine.

Leta 1941 je za Slovenijo nastopila usodna pomlad. Okupatorji so jo raztrgali in na naših tleh se je začel najbolj uničujoč mrtvaški ples v zgodovini slovenskega naroda. A v tistem usodnem času se je tudi upornost slovenskega naroda razmahnila v zavidljivi razsežnosti in moči. Kdo izmed nas ne pozna veličine partizanskega upora in prav je, da se ga vedno znova in s ponosom spominjamo.

Predolgo pa je bilo pozabljeno prav tako pogumno odporniško gibanje TIGR, ki ga je rodilo trpljenje Primorcev pod fašizmom. Šele leta 1997 je tedanji predsednik Republike podelil TIGR-u Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Še vedno pa nismo izkazali ustrezne pozornosti Tajni krščansko-socialni organizaciji primorskih duhovnikov in drugih kulturnih delavcev, ki so se uprli tako italijanski posvetni, kot tudi cerkveni oblasti. Iz te organizacije se je oblikovalo gibanje Narodne enotnosti, ki je delovalo po načelu, da je potrebno ideološke in politične delitve preseči v imenu skupnega narodnega interesa, za enotnost in združitev vseh političnih sil v uporu proti okupatorju.

Čaka nas tudi spoznanje in priznanje narodnozavednega upora slovenskih fantov, ki so se po razpadu starojugoslovanske vojske uprli okupacijski oblasti, ustanovili nove enote Jugoslovanske vojske v domovini, a bili jeseni 1943 tragično pobiti v kočevskih gozdovih.

In še mnogi drugi, ki so v času druge svetovne vojne tvegali ali celo žrtvovali življenje za obrambo svoje družine, svojega doma, svojega jezika, svoje domovine. Tudi njih ne smemo pozabiti, ko praznujemo dan upora.

Pa tudi tistih ne, ki so po drugi svetovni vojni, ko je bil vsak organiziran upor že v kali zatrt, kot posamezniki izkazali pogum, da se po svojih močeh uprejo komunistični diktaturi. Tudi njim naj na današnji dan velja spoštljiv poklon.

S posebnim ponosom pa se spominjamo upora proti tankom Jugoslovanske armade leta 1991, ko nas je ogroženost slovenske samostojnosti združila v en sam uporniški blok. Državno vodstvo se je poenotilo, politične stranke so si podale roke, slovenska policija in vojaki teritorialne obrambe pa so v ljudstvu našli brezkompromisno podporo. To je bil upor, v katerem smo dokazali, da smo v kriznih trenutkih sposobni nastopiti kot en, nerazdeljen narod.

Prejšnje stoletje je bilo za Slovenijo stoletje ogroženosti, a tudi stoletje številnih uporov. Sprostiti moramo svoj zgodovinski spomin in dovoliti, da nas ta zgodovina obogati. Resnica ni samo težka in boleča, ampak tudi lepa in spodbudna. Tudi pri obravnavi uporov moramo ločiti zrnje od plev. Šele potem bodo upori slovenskega naroda zablesteli v svojem prvinsko nesebičnem domoljubju.

Ni večje in bolj boleče krivice, kot je ta, če nekomu, ki je v svoji najbolj sveti ljubezni do domovine tvegal in žrtvoval svoje življenje, podtikamo najbolj zavržene motive. Če torej tisočim fantom in dekletom očitamo, da so šli v partizane zato, da bi s krvavo revolucijo zmagal komunistični teror. Ali če vaškim stražam očitamo, da so prijele za puško zato, da bi zmagal nacifašizem, za katerega se je že takrat vedelo, da hoče izruvati slovenstvo iz te dežele pod Triglavom.

Marsikateri upor se je začel z velikim zagonom, ljubeznijo in idealizmom, nato pa zbledel, se izrodil ali žalostno končal – a nikoli po krivdi tiste velike večine, ki so se uporu pridružili iz volje ubraniti svoj dom, svojo domovino.

Koliko partizanov je leta 1945 žalostno spoznalo, da so se borili za neko drugo svobodo, za tako, ki bi veljala za vse ljudi in ne bi bila zaznamovana s strahom, sovraštvom in zločinom? In koliko domobrancev je ob koncu vojne moralo razočarano spoznati, da je njihov upor proti boljševizmu končal v objemu okupatorja?

Tudi zato je spomin na upor iz leta 1991 blagodejni obliž na staro bolečino slovenskega naroda. Iz tega upora, iz katerega se je pred petnajstimi leti rodila samostojna in demokratična Slovenija, bomo še dolgo črpali zavest, da smo se v kritičnih trenutkih sposobni z ramo ob rami dvigniti kot en nerazdeljen narod za obrambo svoje domovine.

Spoštovani,

nekoč bi Ivan Cankar rekel: “Domovina, ti si kakor mati!” danes pa bi morda dejal: “Domovina, bodi kakor mati!”. Mati, ki ima rada vse svoje otroke, čeprav je eden takšen, drugi pa drugačen. Mati, ki je v svoji pravičnosti dolžna soditi in obsoditi grehe vseh svojih otrok, a najprej išče njihove pozitivne lastnosti in pohvali njihova dobra in pogumna dejanja.

In na današnji praznik se spodobi, da ta domovina ponovno odkrije in s ponosom prizna vso širino in globino upora proti vsem totalitarizmom prejšnjega stoletja, upora, ki izvira iz pristne domoljubnosti, čeprav so ga marsikdaj zasenčili grehi, ki jih prav tako priznavamo in obsojamo. Pa ne zato, da bi zmanjšali pomen in vrednost upora, ampak zato, da bi ta upor osvobodili bremen preteklosti in ločili zrnje od plev.

Čas je, da ta slovenska domovina postane mati vseh svojih otrok. Čas je, da postane sposobna najti in priznati pristno domoljubnost v vseh različnih uporih slovenskega naroda, ne glede na to, kakšne svetovnonazorske barve so bili. Šele potem bo tudi ta praznik v vsej svoji polnosti praznik vseh Slovencev in šele potem bo vrednota upora zasijala v svojem neomadeževanem pomenu tudi za bodočnost slovenskega naroda.

France Cukjati, dr. med.


4 KOMENTARJI

  1. Zanimivo je, da na današnji dan predsednik države ni sprejel dva zbora: enega partizanskega, ki simbolizira upor iz časa druge svetovne vojne, ko še nismo imeli svoje države in drugega, ki simbolizira upor iz časa ob ustanovitvi naše samostojne države Slovenije.

    Po logiki stvari in v skladu z načelom pravičnosti, bi moralo biti tako. Ali bo naslednjič tako?!!!

    • Domovina je naš življenjski prostor, kjer uresničujemo svoje plemenite cilje.

      Vsak si želi prijeten, ljubeč dom.

      Dom, kjer spoštljivo zveni materina beseda, pesem in glasba.

      Dom, kjer si zaželjen, ko si prizadevaš za domačnost, za enotnost, za ustvarjalnost, za dvig življenjskih vrednot, za uravnoteženo duhovno in materialno rast…

      Domovina, naj čutim tvoj topel objem!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite