Bom kar začel z lastno izkušnjo! Žena je po porodu zbolela za skrito boleznijo, ki se ji danes reče bipolarna motnja. Zato sem vedno hodil v službo sam in zato žena ni imela prihodkov. S 65. leti pa je dočakala državno pokojnino v višini 183 evra. Dobivala jo je dve leti – do socialne reforme, ki jo je uveljavila Pahorjeva vlada. Ta reforma pa je državo pokojnino ukinila in postavila prag upravičenosti do socialne pomoči na nekaj čez 13. 000 evrov na leto za družino. Naši družini so izračunali, da kupni dohodki (moja pokojnina, hiša, avto, upoštevali so tudi 30 arov goric in manjšo zidanico v Halozah) prag upravičenost borih nekaj centov.
Ne trim, da so do te pokojnine lahko prišli tudi tisti, ki bi lahko, a niso hoteli ali jim ni bilo potrebno delati. V mislih imam žene premožnih podjetnikov, tovarnarjev, tajkunov, … Povedati hočem zgolj to, da se obravnava pri teh pokojninah ni izvajala individualno. Da bi za vsakega posameznika posebej preverili, kako se kdo preživlja, kaj resnični razlogi, ki so ga postavili v vrsto za to obliko socialne pomoči..
S skromnostjo in odrekanjem smo s sinom shajali. Ko pa je ženo bolezen priklenila na posteljo, tudi sam sem jih že imel preko 80 let, sin pa živel z partnerko drugje, pa več ni šlo. Tudi v ormoški bolnici, kjer se je žena večinoma zdravila, so mi lansko pomlad ob njeni zadnji hospitalizaciji povedali, da je doma sam ne bom zmogel negovati. Socialna delavka mi je svetovala, naj poiščem dom za starostnike na Hrvaškem, saj je tam ta storitev bistveno je cenejša. Informacije, ki sem jih prejel v bolnici, sem tudi sam preveril, kako je s tem v resnici. In se je pokazalo, da bi zanjo pri nas tak dom stal okrog 1200 evrov na mesec, kar pa je celo več, kot je moja pokojnina. In sedaj še poslušam in berem, da se bodo pri nas takšni domovi ponovno podražili, kar je skoraj neverjetno, ko pa so se pokojnine že dal časa realno zniževale! In na osnovi tega razmišljanje je nastal tudi ta zapis, saj želim javnost seznaniti, slovenski domovi za ostarele postajajo predragi celo za tiste s pokojnino preko 1000 evrov, tisti, ki takšne pokojnine, pa jim je takšna storitev pri nas nedosegljiva.
Ukinitev državne pokojnine kar počez
Ko sem iskal možnosti na Hrvaškem, kot so mi že svetovali v bolnici, pa so mi na naši socialni službi povedali, da so tudi pri nas na voljo »ugodnosti« za plačevanje visokih stroškov oskrbe v domovih za ostarele. V misih so imeli hipoteko na družinsko premoženje. Nisem mogel zadržati gneva že tam, kjer so mi to ponudili kot rešitev, kaj šele doma, ko sem na vrtu ogledal našo domačo hišo, ko smo si zanjo tako rekoč kar nekaj let od ust odtrgovali, kot potem tudi za zidanico v Halozah. V tistih časih, ko smo gradili naš dom, je veljalo: »Če je bil dan prekratek, pa je bila še noč«! Vso delovno dobo smo videli morje le trikrat, ko so tisti, ki niso nič varčevali in so sproti vse zapravili, šli dopustovat po trikrat na leto, nekateri pa celo na prestižne destinacije po svetu! In sedaj nam ti naši šefi sociale in tudi domov za ostarele, ki se lahko pohvalijo z nekaj tisočaki plače, omenjajo hipoteke in s tem izničujejo ves naš trud ter skromnost, ko smo bili varčni in dejansko pomagali državi zaščititi te zakotne predele, da Slovenija ne bi ponovno postala pragozd.
Janša mi je pokojnino dal, Pahor pa vzel!
Sedaj sem se prepričal, da so takšni domovi za ostarele na Hrvaškem res za polovico cenejši, a vidim tudi to, kako evri odtekajo čez mejo. Na Hrvaškem je sedaj, takšna je moja skromna ocena, nastanjenih okrog 10. 000 slovenskih starostnikov. Ob meji, od Zavrča do Varaždina, so v nekaterih krajih celo po trije takšni domovi, v katerih je okrog 70 % slovenskih oskrbovancev. Zato se ne smemo čuditi njihovim govoricam, da je pri nas še socializem odnosno komunizem! In vedno bolj me ta sintagma prepričuje!
Ukinitev državne pokojnine kar počez, oziroma njihova vezava na hipoteko nad družinskim premoženjem, je gotovo eden od teh pokazateljev! Žena sedaj vsakomur, ki jo vpraša o tem, zabrusi: »Janša mi je pokojnino dal, Pahor pa vzel«! Ob tem pa še primeri, da bi še nekateri od direktorjev naših domov za ostarelih bili radi investitorji dodatnih kapacitet. Namesto, da iskali rezerve v poslovanju in znižali oskrbovalnino.
In kaj bi bilo (bo) pri naši hiši, če bom še sam, danes star 82 let, moral poiskati nego in oskrbo v takšnem domu?
